Pri snovanju sprememb v zdravstvu je najprej treba določiti prioritete

Mikeln je na debati, ki ga je priredila Ameriška gospodarska zbornica v Sloveniji AmCham, poudaril, da se je treba vprašati, kaj pomeni za bolnika kakovostno zdravstvo. “Da dobimo storitev takrat, ko jo rabimo. Da je storitev v skladu s pričakovanji. Ne pa da bolnik najprej išče veze in poznanstva, nato storitev še plača in upa, da bo vse v redu,” je dejal.

Opozoril je, da je izraz javno zdravstvo, za katerega se sicer zavzema, prevečkrat izrabljen in se razume kot državno zdravstvo. “Če hočemo narediti kakršno koli dolgoročno in resno spremembo, moramo odmisliti državno zdravstvo,” je poudaril. Po njegovem mnenju v javnem zdravstvu ni pomembno, kdo je izvajalec. “Javno zdravstvo je zame tisto javno zdravstvo, da ko zbolim, ne bankrotiram,” je dodal.

Predlogov za spremembe je veliko, potrjen pa bo tisti, ki bo užival širok konsenz strokovne javnosti, meni Mikeln. Po njegovih besedah bo predlog moral uvesti konkurenco v zdravstvu tako na strani financerjev kot tudi izvajalcev.

V zadnjem času sta aktualna dva predloga za ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. “Ne govorimo o stroki, ampak o ideologiji, pa tudi o zavajanju ljudi. Razlagati, da dopolnilno zdravstveno zavarovanje ni solidarno, je zavajanje,” je ocenil in pojasnil, da obstaja šest različnih kategorij solidarnosti. Po principu dohodkovne solidarnosti se zberejo sredstva v obvezno zavarovanje, medtem ko dopolnilne zavarovalnice zberejo sredstva po principu medgeneracijske solidarnosti.

Prvi mož Vzajemne se strinja, da bi bilo treba pri financiranju zdravstva uvesti spremembe, prav tako meni, da je trenutna premija dopolnilnega zavarovanja previsoka. A če dopolnilne zavarovalnice le doplačujejo fiksni odstotek zdravstvenih storitev, je logično, da bo premija vse dražja, saj se vsako leto porabi vse več v zdravstvu. Da bi pa zato ukinili dopolnilno zavarovanje, je po njegovem mnenju absurd.

Zver pa je opozoril, da slovensko zdravstvo ljudem omogoči veliko. “Vsak, ki je bolan, dobi tisto, kar potrebuje. Lahko se primerjamo z najboljšimi državami na zahodu. Težava pa je, da ljudje tega ne cenijo, ker tega niti ne vedo,” je dejal. Tako je obseg storitev, ki so na voljo v zdravstvu, velik, a vprašanje po njegovih besedah je, koliko časa bo to trajalo.

Med težavami, ki jih zaznava pri delu v Univerzitetnem kliničnem centru (UKC) Ljubljana , je to, da se predstojniki oddelkov ukvarjajo z ekonomskimi vprašanji, medtem ko potrebnega znanja za to nimajo. “Vodim oddelek, ki letno obrne 40 milijonov evrov. Marsikaj sem naredil, da je denar ostal, kjer je prej odtekel drugam. Vseeno pa dobiš določena sredstva, nimaš pa ljudi, ki bi bdeli nad tem, obračunavali. Take stvari nas tepejo,” je dejal.

Po njegovem mnenju mora država povedati, kaj hoče v zdravstvu in kje naj bodo prednostne točke. Poleg tega pogreša partnerski odnos – tako med zdravstvom in politiko kot tudi denimo zdravstvom in farmacijo. “Partnerstvo s farmacijo je dobro za donacije za izobraževanja in opremo. Težko pa razumem, kako želi nekdo zaslužiti za nov produkt 20-krat toliko, kot vloži,” je opozoril.

Glede partnerstva z odločevalci pa je dejal, da ga nikoli nihče ni povabil k dialogu. “Ponavadi pridem kar sam. Redko kje pa je mogoče, da pridem dvakrat,” je pripomnil. Stroko po njegovi oceni redko kdo posluša. Poudaril je tudi, da če želiš biti glasen in opozarjati na nepravilnosti, moraš imeti čiste roke.

Izpostavil je še birokratske ovire v zdravstvu. “Vse gre na trdo, nič ne gre tekoče. Naravnani smo tako, da sposobne ljudi odbijemo od sebe,” je še dodal Zver. (sta)