Evropska pot v energetsko revščino (1. DEL)

Danes zvečer bi moral imeti v Austria trend hotelu predavanje z naslovom: Energetski prehod ali pot v revščino. Žal je bilo predavanje zaradi virusa COVID-19 prestavljeno za nedoločen čas, vseeno pa se mi zdi tematika dovolj zanimiva, da jo lahko na kratko opišem v svoji kolumni.

Svetla energetska prihodnost z obnovljivimi viri energije?

Če danes na to temo prisluhnemo medijem, velikemu delu politike doma in v Evropi ter ubogljivim birokratom je stvar zelo jasna. Klasični energetski viri bodo postopoma ugasnili, nadomestili pa jih bodo obnovljivi viri energije, zlasti veter in sonce. Če nekdo izrazi dvom v lepoto tega energetskega preobrata, se mu pripiše sodelovanje z jedrskim in naftnim lobijem. Pa smo se kdaj vprašali zakaj prehod na obnovljive vire energije ne poteka hitreje oz. zakaj se je električna energija v tistih državah, ki so s tem pohitele (Nemčija) močno podražila.

Vir: Eurostat

Kot lahko vidite na zgornjem grafu danes v Nemčiji gospodinjstva plačujejo skoraj še enkrat več za kwh električne energije (31c), kot denimo v Franciji (18c), na Finskem (17c) in ne nazadnje tudi v Sloveniji (16c). Graf prikazuje podatke, ki vključujejo tudi davke, a gre bolj za prispevke, ki so namenjeni podpiranju obnovljivih virov energije in dražjih stroškov elektroenergetskega sistema, ki se pojavijo kot posledica vključitve velikega števila razpršenih virov električne energije. Kljub temu je potrebno opozoriti, da Nemčija še vedno veliko električne energije pridobi iz fosilnih goriv, kar zelo nazorno prikazuje spodnja slika proizvodnje elektične energije v Nemčiji glede na vir.

Vir: Fraunhofer ISE

Cena proizvodnje električne energije ni glavni problem!

Drži, da smo tudi v Sloveniji zmetali veliko subvencij za investicije v obnovljive vire energije in to kljub temu, da iz sonca in vetra dobimo zgolj neznatno količino elektične energije. Tako denimo na letni ravni iz sončnih elektraren pridobimo zgolj dobra 2% električne energije, a bomo kljub temu v enem samem desetletju za subvencioniranje le teh zapravili kar  1 milijardo evrov. A po drugi strani imajo zagovorniki prav, da se je cena močno znižala, hkrati pa »pozabijo« opozoriti na zelo pomemben podatek: vpliv na elektroenergetski sistem. Najlažje vam razložim na podlagi spodnje slike, ki sem si jo sposodil pri Evropski banki za obnovo in razvoj (EBRD).

Vir: EBRD

Graf zgolj ilustrativno prikaže delovanje nekega elektroenergetskega sistema. Opazimo lahko, da obstajajo nihanja tako pri porabi, kakor pri proizvodnji. Tu pa šele naletimo na pravo težavo obnovljivih virov energije. Elektroenergetski sistem mora proizvodnjo električne energije prilagajati porabi. Izjemno pomemben je torej podatek o tem, ali se vir proizvodnje električne energije lahko hitro prilagaja spremembam v porabi. Pojdimo po vrsti:

– Veterne in sončne elektrarne proizvajajo, ko piha veter in sije sonce. Če je lepo sončno sobotno jutro, ljudje na sprehodih, proizvodni obrati pa zaprti, bo električne energije preveč in cena na trgu po padla pod 0 (to se v praksi že dogaja), imetniki elektrarn pa bodo vseeno dobivali denar za proizvedeno električno energijo (zaradi ti. garantiranega odkupa), četudi je ne rabimo.

– Jedrske elektrarne načeloma deluje zelo stabilno, a s polno močjo. Proizvajajo torej »nenehno«. Ne pusti te na cedilu ko ni sonca in vetra, hkrati pa proizvaja tudi ob presežkih. Korektno je sicer opozoriti, da nove jedrske elektrarne lahko prilagajajo proizvodnjo, a se večino časa zaradi izjemno nizkega variabilnega dela stroškov to ne splača.

– Hidro-elektrarne izrazito pretočnega tipa nimajo veliko fleksibilnosti pri proizvodnji, so pa stabilne, elektrika iz njih pa je poceni. Gre torej za najboljši način proizvodnje električne energije, res pa je da ni več veliko hidroenergetskega potenciala. Tam kjer je in ljudje dovolijo gradnjo, so gradnje vsekakor smiselne. Samo obžalujemo lahko, da osnutek Nacionalnega energetskega in podnebnega načrta (NEPN) ne predvideva gradnje verige HE na srednji Savi.

– Termo elektrarne pa so dejansko najbolj fleksibilne. Sicer se premogovnih ne splača ugasniti ob presežkih, da se ne ohladijo, lahko pa jih mirno poganjamo od 40% do 100%. Največjo fleksibilnost omogočajo elektrarne na plin, a ni zanemarljivo da električna energija iz njih za Evropo ni poceni, hkrati pa smo v celoti odvisni od tujega energenta.

Zaključek

Če se pogovarjamo o prehodu na sonce in veter ne smemo gledati na strošek proizvodnje, pač pa odgovoriti na vprašanje shranjevanja električne energije. Tu pa trčimo ob stroškovno realnost. Sistemi za shranjevanje so namreč izjemno dragi. A naj opozorim, da ne gre zgolj za premeščanje razlik v dnevih in tednih, pač pa na ravni celega leta. Obnovljivi viri energije ustvarjajo veliko energije poleti in zelo malo energije pozimi. Za porabo pa velja ravno nasprotno. Naj današnjo kolumno zaključim z odstavkom iz intervjuja s predsednikom ELES-a Mag. Mervarjem: »Če bi bili lani, denimo, samozadostni, brez presežkov, samozadostnost pa bi zagotavljali s sončnimi elektrarnami, bi bil razpon presežka in manka med 730.000 in 980.000 megavatov na uro. Če bi za uravnavanje sistema uporabljali baterije s kapaciteto treh MWh, bi to pomenilo 327.000 MW baterij. Če upoštevam različne tipe baterij, bi za investicijo vanje potrebovali do fantastičnih 200 milijard evrov.« Smo se sploh vprašali s čim imamo opravka?

Naslednji teden bom opozoril na še nekaj pasti energetskega prehoda, opisal vlogo nuklearne energije na katero so snovalci dekarbonizacije popolnoma pozabili, hkrati pa del kolumne namenil tudi stanju v Sloveniji.