Kako se širi COVID-19

0

Načini in mogoči načini širjenja

Sumi in govorice o prenosu virusa SARS-CoV-2

Minilo je dva meseca od izbruha COVID-19 bolezni, ki jo povzroča koronavirus SARS-CoV-2. V tem času je glede na način prenosa virusa med ljudmi nastala precejšnja zmeda.

Virolog javnega zdravja Ian Mackay  na Univerzi v Queenslandu pravi, da poteka veliko izobraževanj, ki pa očitno niso dosegla širše javnosti. Gre za virologa, ki je sodeloval pri razvoju diagnostike za COVID-19 v Avstraliji. Kot velja za številne vidike biologije COVID-19, je v javnosti veliko vrzeli o poznavanju širjenja.

Z raziskovalci po vsem svetu, ki si prizadevajo razumeti patologijo bolezni in upočasniti njeno širjenje, je  znanstvenik povzel najnovejše informacije o tem, kako se virus prenaša z osebe na osebo.

Glavna pot prenosa za COVID-19

Tako kot gripa se tudi COVID-19 širi predvsem kapljično med govorom, kihanjem in kašljem. Virusi, ki jih vsebujejo te kapljice, lahko okužijo druge ljudi skozi oči, nos ali usta. Torej preko sluznice, če pridejo z njo v stik na kakršenkoli način.

Ker so dihalne kapljice pretežke, da bi ostale v zraku, se neposredni prenos običajno zgodi le, ko so ljudje v tesnem telesnem/bližnjem stiku in to na do približno šestmetrski razdalji. Prenašalci so lahko tudi zdravstveni delavci, če so v stiku z izločki, kot sta slina ali sluz okužene osebe in ne upoštevajo vseh preprečevalnih ukrepov in predpisane zaščite.

Veljajo enaki varnostni ukrepi kot pri pojavu gripe, s katero imamo veliko izkušenj.

V prvotnih poročilih s Kitajske najdemo podatke, da se je večina prenosov zgodila bodisi med družinskimi člani, bodisi med pacienti in zdravstvenimi delavci, je povedal David Heymann , epidemiolog nalezljivih bolezni na Londonski šoli higiene in tropske medicine, ki je vodil globalno svetovno zdravstveno organizacijo (WHO) pri odzivu na izbruh SARS leta 2003.

Virus se lahko širi tudi preko okuženih površin, kamor padejo kapljice okuženega govornika, kašljajočega ali z drugimi telesnimi izločki, ugotavlja Elizabeth McGraw, direktorica Centra za dinamiko nalezljivih bolezni na Penn State University. 

V prispevku časopisa The Journal of Hospital Infection so nemški raziskovalci ugotovili, da lahko na podlagi predhodnih študij virusov, kot sta MERS-CoV in SARS-CoV, vsaj nekateri človeški koronavirusi ostanejo kužni na predmetih, kot so kovina, steklo, plastika in podobno tudi do devet dni. 

Pomembno: Raziskovalci v istem prispevku ugotavljajo tudi, da raztopine etanola ali vodikovega peroksida razkužijo površine v eni minuti po uporabi. So torej zelo učinkoviti pri dezinfekciji površin.

Znanstveniki sicer primerjajo novi koronavirus z virusi SARS in MERS, čeprav ima nekatere drugačne značilnosti.

McGraw poudarja, da ni jasno, ali se SARS-CoV-2 prenaša le na navedene načine, niti koliko časa lahko virus zares ostane kužen zunaj telesa, saj o tem še vedno prihaja do novih dognanj. Raziskovalci so za The Scientist izrazili pričakovanje, da bodo lahko podatke o tem vprašanju kmalu objavili.

Prenosljivost in napačna oznaka „razširjenec“

Kadar ni posebnih ukrepov za karanteno ali socialno distanciranje, raziskovalci za opis prenosljivosti bolezni uporabljajo osnovno razmnoževalno številko, oziroma oznako R 0.

Raziskave o dihalnih virusih kažejo, da lahko obstajajo biološki razlogi, zaradi katerih nekateri ljudje bolezen kot pacienti laže prenašajo.

Ocene R 0 za COVID-19 trenutno temeljijo na omejenih podatkih, večina pa jih je doslej uvrščenih med 2 in 3. To pomeni, da naj bi tipično okuženi bolezen prenesel na dva ali tri druge ljudi, pojasnjuje McGraw.

R 0 je po definiciji povprečna vrednost. “Dejstvo je, da nismo vsi povprečni,” pravi James Lloyd-Smith, epidemiolog na kalifornijski univerzi v Los Angelesu, ki raziskuje prenos in prilagajanje bolezni. “Med posamezniki je glede na okuženost in prenosljivost veliko razlik”, dodaja.

Primeri: Britanec, ki je v Singapurju zbolel za COVID-19, je bil potem ko je konec januarja smučal v Franciji, povezan z 11 primeri okužbe. Neka ženska v Južni Koreji je povezana s kar 15 novimi primeri okužb. Okužbo je razširila s tem, da je obiskala verski obred, nato pa obiskala še bolnišnico. Nekateri epidemiologi in mediji poročajo, da so te ljudi – prenašalce poimenovali “razširjevalci”.

Raziskave drugih dihalnih virusov kažejo, da lahko obstajajo biološki razlogi, zaradi katerih nekateri ljudje laže prenašajo bolezen, pravi Lloyd Smith, ki je preučeval vpliv presenečenja med izbruhom SARS. Nekateri so namreč okuženi z več virusa kot drugi, pravi. Morda gre pri tem za genetiko, predhodni imunski status/odpornost, morebitno navzkrižno imunost pred nečim drugim … Morda je pri nekaterih to povezano z kako njihovo prvotno okužbo in so zato razvili boljšo odpornost. Vse to pa ni odvisno od tega ali so bili izpostavljeni visokim ali majhnim odmerkom virusa.

Obstajajo tudi razlike v velikosti kapljic, ki se iz dihalnih organov širijo po prostoru in jih ljudje samodejno in nehote proizvajajo in »razpečujejo«, ko dihajo ali govorijo, je povedal Lloyd-Smith. Velikost vpliva na to kako se kapljica premika po zraku, kako verjetno je, da bo dosegla drugo osebo in ali lahko »zaide« v dihalnih poti neke osebe. Večje kapljice so težje in hitreje padajo proti tlom, kar je logično na osnovi fizikalnih zakonov, vendar so obstojnejše kot manjše kapljice, ki izhlapijo v krajšem času.

Poleg vsega tega je pri mnogih ljudeh velika razlika v resnosti simptomov, je povedal Lloyd-Smith. To ima neposreden vpliv na prenašanje, kajti ugotovimo lahko, da je za stopnjo obolelosti pomembno kako se pacient počuti, oziroma večja je stopnja obolelosti, slabše se počutimo.

Če potujemo po svetu, počnemo običajne stvari, smo v stiku z veliko ljudmi. Če se ob povratku domov zelo slabo počutimo, je prav, da se zavedamo odgovornosti in se samoizoliramo, da ne širimo okužbe.

Obstaja tudi veliko nebioloških dejavnikov, ki vplivajo na verjetnost, da se bo bolezen razširila. Gre za določene okoliščine, kot so število ljudi na določenem shodu, njihovo dovzetnost za okužbo, vrsto interakcij (tesnost stikov ali/in bližina). 

Na primer, med zahodnoafriško epidemijo ebole, ki je od leta 2013 do 2016 terjala več kot 11.000 življenj, se za vsaj nekaj verig prenosa domneva, da so se začeli med običaji pri pokopih mrtvih, pri katerih je veliko ljudi prišlo v tesne stike s truplom okužene osebe, nato pa so se okužili še medsebojno.

Deloma je zaradi teh dejavnikov izraz “razširjevalci” zavajajoč, pravi Heymann. Pri razširjevalcih gre za osebo in ne situacijo, ki je prav tako ali še bolj pomemben dejavnik. Dodaja tudi, da trenutno še ni nobenega dokaza, ki bi nakazoval na to, da obstajajo razlike kako ljudje širijo COVID-19. Dosedanje razumevanje širjenja je, da je razlika v tem, kdo je izpostavljen in koliko ljudi je izpostavljenih.

McGraw trdi, da razširjevalci ne zajamejo zahtevnosti prenosa, in dodaja, da tega izraza ne bi smeli uporabljati zaradi stigmatizacije ljudi, povezanih z več primeri kot je to običajno. Po njegovem mnenju je boljša trditev, da gre za odgovornost posameznika. Več pozornosti bi morali posvečati dogodkom ob prenosu, kot o kontekstu. 

Če posameznike označimo za tiste, ki lahko s svojo odgovornostjo vplivajo na omejevanje širjenja virusa, imamo boljše možnosti, da ga ustavimo. Na delovanje virusa pač ne moremo vplivati, lahko pa vplivamo na svoje obnašanje v smislu ukrepanja.

