Na Liffe 2019 tudi film “Dnevnik Diane Budisavljević” o reševalni akciji otrok med drugo svetovno vojno

Koprodukcijo Hrvaške, Slovenije in Srbije, ki je od prve ideje nastajala skoraj desetletje, je v Pulju nagradilo tudi občinstvo. To režiserki, kot je povedala ob torkovi projekciji v Ljubljani, še posebej veliko pomeni, saj kaže na to, da se je film ljudi dotaknil.

Kako jih tudi ne bi: zgodba sledi pogumni ženski iz Zagreba Diani Budisavljević, ki je med drugo svetovno vojno v sodelovanju s peščico najbližjih sodelavcev iz ustaških koncentracijskih taborišč pred gotovo smrtjo rešila okoli deset tisoč srbskih otrok. “Njeno ime je bilo za vrsto let izbrisano iz zgodovine, njene izjemne zasluge pa pripisane drugim. Zanjo nikoli niso slišali niti otroci, ki jim je rešila življenje,” so zapisali na festivalu.

Dogajanje je ostalo povsem prikrito do posthumnega izida njenega dnevnika leta 2003, a po besedah Dane Budisavljević hrvaška javnost zgodbe ni posvojila, bil je prepoznan le v ozkih zgodovinskih krogih. To ji bo, kot pravi, ostala večna uganka. Knjiga je šele čez sedem let prišla v njene roke, po naključju jo je dobila zaradi velike podobnosti v njenem in Dianinem imenu.

S protagonistko, ki se je sicer rodila v Avstriji, nato pa omožila v Zagreb, si z režiserko ne delita krvnih vezi. Je pa Dana daljna sorodnica Dianinega moža, zdravnika srbskega rodu. V filmu ga je upodobil slovenski igralec Igor Samobor, Diano pa hrvaška igralka Alma Prica.

Ko je prebrala dnevnik, je Dana Budisavljević vedela, da je to zgodba, vredna filma. Kot se je režiserka spominjala v pogovoru z občinstvom, je bilo veliko vprašanje, kako tako epsko pripoved prenesti na filmsko platno. Sprva so se poigravali z mislijo o dokumentarnem filmu, a po temeljitem triletnem raziskovanju in preverjanju dejstev je filmska ekipa spoznala, da bodo morali uporabiti hibridni pristop igranega in dokumentarnega filma.

Ugotovili so namreč, da med živimi ni več nikogar, ki bi lahko pričal o takratnih dogodkih in ki je osebno poznal Diano. Kar je ostalo avtentičnega od reševalne akcije, je samo njen dnevnik, zapisi v njem pa se zaključijo po tistem, ko je oblast zasegla vso dokumentacijo o rešenih otrocih, ki do danes še ni bila najdena. “Potem ko so ji odvzeli kartoteko z imeni otrok in ji prepovedali delo pri združevanju otrok in njihovih staršev, jo je tako prizadelo, da nikoli več ni govorila o tem,” je v enem od intervjujev ob robu puljskega festivala pojasnila režiserka.

To je bil tudi eden od razlogov, zakaj se filmska pripoved končna tam, kjer se končajo tudi dnevniški zapisi. Poleg tega je režiserka ocenila, da gre pri nadaljevanju Dianinega življenja za novo zahtevno temo, ki bi si zaslužila svoj film. Prav tako so želeli ustvariti izdelek, ki je kompakten v emociji in v središče postavlja njeno dejanje reševanja otrok. Režiserka v filmu sicer daje še prostor pripovedim trem preživelim rešenim otrokom.

Samobor, ki je v torek prvič videl film, je bil po ogledu pretresen, kljub temu da je poznal scenarij in zgodbo “o neverjetni moči te drobne ženske in v tem času vse bolj delikatni temi”. Kot je povedal, to ni samo hrvaška zgodba. Nedavno je namreč na ljubljanski tržnici do njega pristopil moški, čigar mama je bila rešena iz taborišča, podobne anekdote so delili tudi nekateri drugi člani ožje filmske ekipe.

Ob nastajanju filma so naleteli na kar nekaj težav, a kot pravi Dana Budisavljević, ne želi odmeriti prostora tistim, ki so jim metali polena pod noge. “Ob zgodbi o dejanjih Diane v tistih težkih časih nimaš pravice, da te kaj ustavi. Naredili smo vse, da zgodbo rešimo pozabe. Nihče več ne more reči, da se to ni zgodilo. Ta film je naša zmaga,” je povedala režiserka, za katero je to prvi celovečerec.

Film bo v Sloveniji od februarja predvajan tudi v redni distribuciji. (sta)