Kalvarije spominjajo na Kristusovo trpljenje, najbolj znana pri nas v Šmarju pri Jelšah

Kalvarije oziroma poti trpljenja so v času baroka privabljale številne romarje in so značilne tudi za Slovenijo. Najbolj znana pri nas je Kalvarija v Šmarju pri Jelšah, ki velja za najobsežnejši baročni pasijonski kompleks na prostem in v kraj privabi 10.000 obiskovalcev letno, je povedala Vlasta Kramperšek Šuc iz šmarskega muzeja.

Izraz kalvarija se največkrat nanaša bodisi na upodobitev Kristusovega trpljenja, bodisi na hrib, na katerem so bile upodobitve postavljene, ali pa na upodobitev Kristusovega križanja, je za STA pojasnila arhivska svetovalka v Nadškofijskem arhivu Maribor Lilijana Urlep.

Kalvarija oziroma pot trpljenja se nekoliko razlikuje od križevega pota, in sicer po motivih in številu postaj. V Evropi poznamo kalvarije z več kot 20 postajami, kot je npr. kalvarija Banska Štiavnica na Slovaškem. Vsem pa je skupno, da temeljijo na žalostnem delu rožnega venca, je za STA pojasnila koordinatorica kulturnih programov iz Knjižnice Šmarje pri Jelšah Kramperšek Šuc, ki vodi po Muzeju baroka in Šmarski Kalvariji.

Kalvarije veljajo za pomemben del slovenske kulturne dediščine. Po navedbah Urlep so pomembne ne le z umetnostnozgodovinskega stališča, ampak tudi pomembno sooblikujejo slovensko krajino in pričajo o vernosti in pobožnosti Slovencev skozi zgodovino. Tudi danes za številne vernike predstavljajo središče duhovnosti, pomembne pa so tudi iz vidika turizma in rekreacije.

Šmarska Kalvarija v slovenskem merilu velja za najobsežnejši baročni pasijonski kompleks na prostem in je tudi najbolj slavna in ohranjena Kalvarija pri nas, je poudarila Kramperšek Šuc. Sestavlja jo 14 postaj, v katerih je nameščenih 43 kipov. V kapelah danes vidimo vidimo replike, celotno zbirko konservirano-restavriranih originalnih lesenih baročnih plastik pa si je mogoče ogledati v Muzej baroka na vznožju kalvarije. Zgodbo kiparskih skupin v večjih kapelah dopolnjujejo tudi zgodbe, naslikane na stenskih in stropnih freskah.

Naročnik izgradnje Kalvarije v Šmarju pri Jelšah in tudi njen financer je bil duhovnik, matematik in urar Matej Vrečer, ki je od leta 1737 vse do svoje smrti leta 1758 kot župnik služboval v Šmarju pri Jelšah. Leta 1753 je s 14 kalvarijskimi postajami povezal župnijsko cerkev Marijinega vnebovzetja v središču kraja in mlajšo romarsko cerkev svetega Roka na vrhu hriba nad Šmarjem. Z izrazito veduto je tedaj Šmarje dobilo prepoznavno podobo, je dejala Kramperšek Šuc.

V Šmarski Kalvariji ob tradicionalnih trpljenjskih postajah nastopajo še nekatere v ikonografskem smislu neustrezne in celo kronološko napačno postavljene postaje. Šmarske poti trpljenja tako ni mogoče zanesljivo uvrstiti v nobeno od štirih tipologij, ki jih je po analizi vzorca 600 evropskih kalvarij razvila poljska raziskovalka Elzbieta Bilska-Wodecka. To pa ne priča o neustreznosti tipologije, ampak kvečjemu o posebnosti Kalvarije v Šmarju pri Jelšah in s tem tudi njenega graditelja Vrečerja, je pojasnila Kramperšek Šuc.

“Očitno je, da je ikonografija postaj Šmarske Kalvarije, ki dopolnjujejo zgodbo žalostnega dela rožnega venca, vezana na lokalno izročilo, predvsem pa na Vrečerjevo težnjo, da v Šmarje privabi čim več romarjev. Prva takšna kapela je hkrati tudi prva po vrsti in se nanaša na svetega Roka. V njej je ta svetnik upodobljen ne le plastično kot kip, temveč tudi na stropni freski. Očitno je bil spomin na kugo, ki je v Šmarju pustošila okoli leta 1645, še močno živ, da so priprošnjiku proti kugi, svetemu Roku, poleg votivne cerkve na vrhu hriba postavili še prvo kapelo Kalvarije,” je dejala.

Posebej je izpostavila 11. kapelo, imenovano Jezus v žalosti, v kateri je upodobljen tako imenovani hrvaški Jezus. Gre za podobo sedečega Kristusa, ki si podpira glavo, ki so ga zelo radi upodabljali hrvaški umetniki. “S tem ikonografskim motivom je Vrečer gotovo nagovarjal k obisku romarje iz bližnje Hrvaške, k čemur pritegujejo tudi arhivski viri, ki pričajo o tem, da je v Šmarje prihajalo zelo veliko romarjev iz hrvaškega Zagorja,” je zatrdila Kramperšek Šuc.

Znamenita pa je tudi zadnja kapela, ki vsebuje svete stopnice z Božjim grobom, ki vodijo h kipu mrtvega Jezusa na mrtvaškem odru. Na slovenskih tleh je samo sedem takih stopnišč, najstarejše je prav v Šmarju pri Jelšah.

Kalvarijske poti so v baroku privabljale tudi do petkrat več romarjev kot romarski kraji s starejšo romarsko tradicijo. V Šmarju je leta 1760 vizitator na osrednji romarski praznik 15. in 16. avgusta naštel kar 12.000 romarjev. Tudi danes je Kalvarija s cerkvijo sv. Roka po navedbah Kramperšek Šuc najbolj obiskana na osrednji romarski praznik 15. in 16. avgusta, ko jo obišče več tisoč obiskovalcev, a še zdaleč ne toliko kot pred 260 leti. Ocenjuje, da jo letno obišče okoli 10.000 ljudi.

Sodobni turizem v Šmarju pri Jelšah ne temelji na romarjih, vseeno pa kalvarija ostaja pomembna točka za turizem v kraju. Številni obiščejo tudi Muzej baroka, kjer so spravljeni originalni kipi s kalvarije. Ti so v muzeju vzeti iz konteksta v kapelah in tako jih obiskovalec doživi s čisto novega zornega kota in širšega obzorja, meni Kramperšek Šuc.

Kalvarije na slovenskih tleh niso tako pogoste, vendar jih je vseeno po državi precej, posebej na Štajerskem. Poleg šmarske je Urlep izpostavila še dve kalvariji v okolici Maribora. Prva je Kalvarija Sveti Barbari pri Mariboru, ki je bila dolga stoletja znana kot Nemška Kalvarija, druga pa je kalvarija na Pekrsko gorco, ki je bila znana kot Slovenska Kalvarija.