Borec proti bančni korupciji Veselin Djurović spretno izigrava upnike?

Bolj kot človek spremlja medijsko pojavljanje Veselina Djurovića, prvega moža prvega proizvajalca umetnih gnojil v Sloveniji, podjetja Agroruše, bolj se zdi, da gre za prvorstni medijski cirkus. Človek, ki je svoje podjetje leta finančno izčrpaval in ga z nikoli vrnjenimi krediti pognal na rob bankrota, se v tej zgodbi nenadoma pojavi kot “uspešen poslovnež”. Desetletje agonije prezadolženega podjetja, ki mu lastnik in direktor Djurović že vrsto let dolguje skoraj 2 milijona evrov in jih očitno še ne namrava vrniti, se predstavlja kot zgodba o uspehu podjetja ki se zaradi “obstrukcije določenih akterjev iz finančne sfere” (citirano po Djuroviću), ne more pobrati.

Si je mogoče v gospodarstvu predstavljati še kaj bolj neokusnega, kot poimenovati zahtevo bank upnic po vrnitvi kreditov  “obstrukcija”? Ko so Djuroviću banke radodarno posojale denar, so bile poslovni partner, ko so zahtevale, da denar vrne, so očitno postale zaviralec razvoja Djurovićevega posla, ki jih dotični javno obtožuje “manevrov”, ki so onemogočili stabilizacijo poslovanja Agroruš. Storilec nenadoma postane žrtev, prezadolženi komitent  je tako žrtev bančnega sistema, ne oziraje se na to, da je ta ista “žrtev” prekomerno zadolževala svoje podjetje in ustvarjala denarne tokove, ki so poniknili nekje v Črni Gori. Prav v Črni gori je Djurović nameraval zgraditi eksluzivni turistični kompleks in si za to kar iz Agroruš sposodil skoraj 2 milijona evrov.

Ko je postalo jasno, da je zgodbe konec, se je prezadolženi podjetnik na robu bankrota spremenil v moralista in obtoževalca.  Podjetje naj bi mu uničile banke, ki niso pristale na odpis dolgov! Si lahko predstavljate, da se s takimi argumenti poda navaden državljan v banko in zahteva, da se mu pri priči odpišejo krediti, drugače bo banko ovadil policij in jo medijsko linčal, da preprečuje razcvet njegovih idej in uresničitev njegovih sanj po parceli na črnogorski rivieri? Najmanj, kar lahko rečemo je, da mu uredništvo TV Slovenija zagotovo ne bi namenilo posebne oddaje, kje bi ga predstavljali kot pogumnega državljana v boju s bančno kliko…  Bi takšnemu navadnemu državljanu pri uresničevanju njegove utopije, financirane z bančnimi krediti, priskočila na pomoč država Slovenija? Če že, verjetno s kakšno izvršbo in grožnjo rubeža v primeru, da bi zamudil teden dni s plačilom zapadle kreditne anuitete. Veselin Djurović pa očitno ni navaden slovenski državljan, ki mora redno poravnavati vse svoje finančne obveznosti, plačevati račune in na dan točno plačati banki kreditno anuiteto. Veselin Djurović je namreč poleg tega, da si je iz firme Agroruše, tedaj že v prostem padu proti stečaju, “sposodil” skoraj 2 milijona evrov, dobil še državno pomoč. To mu je velikodušno ponudila vlada Alenke Bratovšek v obliki izjemno ugodnega posojila, za katerega ni jasno, ali ga sploh vrača.

Sicer pa Djurović niti ne skriva, da je šel v kreditne malverzacije in izčrpavanje lastne firme zato, ker si je s črnogorsko investicijo obetal enormen zaslužek, do katerega pa ni prišlo. Torej se nanj ne smemo jeziti, saj ni on kriv – krivi so zahtevni birokratski postopki pridobivanja gradbenih dovoljenj v črnogorskem narodnem parku, zaradi časar se mu je investicijska priložnost sfižila.  Ko torej novinarji sprašujemo, zakaj ni vrnil Agrorušem teh dveh milijonov, smo precej nekorektni, saj bi vendar morali vedeti, da je za nevračilo teh milijonov kriv zapleten birokratski aparat Črne Gore in ne Djurović. Tako kot ni Djurović kriv za insolventnost Agroruš, ampak banke upnice, ki zahtevajo plačilo kreditov! Sancta simplicitas! Tako zgodbo nam prodaja naš uspešni poslovnež po medijih.

Djurović se danes predstavlja kot borec proti bančni korupciji, na katero je naletel ob poskusu odpisa svojih dolgov.  Zaradi tega ga nekateri mediji kujejo v zvezde, saj naj bi bil eden redkih, ki so si upali policiji prijaviti poskuse izsiljevanj in korupcije. Roko na srce, sum korupcije na banki, na kateri je Djurović naletel na kriminalno aktivnost, je prva prijavila policiji kar banka sama.  Zgodba pa se s tem ne konča. Pravkar lahko  v medijih preberemo, da je Djurović že našel nove poslovne prijeme, potem ko pri bankah ni dosegel odpisa dolgov. Prodajni program Agroruš naj bi tako po novem ponujala in prodajala kar neka tretja podjetja iz Slovenije in Hrvaške, in sicer zato, da denar od kupnine ne bi prihajal na blokirane račune Agroruš in torej upnikom. Ali bo tudi tokrat Djurović krivce za takšne obvode in izigravanje upnikov iskal pri bankah, ki so mu blokirale račune, bo kmalu jasno. Vsekakor bo zanimivo videti, kdo bo tokrat o takšnem poslovne “modelu” prvi obvestil policijo in kolikšno pozornost bodo temu posvetili tisti mediji, ki danes Djurovića predstavljajo kot nacionalnega junaka v boju proti banksterjem.