Računsko sodišče sedmim občinam negativno mnenje za podeljevanje koncesij za zdravstvo

0

Računsko sodišče je izvedlo revizijo pravilnosti podeljevanja koncesij za opravljanje osnovne zdravstvene dejavnosti na primarni ravni v občinah Cirkulane, Tišina, Šempeter – Vrtojba, Naklo, Žiri, Škofljica in Mestni občini Koper. Vsem je izreklo negativno mnenje, ob tem pa podalo priporočila tudi ministrstvu za zdravje.

Računsko sodišče je ocenilo, da so občine ravnale “v pomembnem neskladju s predpisi”. Od koprske občine zahteva odzivno poročilo, od ostalih občin pa ne, saj so nepravilnosti odpravile že med revizijskim postopkom.

Iz revizij je računsko sodišče izločilo pregled podeljenih koncesij za področje ortodontije, saj občine niso bile pristojne za podeljevanje koncesij za izvajanje dejavnosti na tem področju, obenem pa je ugotovilo, da tudi za nekatere druge zdravstvene dejavnosti ni jasno, ali sodijo na primarno ali na sekundarno raven, od česar je odvisno, kdo je pooblaščen za podeljevanje koncesij – ali občina ali ministrstvo za zdravje, je ugotovilo računsko sodišče.

Ob tem računsko sodišče meni, da bi moralo ministrstvo bolj aktivno pristopiti k oblikovanju jasne razmejitve primarne in sekundarne zdravstvene ravni. Računsko sodišče je ugotovilo nepravilnosti tako pri podeljevanju novih koncesij na podlagi sprememb zakona o zdravstveni dejavnosti, ki so bile sprejete leta 2017, kot tudi pri usklajevanju koncesij, ki so bile podeljene še pred spremembo zakona, a so jih morali nato zakonsko uskladiti.

Večina občin v zakonskem roku ni uskladila obdobja trajanja koncesij, ki so bile podeljene pred uveljavitvijo novele zakona o zdravstveni dejavnosti, kar pa je po ugotovitvah računskega sodišča veljalo tudi za 31,1 odstotka vseh slovenskih občin. Nekatere občine so kot razlog za to navajale, da so čakale na nadaljnja navodila ministrstva za zdravje ter na odločitev upravnega sodišča glede že vloženih tožb koncesionarjev proti drugim občinam. Prav tako večina občin ni razumela, da so v skladu z zakonom dolžne preverjati, ali so koncesionarji uskladili izvajanje dejavnosti tako, da so izpolnili zakonske pogoje.

V obeh primerih računsko sodišče meni, da bi moralo ministrstvo za zdravje kot pristojni organ preveriti stanje na tem področju ter ustrezno ukrepati. Prav tako bi bilo smiselno in potrebno, da ministrstvo vzpostavljeno evidenco podeljenih koncesij po uveljavitvi zakonske spremembe dopolni s koncesijami, ki so bile podeljene že pred pred uveljavitvijo tega sprememb, S tem bi po prepričanju računskega sodišča vzpostavilo pregled nad vsemi podeljenimi (in tudi odvzetimi) koncesijami za opravljanje osnovne zdravstvene dejavnosti na primarni ravni.

Smiselno bi tudi bilo, da je evidenca javno dostopna, meni računsko sodišče. Glede na nekatere dileme pri izvajanju določb zakona o zdravstveni dejavnosti, ki so jih med revizijo izpostavile občine oz. so jih pokazale revizijske ugotovitve, pa računsko sodišče meni, da bi ministrstvo za zdravje moralo proučiti, ali je zakon v celoti ustrezen ali pa bi ga bilo treba v nekaterih določbah spremeniti.

Poleg ustreznejšega ločevanja primarja in sekundarja bi po mnenju računskega sodišča morala zakonodaja bolj ustrezno opredeliti pogoj za pridobitev koncesije, da ponudnik ni v postopkih pred organi zdravniške zbornice zaradi kršitev v zvezi z opravljanjem poklica, saj trenutna opredelitev dejansko onemogoča podelitev koncesije pravnim osebam, navajajo na sodišču.

Poleg tega opozarjajo na potrebo po jasni opredelitvi pogoja, v kakšnem obsegu mora koncesionar skleniti pogodbo z javnim zdravstvenim zavodom o obsegu in vrstah sodelovanj za potrebe izvajanja neprekinjenega zdravstvenega zavoda – za vse zaposlene zdravnike, le za enega odgovornega nosilca ali za vse odgovorne nosilce za posamezno vrsto zdravstvene dejavnosti.

Na računskem sodišču v zakonu pogrešajo jasno opredelitev pojma, kdaj koncesionar zagotavlja “ustrezno število” usposobljenih zdravstvenih delavcev in sodelavcev, predlagajo tudi razmislek o spremembi določbe o trajanju koncesije v smeri, da se občinam omogoči podeljevanje ali podaljševane koncesij tudi za obdobje, krajše od 15 let. Ministrstvu predlaga, naj ponovno preveri ustreznosti ureditve, ki ob podaljšanju koncesije ne zahteva izpolnjevanja enakih pogojev kot ob podelitvi koncesije. (sta/ured)

Napišite komentar

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen