Iran: Od poenotenja do ponovnega razkola
Iran očitno ni notranje enoten in stabilen, kot zatrjujejo nekateri
Piše: Davorin Kopše
Je zaradi krivde Iranske vojske in oblasti za sestrelitev ukrajinskega boeinga 737 nacionalna solidarnost v Iraku ogrožena ali se bo še bolj poenotila?
Ta teden je bil pogreb iranskega generala Qassima Suleimanija, ki je bil ubit v ameriškem napadu z brezpilotnim letalom. Iranci so bili zaradi tega besni. Dogodek jih je poenotil proti ZDA in prekinil več mesecev trajajoče napetosti, zaradi od ljudstva očitane razraščene korupcije, ki so bile to jesen podprte tudi z množičnimi demonstracijami.
Poleg besnenja po ulicah se je tudi iranska oblast odločila za povračilne ukrepe in v noči iz 7. na 8. januar raketirala nekatera vojaška oporišča zaveznikov v Iraku. Med veliko napetostjo so nad izstrelišči raket očitno »pozabili« zapreti zračni prostor, kar je omogočilo oziroma rezultiralo sestrelitev ukrajinskega potniškega letala blizu Teherana. Vojaški poveljnik letalstva revolucionarne garde Irana, general Amir Ali Hajizadeh, ki je poveljeval zračni obrambi na eni strani trdi, da je ob zaznavi letala klical nadrejene, da bi dobil usmeritve, po drugi strani pa, da ni imel dovolj časa za odločitev. Ne vem ali to priča o slabi organiziranosti vojske in nesposobnosti poveljujočih, ali pa je to le zgodba za javnost, ki pa ni prepričljiva tudi zaradi večkratnih spreminjanj stališč v izjavah za javnost. Zračna obramba namreč ob zaznavi letala nima časa telefonirati, ampak mora takoj samostojno ukrepati, tovrstna obramba pa mora biti tudi sposobna prepoznavanja letečih objektov. General se je namreč izgovoril, da je mislil, da gre za sovražno balistično raketo, kar je v tem smislu precej za lase privlečena trditev.
Ob sestrelitvi letala je umrlo 176 ljudi. Žrtve so: 82 Iračanov, 57 Kanadčanov, 11 Ukrajincev 10 Švedov, 4 Afganistanci, 3 Britanci, in 3 Nemci. Posadka (9) je bilo ukrajinska.
Po sestrelitvi ukrajinskega letala nad Teheranom se razpoloženje med Iranci ponovno obrača proti oblasti, saj je bilo na sestreljenem letalu veliko mladih iranskih znanstvenikov in študentov, ki so bili namenjeni na podiplomski študij v Kanado in narod do tega enostavno ne more ostati ravnodušen, čeprav z demonstracijami tvegajo tudi življenja. Zdaj so besni zaradi domnevne malomarnosti pri zračni obrambi, ni pa malo takih, ki že od začetka verjamejo, da je bilo letalo v vnemi po dokazovanju odločnosti sestreljeno namerno. Iranci se zdaj zgražajo nad dejstvom, da v Iranu življenja ljudi nič ne pomenijo, saj se jih po njihovem mnenju žrtvuje za neumne in zgrešene politične cilje.
Mnogi Iranci v en glas: “Sestrelili so letalo in namesto opravičila nam lažejo.”
Po navedbah virov NYT, so vladni uradniki v petek do poznega večera razpravljali o tem ali bi priznali krivdo za sestrelitev letala, ali pa bi še naprej trdili, da je šlo za tehnično okvaro.
V soboto 11. januarja je Iran vendarle priznal, da je pomotoma sestrelil ukrajinsko potniško letalo, češ da je šlo za človeški faktor. Verjamem, da so to storili zaradi teže dokazov, ki sta jih predočili predvsem ZDA in Kanada in tudi, kar ni nepomembno, zaradi notranjih političnih pritiskov.
Množice, se zbirajo po posameznih delih iranskih mest, ki pa niso besne le zaradi sestrelitve letala in žrtev povezanih s tem, ampak zdaj oblast krivijo še za stampedo, ki se je zgodil v času žalovanja za generalom Qassimom Soleimanijem, v katerem je umrlo najmanj 40 ljudi. Nekateri mediji poročajo o nekajkratnih številkah, kar je najbrž pretirano, ampak na ljudi ima vseeno dodaten vpliv.
Ni zanemarljivo, da je bilo to jesen s strani varnostnih sil v Iranu ubitih okoli 600 ljudi, ki so protestirali zoper razbohoteno korupcijo in druge nepravilnosti v državi, zaradi česar je zašel Iran v globoko gospodarsko krizo.
Dodaten zaplet je povzročilo dejstvo, da ni bilo uradnega žalovanja za umrlimi na sestreljenem letalu. Fotografije generala Qassima Suleimanija so po mnenju mnogih neupravičeno praktično na vsakem koraku, preminulih ob padcu letala pa se uradno nihče na oblasti ni niti spomnil.
Nekateri trdijo, da so ljudje ogorčeni zato, ker so preiskave sprožile poročila z zahoda, sicer se nikoli ne bi zgodile. “Če ZDA in Kanada ne bi razkrili resnice, bi Iran še naprej lagal,” je dejal novinar v Teheranu, Mehdi. “Tega dejstva ne moremo sprejeti, kaj šele predelati.” Hitro po sestrelitvi so iranske oblasti med drugim celo izjavile, da ne bodo izročile črnih skrinjic mednarodnim preiskovalcem. To se je kljub vsemu očitno kasneje vendarle zgodilo, saj prihajajo novice iz Ukrajine, da so prejeli vsebino črnih skrinjic in da sodelujejo z Iranci, čeprav bi si želeli več zavzetosti na iranski strani.
Zaključek
Ugotovimo lahko torej, da so v Iranu tudi v notranjepolitičnem smislu precej turbulentni časi, kjer se lahko situacija hitro obrne in se na nek način tudi ves čas obrača, kot pišem zgoraj. Zmeda v državi je vsekakor dovolj velika, da se lahko zgodi to ali ono, mirnega življenja v Iranu pa še nekaj časa najbrž ne moremo pričakovati. To lahko rečemo že zaradi hudih sankcij, ki bremeni Iran in zaradi njegove samovolje v mednarodnih odnosih in posledično strmega padca kvalitete življenja. Sicer pravijo, da so Iranci ponosen narod in da radi kljubujejo, zato naj bi jih kriza združevala, sam pa mislim, da ima vse svoje meje.
Mednarodna skupnost vsekakor ne sme dovoliti Iranu, da bi razvil atomsko orožje, kar se je potrdilo tudi med nedavnimi dogodki, saj oblast in s tem tudi vojska, ki je v zmedi sestrelila potniško letalo, ni vredna tega zaupanja.
Predvsem bi morala biti bistveno bolj dejavna EU in skupaj z Američani odločneje vplivati na dogajanje. Mehki prijemi, ki jih trenutno še vedno zagovarja in izvaja EU se ne obnesejo, česar zaradi značilnosti iranske politike tudi v nadaljevanju ni moč pričakovati.
Naj spomnim še na doktrino Irana, ki se zavzema za izbris Izraela z vseh svetovnih zemljevidov, za ta cilj pa se povezuje s palestinskima organizacijama Hamas in Hesbollah, ki proti Izraelu izvajata jihad. Ti organizaciji Iran podpira tudi vojaško, kar je v preteklosti koordiniral in vodil zdaj že ubiti iranski general Qassim Suleimani.