Drugi načini širitve virusa COVID-19

Ena izmed alternativnih poti SARS-CoV-2 bi lahko bil, fekalno-oralni prenos, ki naj bi imel vlogo pri širjenju SARS. 

V Hongkongu je na primer prišlo do velikega izbruha SARSa zaradi okuženega posameznika, ki je živel v višjem nadstropju stanovanjske stavbe, katere kanalizacija je bila zamašena, pravi Heymann. Menijo, da je zamašitev in izliv okužil kopalne prostore ljudi, ki živijo spodaj, kar je povzročilo veliko novih primerov okužb.

Sprememba načina prenosa je lahko velik problem, saj ob tem sami zaradi nepoznavanja na to ne moremo vplivati. 

Nedavna poročila o podobni situaciji, kjer so ljudem v različnih nadstropjih stanovanjske stavbe v Hongkongu diagnosticirali bolezen, so sprožila razmisleke o tem, da bi se lahko pri SARS-CoV-2 pojavil fekalno-oralni prenos zaradi nove okoliščine. Nekaj ​​študij raziskovalcev na Kitajskem je namreč pred kratkim zabeležilo virus v tudi izločkih okuženih ljudi.

Pred nekaj tedni je nekaj informativnih organizacij poročalo tudi o vertikalnem prenosu med sorodniki, kjer na primer mati prenaša virus na plod ali novorojenčka. Neka ženska v Wuhanu s COVID-19 je rodila, pri otroku pa je bila pozneje diagnosticirana okužba. 

Nekateri virusi se prenašajo tudi navpično. Virus zika lahko na primer okuži plod preko posteljice, medtem ko se virus HIV lahko prenaša z dojenjem.

Največja verjetnost je, da so bili novorojenčki z diagnozo COVID-19 okuženi na običajen način in ne navpično. Gre za tesen stik in na ta način za izmenjavo virusnih kapljic, ki prenašajo virus. Zdi se, da obstajajo dokaj dobri pokazatelji, da so se te okužbe pridobivale po rojstvu in ne v maternici. To dokazujejo s tem, da so bili okuženi ljudje, kot sta mati ali varuška, v neposredni bližini otroka.

Nedavna študija devetih nosečnic z okužbo COVID-19 ni dokazala vertikalnega prenosa. V članku, objavljenem v reviji The Lancet so raziskovalci poročali, da so bili v vseh devetih primerih amniotska tekočina v maternici, popkovnica, materino mleko in novorojenčki po testiranju na virus negativni. Ugotovitve iz te majhne skupine primerov kažejo, da trenutno ni dokazov za intrauterinsko (nožnično) okužbo, ki jo povzroči vertikalni prenos pri ženskah.

Šanghajski zdravstveni uradnik je v začetku februarja razpravljal o še enem možnem načinu širjenja virusa po zraku. Nalezljiv virus naj bi potoval po zraku kot aerosol. Pri tej obliki prenosa (zelo majhne kapljice), ki nam uidejo iz ust, zelo hitro izhlapijo, nato pa se širijo kot hlapi. To tvori nekakšno zaščitno okolje za delce virusa, da preživijo dlje, je povedal Mackay, kar se razlikuje od širjenja virusa na osnovi kapljic.

Virusi, kot so ošpice (primer), ki se prenašajo po zraku, kot je navedeno zgoraj, se lahko širijo na daljše razdalje kot virusi, ki se prenašajo v dihalnih kapljicah. 

Ampak Mackay pravi, da ni dokazov, da bi se SARS-CoV-2 širil s prenosom po zraku na ta način. Tudi kitajski center za nadzor in preprečevanje bolezni je v 24 urah po pripombah šanghajskega uradnika podal izjavo, v kateri poudarja, da ni znakov, da se SARS-CoV-2 širi na ta način. Šlo je torej le za domnevo, ki ni bila potrjena.

Mackay pravi, da zaenkrat ni verjetno, da se bo SARS-CoV-2 začel širiti na nov način. Drugačen način prenosa bi bil sicer velik problem, pravi. 

Glede na lahkotnost, s katero se virus trenutno širi preko dihalnih kapljic, se mu v svoji sposobnosti širjenja res ni treba preveč prilagajati, saj je trenutno širjenje zelo učinkovito.

D. Kopše

Vir: The Scientist

Napišite komentar

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen