Slovenski novinarji o mundialu: Prelomno prvenstvo, Francija zasluženo, VAR obetaven

Leon Rosa, STA: “Francija je zasluženo prvak. Pokazala se je kot najboljša turnirska ekipa. Pragmatika Didierja Deschampsa je ohranila svežino ekipe do finala, kar je bilo ob nesporni kakovosti obeh finalistk mogoče celo odločilno. Torej zmaga pragmatizma nad recimo temu srcem. Podobno je pokazala Portugalska na EP 2016, pred tem pa denimo Italija 2006. Hrvaška je razočarana, a hkrati zasluženo ponosna nad izbranci Zlatka Dalića. Pozitivna ocena gre tudi Belgijcem in Angležem, pa nenazadnje tudi Rusom. In slednjim ne le v tekmovalnem smislu. Prvenstvo v Rusiji je namreč pustilo dober vtis. Tudi organizacijsko. Mundial brez resnega incidenta. O padlih velikanih, Španiji, Braziliji, Nemčiji, ne gre izgubljati besed, niso pa v tako globokem breznu, kot bi nekateri radi prikazali. Svoj pečat je pustil tudi VAR, ki je pokazal obetavno smer, je pa pri tem še marsikaj nedorečenega. Subjektivnosti se ne da v celoti izločiti. Ko smo pri sodniških zadevah, pa še čestitke slovenski trojki za dobro opravljeno delo.”

Jernej Suhadolnik, Delo: “Rusija 2018 je bila v marsičem prelomna, mundial je prvič gostoval na tleh slovanske države. Rusi si zaslužijo oceno deset za organizacijo turnirja, nazadnje je šlo tako gladko v Nemčiji leta 2006. Na igrišču smo videli veliko novih načinov za doseganje golov, kar je dobrodošlo, čeprav so prednjačili goli iz prekinitev. Francija ni imela resnega tekmeca in je zasluženo novi svetovni prvak. Ob njej bi izpostavil tudi odlični ekipi Hrvaške in Belgije ter Brazilijo, ki je edina igrala na star romantičen način. Pozitivne ocene si zaslužijo Urugvaj, Švedska, Danska, Kolumbija, Japonska in Peru, morda še kdo. Videotehnologija je dvigovala prah v začetnem delu turnirja, ko smo kljub VAR videli najmanj tri večje sodniške napake, zato sedanja ureditev sojenja z VAR ni dokončna in bo prišlo do korekcij. Najbrž pa je VAR korak v pravo smer. In, kdo ve, morda smo prav v Rusiji zadnjič spremljali tekmovanje 32 reprezentanc na mundialu.”

Jože Okorn, Dnevnik: “Čeprav je Francija svetovni prvak, vrh reprezentančnega ni več le privilegij velesil, ampak sta Hrvaška s srebrom in Belgija z bronom dokazali, da so enakovredni tekmeci tudi majhni in revnejši, če imajo znanje in ekipni duh. To je dobra učna ura tudi za Slovenijo. Uspešne so bile ekipe, ki so igrale racionalno in imele za tekmo poleg načrta A tudi B in C. Konec je kontinuiranega napada, saj sta pogoreli Španija z igro tika taka in Brazilija z jogo bonito. Uspešne so bile ekipe, ki so tekmecu prepustile, da se žogajo, same pa so do podrobnosti izpilile igro iz prekinitev in hitre prehode v protinapade. Francija je to vse imela in bila tipična tekmovalna ekipa za turnirski sistem, ki je tudi v finalu potrdila, da ga ni prišla igrat, ampak zmagat, in izkoristila, da je Hrvaška vso srečo porabila v osmini finala, četrtfinalu in polfinalu in verjetno tudi za nekaj let naprej. Turnir je bil zanimiv, kakovosten, sistem VAR je nogomet sicer naredil bolj pravičen, a mu odvzel nekaj strasti, čustev in polemik.”

