“Ne čujem dobro”: V Srbiji pred 20 leti padel režim Slobodana Miloševića

V ponedeljek bo minilo 20 let, odkar je srbska opozicija strmoglavila takratnega jugoslovanskega predsednika Slobodana Miloševića, ki je Srbijo z vojnami v nekdanji Jugoslaviji pahnil v mednarodno izolacijo. Režim je v Srbiji pustil mnoge sledi, ena najbolj bolečih je izguba Kosova.

Milošević, ki velja za enega najbolj kontroverznih srbskih politikov, je vzpon na srbsko in tudi jugoslovansko politično sceno začel že sredi 80. let minulega stoletja, nato s podpihovanjem srbskega nacionalizma odigral pomembno vlogo pri razpadu Jugoslavije in izbruhu vojn na Hrvaškem in v BiH, na oblasti pa se je ohranil tudi po Natovem bombardiranju Srbije zaradi nasilja na Kosovu leta 1999.

Zanj so bile usodne šele volitve za predsednika takratne Zvezne republike Jugoslavije (ZRJ) 24. septembra 2000. Uradno je Milošević sprva zmagal za nekaj glasov, a je opozicija, ki se je združila v Demokratsko opozicijo Srbije (DOS) s protikandidatom Vojislavom Koštunico na čelu, temu nasprotovala, ker naj bi jih dobil s pomočjo prevar in poneverb.

Začeli so prirejati protestne shode, ki so vrhunec dosegli 5. oktobra 2000 v Beogradu z več kot pol milijona protestniki iz vse države. Milošević je poskušal protest zatreti s silo; v protestih sta umrla dva človeka, 103 so bili ranjeni. Vendar so Miloševiću poslušnost odpovedale tudi vojska in posamezne elitne policijske enote.

Dan kasneje, 6. oktobra, je ustavno sodišče, ki je sprva volitve razveljavilo, potrdilo zmago Koštunice, s tem pa tudi poraz Miloševića. Žebelj v krsto je zabila Moskva, ki je po Zahodu še isti dan priznala zmago Koštunice. Ta je kot novi predsednik ZRJ prisegel že 7. oktobra 2000, Milošević pa mu je čestital za zmago.

Eden pomembnejših razlogov za dolgo preživetje Miloševića na samem vrhu Srbije (in Črne gore), kljub porazom Srbov na vseh frontah, je bila razklanost srbske opozicije, ki se je združila šele leta 2000. Predvolilna koalicija DOS je štela kar 18 strank praktično vseh nazorov in pogledov, ki jih je združevalo nasprotovanje Miloševićevemu režimu.

DOS je nato decembra 2000 prepričljivo zmagal tudi na parlamentarnih volitvah, a so se kmalu začeli notranjepolitični boji. Upanje za Srbijo, ki je zažarelo po padcu Miloševića, je ugasnilo v političnih razprtijah in spletkah ter razraščanju korupcije in organiziranega kriminala. Žrtev slednjega je bil leta 2003 tudi premier Zoran Đinđić, ki je bil ubit v atentatu.

Demokratične srbske oblasti so sicer Miloševića junija 2001 izročile haaškemu Mednarodnemu sodišču za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije, kjer je bil obtožen zločinov proti človečnosti in vojnih zločinov v vojnah na Hrvaškem (1991-1995), v BiH (1992-1995) in na Kosovu (1998-1999). Obtožen je bil tudi za genocid nad Bošnjaki v Srebrenici. Sojenje je bilo sploh prvo proti kakšnemu predsedniku države zaradi vojnih zločinov.

Zaključka sojenja Milošević ni dočakal; zaradi težav s srcem in visokim krvnim tlakom je 11. marca 2006 umrl v priporu v Scheveningnu. Dobra štiri leta sojenja tako niso prinesla končne obsodbe niti sodne ugotovitve, ali je bil odgovoren za očitane mu zločine. To še danes služi kot izgovor nekaterim, češ da Srbi niso imeli nič pri vojnah na Balkanu in da so bili pravzaprav žrtve.

Pri tezi o Srbih kot žrtvah je vseskozi vztrajal tudi Milošević, ki je tako pomagal razplamtevati srbski nacionalizem po vsej SFRJ in s tem povzročil tudi njen razpad. A to se je na koncu Srbom vrnilo. Ob mednarodnih sankcijah, gospodarskem zlomu ter rekah beguncev iz Hrvaške in BiH je bila posebej boleča izguba Kosova, “zibelke srbstva”, zaradi Miloševićeve raznarodovalne in nasilne politike do tamkajšnjih Albancev.

Srbska vladajoča politika še zdaj, 12 let po osamosvojitvi Kosova, vztraja, da je ta del Srbije, kar ovira normalizacijo odnosov med Beogradom in Prištino ter posledično zavira približevanje Srbije EU. Leta 2013 so sicer podpisali sporazum o normalizaciji odnosov, ki še ni v celoti uresničen. Letos pa sta Beograd in Priština ob posredovanju ZDA podpisali sporazum o gospodarskih odnosih.

Za Srbijo pa je značilno tudi, da so na visokih položajih, tako na oblasti kot na drugih področjih, še vedno visoki predstavniki iz časa Miloševićevega režima.

Predsednik Srbije Aleksandar Vučić, ki je bil pred tem premier, je bil v zadnji vladi Miloševičevega režima med letoma 1998 in 2000 minister za informiranje. Podpredsednica tedanje vlade Maja Gojković je sedaj predsednica parlamenta. Bivši vidni član stranke JUL, ki jo je ustanovila Miloševićeva soproga Mirjana Marković, Aleksandar Vulin je obrambni minister. Zunanji minister Ivica Dačić, ki je bil v času režima tiskovni predstavnik Miloševićeve socialistične stranke, pa je nato leta 2006 prevzel njeno vodenje. Od padca režima je bil na več ministrskih položajih.

Miloševićeva družina se je medtem z večino nagrabljenega denarja varno umaknila v Rusijo in nihče od njegovih sodelavcev – od politikov do pomembnih gospodarstvenikov, bankirjev in drugih – ni odgovarjal za dejanja v tistih časih. Miloševićeva soproga Mirjana Marković je umrla 14. aprila lani v Rusiji. Pokopana je poleg soproga v Požarevcu.

Vučić in njegova Srbska napredna stranka (SNS) sedaj vodijo prizadevanja Srbije pri približevanju EU, ob tem pa ohranjajo tesne odnose s tradicionalno zaveznico Rusijo, pa tudi Kitajsko, ki še posebej preko gospodarstva krepi svoj vpliv.

Državo zaznamuje tudi šibka in razdeljena opozicija, ki je po junijskih parlamentarnih volitvah, tudi zaradi bojkota, ostala izven parlamenta. SNS ima tako v novi skupščini absolutno večino 188 od 250 mandatov.

Opazovalci Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi so opozorili na skrb zbujajočo dominantno vlogo SNS in vladnih politik med kampanjo v večini glavnih medijev. Ameriška nevladna organizacija Freedom House pa je ocenila, da zaradi nazadovanja na področju demokratičnih načel Srbija ni več demokracija. Glavni predstavniki opozicije, kritiki in skupine za človekove pravice obtožujejo Vučića, da tepta demokracijo, s tem ko širi svoj vpliv na državne institucije in medije.