Vrh EU v drugi poskus dogovora o vodilnih položajih

Pričakuje se, da bodo ključni igralci unije poskušali osnovni dogovor doseči na vrhu skupine G20 v Osaki, ki bi ga nato izpilili v Bruslju. Predsednik Evropskega sveta Donald Tusk je iz Osake tvitnil, da tudi tam nadaljuje posvetovanja z vsemi voditelji. “Bližamo se rešitvi, a še vedno smo predaleč, da bi lahko bili specifični,” je zapisal.

Pred petimi leti je unija za odločitve o ključnih vodilnih položajih potrebovala tri mesece in tri zasedanja voditeljev. A položaj je bil takrat povsem drugačen in ob tem času je bil kandidat za ključen položaj – predsednika Evropske komisije – že znan.

Po volitvah leta 2014 sta imeli prva in druga največja evropska politična družina, konservativna Evropska ljudska stranka (EPP) in socialisti, večino v parlamentu in sta si laže razdelili položaje.

Že junija je bilo dogovorjeno, da bo sploh prvi vodilni kandidat EPP, Luksemburžan Jean-Claude Juncker, šef komisije, saj je imel večino v parlamentu. Socialisti so dobili prvo polovico predsedniškega mandata v parlamentu in visoki zunanjepolitični položaj, EPP pa še predsednika Evropskega sveta.

Tokrat konservativci in socialisti nimajo večine, oboji so tudi izgubili precej sedežev, medtem ko so liberalci in zeleni veliko pridobili, tako da je moč bistveno bolj razpršena.

Nihče od kandidatov treh največjih evropskih strank za predsednika Evropske komisije – Manfred Weber za EPP, Frans Timmermans za socialiste in Margrethe Vestager za liberalce – nima večine v parlamentu, zato je kadrovski rebus precej bolj zapleten.

Trenutno stanje postavlja pod vprašaj tudi sam koncept spitzenkandidatov, ki je od začetka sporen. Po tem sistemu naj bi namreč šef komisije postal vodilni kandidat evropskih strank za volitve.

Ugibanj je ogromno. Vse kaže, da bo najpomembnejši položaj – predsednika Evropske komisije – pripadel relativni zmagovalki volitev EPP, a očitno to ne bo Weber.

V množici kandidatov za ta položaj se še vedno omenja večkratni bivši komisar in francoski minister, sedaj glavni pogajalec unije o brexitu Michel Barnier, pa tudi irski premier Leo Varadkar in hrvaški premier Andrej Plenković. Še vedno niso potihnila niti ugibanja, da bi lahko to vlogo prevzela nemška kanclerka Angela Merkel.

Od tega, kdo bo šef komisije, je odvisna postavitev preostalih članov ekipe. Prevladuje prepričanje, do bodo, če EPP dobi komisijo, socialisti dobili visoki zunanjepolitični položaj. Med najverjetnejšimi kandidati se omenjata Nizozemec Timmermans in Slovak Maroš Šefčovič.

Položaj predsednika Evropskega sveta naj bi v tem primeru dobili liberalci, najglasneje se omenja nizozemski premier Mark Rutte.

Glede položaja predsednika Evropskega parlamenta kaže, da bodo volitve v sredo, čeprav se ustanovna seja začne v torek, in da parlament ostaja pri deljenem mandatu. Doslej je namreč veljal neuraden dogovor, da ena polovica pripade EPP, druga pa socialistom. Čeprav tega “dvovladja” ni več, trenutno kaže, da bo ureditev deljenega mandata ostala.

Omenjala se je celo možnost, da bi lahko parlament ustanovno sejo preložil celo na sredino meseca, ko je predvideno drugo julijsko zasedanje.

Pred petimi leti je parlament predsednika izvolil prvi dan ustanovne seje 1. julija. Zasedanje se je začelo z evropsko himno Oda radosti, takoj nato pa so volili novega predsednika.

Na Finskem po neuradnih informacijah močno računajo na to, da bo položaj predsednika ECB zasedel Finec, najverjetneje sedanji guverner finske centralne banke in večkratni bivši evropski komisar Olli Rehn, omenja se tudi bivši guverner Erkki Liikanen.

Neuradno nekako prevladuje prepričanje, da bosta bodisi Nemčija in Francija dobili po en pomemben položaj bodisi nobena ne bo dobila nobenega.

Prav tako ni mogoče izključiti presenečenja – da bi se voditelji na koncu odločili za popolnega outsiderja, ki se sedaj sploh ne omenja, kakor se je zgodilo leta 2004, ko je šef komisije nepričakovano postal Portugalec Jose Manuel Barroso, ki ni bil med favoriti.

Pri izbiri je poleg političnega ravnotežja treba upoštevati tudi geografsko in demografsko ter spolno uravnoteženost. Tusk zatrjuje, da bo varuh geografskega in spolnega ravnotežja.

Tusk naj bi se po neuradnih informacijah ključnim igralcem v tem kadrovskem pokru sam ponudil za predsednika komisije. Poljak, ki vodi pogajanja o vodilnih položajih, je bil po prejšnjem vrhu tarča kritik, prav tako so očitki leteli na šesterico premierjev, ki se je pogajala v imenu treh glavnih evropskih strank.

Še vedno se za nedeljo načrtuje odločitev o svežnju, a ni mogoče izključiti možnosti, da bi se voditelji dogovorili samo o predsedniku komisije, da bi preprečili blokado pri delovanju parlamenta in oblikovanju nove komisije. Sedanji se petletni mandat izteče konec oktobra.

Predsednik komisije, ki ga predlagajo voditelji članic s kvalificirano večino, potrdi pa ga Evropski parlament z absolutno večino, se mora tako takoj lotiti sestavljanja nove ekipe. Zaslišanja komisarskih kandidatov so običajno v septembru oziroma oktobru, nato mora celotno ekipo potrditi parlament.

Slovenski premier Marjan Šarec je doslej za predsednico komisije podpiral Vestagerjevo, sicer pa se je zavzemal za čimprejšnji dogovor o svežnju. Kdo bo slovenska komisarska kandidatka ali kandidat in na kateri resor cilja Slovenija, trenutno ni znano. (sta)