Marko Kovačevič, Večer: “Rusom je uspelo, za mesec dni se je svet ustavil, se osredotočil na nogometno žogo. Napoved predsednika Fife Giannija Infantina, ki je že teden pred otvoritveno tekmo zatrdil, da so gostitelji 21. svetovnega prvenstva 100-odstotno pripravljeni, se je uresničila. Huliganizem? Pozabite! Rasistični izpadi? O njih ne duha ne sluha. Rusija je uspešno skrila svoje nogometne grehe. Le članice skupine Pussy Riot so s protestom na finalni tekmi opozorile svet, da največja država na svetu le ni tako idilična, kot so jo predstavljale razglednice z največjega športnega dogodka na svetu.

Na igrišču pa je Evropa še enkrat potrdila primat, ki zdaj traja že 12 let. Ostali svet se dlje kot do četrtfinala ni prebil, evropska disciplina, taktika in pragmatizem so zlomili južnoameriški navdih. Francija je najbolje izkoristila svoje prednosti. Čeprav ni blestela z atraktivnostjo, se je s pametno in disciplinirano igro po 20 letih spet povzpela na nogometni prestol. Hrvati so z uvrstitvijo v finale poskrbeli za zgodovinski uspeh. Selektor Zlatko Dalić svojim stanovskim kolegom ni naredil usluge. Izgovori o majhnosti ne štejejo več, tudi narod s številnimi nogometnimi problemi lahko pride daleč. Zelo daleč.”

Jure Bohorič, EkipaSN: “Svetovno prvenstvo v Rusiji je bilo, vsaj kar zadeva moje osebno mnenje, prvenstvo presežkov. Tako v tekmovalnem kot tudi v organizacijskem smislu. Nogomet je bil na izjemno visoki ravni, taktiziranja, ki smo mu bili priča v preteklosti, je bilo malo, ogromno golov je padlo v zaključkih tekem, kar je še povečalo razburljivost. Nogomet se je iz za marsikoga dolgočasnega potenciranja pretirane posesti pretvoril v precej bolj dinamično igro, zaradi česar so bile tekme precej bolj gledljive. Svoje je dodal še VAR; marsikdo ga ne mara, marsikomu gre v nos, a je VAR vendarle zmaga pravice in pravičnosti. Le še Fifa bo morala razmisliti, ali sodnike res velja izbirati po celinskem ključu … Morda bi bilo bolje, če bi gledali le na kakovost. Kar zadeva končni razplet, so si Francozi zaslužili zmago. V tem trenutku so kot celota preprosto najboljši in najmočnejši med vsemi. Bolj popolne ekipe ta hip preprosto ni. Rusija je sicer kot organizatorka presenetila svet. Predsodki so marsikoga odvrnili od odhoda na SP, toda izkazalo se je, da je bil strah odveč. Bolje organiziranega SP marsikdo ne pomni. Skratka, turnir presežkov. Tako in drugače.”

Anže Bašelj, TV Slovenija: “Nogometni svet je lahko zadovoljen s tistim, kar je videl na in ob igrišču. Drugič v štirih letih (olimpijske igre v Sočiju 2014) je Rusija utišala dvomljivce, tekmece, nasprotnike in poskrbela za športni spektakel. V izražanju ‘rusofobije’ so izstopali predvsem Angleži, ki pa si bodo to prvenstvo zapomnili kot enega izmed najuspešnejših. Ali se bo uporaba te mehke moči Putinovi Rusiji obrestovala, bo pokazal čas, a predvsem navijači, ki so obiskali največjo državo na svetu, še dolgo ne bodo pozabili gostoljubja ruskega naroda.

Nogomet je pokazal nove smernice, igra postaja še hitrejša in še bolj fizična, zmagovale pa so ekipe, ki so na postavljeno obrambo znale reagirati s hitrostjo in domišljijo. Poraz Španije proti Rusiji je morda najboljši primer tega. Francija je dve leti kasneje, kot je pričakovala, prišla do nove zmage na velikih tekmovanjih. V Parizu pred dvema letoma jo je presenetila Portugalska, a učenje iz porazov je obrodilo sadove v Moskvi. Hrvaška je znova pokazala, da je zares neverjetna dežela, ob vseh težavah, ne samo v športu, pa iz leta v leto na največjem odru razstavlja svoj neverjetni človeški potencial. Nekaj, česar v ostalih državah nekdanje Jugoslavije ne zmorej(m)o.”

Tomaž Lukač, POP TV: “Spet se je izkazalo, da najbolj ‘vroči’ favoriti iz ozadja ‘pokleknejo’, da jim vselej nekaj zmanjka. Belgija ima izjemno generacijo, a je – podobno, kot vsi ‘tihi’ favoriti s prejšnjih prvenstev – zatajila, ko se je zdelo, da je sposobna velikih stvari. Presenetljiva je udeležba v velikem finalu, saj ne pomnim, da bi se na zadnji tekmi največjega turnirja na svetu srečali reprezentanci, ki ju skoraj nihče ni uvrščal v najožji krog favoritov za zmago. Kolikor smo videli, slišali in prebrali, je bilo to prvenstvo presežkov, Rusi so upravičili zaupanje, se pa bojim, da bo naslednji največji dogodek na svetu v številnih pogledih prava polomija. VAR me ni prepričal. Še vedno je namreč glavni sodnik tekme tisti, ki sprejme dokončno odločitev, po ogledu (pre)mnogih posnetkov pa si ne sodniki ne gledalci nismo bili enotni o pravilnosti njihovih odločitev. Torej: saj vseeno, kaj kdo vidi, pomembna je odločitev sodnikov. Debata o njihovih odločitvah ostaja, a tudi to je čar nogometa! Zato: z VAR-om ali brez – dvomi ostajajo, nova tehnologija pa je – vsaj po mojem mnenju – le ‘ubijala’ tekme. Ko bodo dorekli uporabo te novosti, bo morda vse drugače. Upam le, da ne bo kar naenkrat postala največja umetnost nogometa – sojenje!”

Rok Viškovič, Siol: “Zame največji zmagovalec letošnjega svetovnega prvenstva je VAR, ki ima še poporodne krče, a je dokazal, da je rešitev, ki bo izboljšala nogomet. Le upamo lahko, da ga bo po Fifi posvojila še Uefa. Na drugem mestu so seveda Francozi, ki so zasluženo postali svetovni prvaki, čeprav je res, da z igro niso preveč navdušili, a igrali so ravno tako in toliko, kot je bilo treba. Zastrašujoče je predvsem, da so zelo mladi, zato si od njih lahko obetamo še veliko. Osvajanje naslovov v nizu, kot je uspelo Špancem pred desetletjem? Težko, za kaj takega je potrebna tudi zvrhana mera sreče.

To so na svoji koži letos spoznale tudi številne reprezentance, ki so nastopale v Rusiji. Tudi Brazilija, ki je bila zame eden glavnih favoritov za naslov in je pokazala veliko, a je na koncu obstala že v četrtfinalu. Velika zgodba letošnjega svetovnega prvenstva je Hrvaška, za katero velja ravno obratno kot za Brazilce. Poklopilo se ji je praktično vse in končno je dosegla oziroma celo presegla bronasti rod iz leta 1998. Pa čeprav je pokazala veliko manj, kot so pred 20 leti Davor Šuker in soigralci. Afrika je spet razočarala, Južna Amerika prav tako, Azija razen simpatičnih Japoncev tudi. Veselo lahko ugotovimo, da smo na letošnjem svetovnem prvenstvu videli veliko število golov, precej jih je bilo tudi spektakularnih. Igra gre naprej. Upajmo, da naslednjič spet s Slovenci. V teh tednih smo lahko s pogledom čez južno mejo skrušeno ugotovili, kaj vse smo izgubili, ker nas ni bilo zraven.” (sta)