Phoenix Kocbek Resurexit

Piše: Pavel Ferluga, publicist

Če bi ne bilo že smešno, bi moralo biti vsaj groteska. Ne morem si zamisliti, da se lahko privleče na dan ponovno nek »krščanski socializem« v obliki že povesem preperele socialdemokratske stranke, kot protiutež že obstoječi istoimenski komunistični Partiji. Levičarji so pač mojstri pri prirejanju besedišč za poneumljanje že poneumljenih zasvojencev besed SOCIAL in DEMOKRACIJA. Beseda SOCIALDEMOKRACIJA lahko pomeni VSE ali pa NIČ. Lažno nanašanje na optimalno socialno stanje državljanov v socializmih je naravnost pošastno, ker ni bolj nesocialnega sistema od levičarskega (socialističnega) totalitarizma. Kljub vsem izkušnjam negativnih »trendov« te družbene nesreče, nekateri vztrajajo v teh dikcijah, ki niso skladne s stvarnim stanjem. Sociala niti od zdaleč ne pomeni Socializem, in ta totalitarizem ne more biti Demokracija. Oboje je nekompatibilno, ali bolje, izključujoče. Vztrajati v takih dikcijah je že psihopatološko. Pa vendar imamo najnovejšo tvorbo »nove« stranke, ki so jo zasnovali, oz. predstavili javnosti, trije elementi, z na čelu znanega »krščanskega socialista«, gospoda Magajno (ko bi vsaj bil krščansko socialen, ne pa »socialist«) Polpretekla zgodovina nam neizpodbitno dokazuje manipulativno naravo teh besed, ki v bistvu potrjujejo GOSGOVOR (po BMT) oz. belo je črno in črno je belo, ali narobe je prav in obratno.

Ne glede na to preambulo, je seveda ta poteza, v današnjem času zmedenega razmišljanja, bolj kot razumljiva, glede na približevanje volitev, kjer vsaka stranka prilagaja svoje poglede možni dopadljivosti mlačnega, neozaveščenega, bazena volilnih točk, ki je še vedno občutljiv le na pridobitniški materialni imperativ, ne pa na moralno-etične VREDNOTE. Mislim, da se ne motim, če označim to »novo« stranko, kot feniksa Kocbekove utopije z novim perjem »proti-totalitarizma« t.i. globoke države s poudarkom na »proti-tajkunstvu«. Zveni mi kot neka vrsta »sektaštva« v sklopu LEVICE (saj se sama označuje kot levica in drugače tudi ne more biti glede na ideološko predpostavko socializma, kjer ne manjka sektaških »stranpoti« v konkurenčni pravovernosti) Isto se je dogajalo po Oktobrski revoluciji, in nenehno »čiščenje« je postalo že obvezna praksa. Murgelska pritlehtna širina si že mane roke z novo (pričakovano?) LEVO STRANKO z nominalno pretvezo »revidiranja« vrednot OF-NOB, brez zbrisa »partizanskih zaslug«, kar ustreza splošnim pričakovanjem povojnih generacij, ki so prestale »maturo Tršic«. Moram priznati, da je ta ideja, v teh razmerah miselnosti povprečnega »slovenca«, dobra »pogruntavščina«, saj tudi prepričane levičarje je zadnje čase le malce prizadela, bolj kot vidna, družbena pokvarjenost politike kontinuitete, čeprav tega odkrito ne pokažejo, le levo efektivne »tajkune« proglašajo za desne, kot je pač njih praksa. Zato je dobroprišla taka »očiščevalna  stranka« v »naših vrstah« (Sic!). Možnost preboja v parlament ni zanemarljiva.

Vsekakor ta poteza ne more biti v korist nacionalne države Slovenije (ki to še ni v državotvornem smislu), saj utrjuje LEVICO, ki je danes odkrito na strani destabilizacije EU in njenih članic, v korist multi-kulture in teokratskega Islama, ki je že v vojnem stanju s civilizacijo stare celine. Države zahodnega dela EU, ki niso okusile »diktature proletariata«, so naklonjene legitimacij socializmov, kot dela demokratične skupnosti, čeprav je dokazano, da Levica nasploh je vedno na pozicijah revolucionarno-nasilnega prevzema oblasti in v permanentni konspiracij uvedbe totalitarne diktature, kar je povsem antitetično s postulati DEMOKRACIJE. Zanimivo je, da prav Slovenija, ki spada v srednjeevropsko kulturno civilizacijsko sfero, kot so Višegrajske države, ki so v glavnem pretrgale popkovino socializmov,  teh ne upošteva in je bolj podobna romanofonim državam, ki imajo nagnjenost k LEVICI. V sklopu EU je Slovenija ena najbolj ogroženih držav na poti že k nenasilnemu razpadu, če upoštevamo SKORAJ NIČNO nacionalno zavest in ponosa nacionalne identitete. Nimamo vrednot, ki bi ustvarile kohezijsko čutenje enotne etnije na nacionalnem avtohtonem ozemlju in nje iredente. To je pogoj nebolečega raznarodovanja, ki je še najbolj prisoten v prestolnici, kjer nacionalni znaki in zastava niso zaželeni in je normalno širjenje islamskega terorizma z vsemi njegovimi teokratskimi pripomočki, brez vsake razumljive obrambe. Skoraj sto let pranja nacionalne zavesti in brisanja krščanskih vrednot civilizacije, v otroški miselno razvijajoči dobi, je ustvarila vakuum ne-osebnosti, ki je danes karakteristika večine povojnih generacij.

Četudi bo »desnemu polu« uspelo zmagati, vsaj relativno, na prihodnjih volitvah, se bo pojavil velik problem koalicijskih partnerjev, ki so »sredinsko« odvisni in s tem naklonjeni legitimaciji leve ideologije nasilnih socialističnih mavričnih strank. Levica je brez moči le, če je zakonsko prepovedana, drugače je vedno izvor nereda, kaosa, kriminala in genocida. Zgodovina nas uči, da dokler je v neki državi bila levica nezakonita, se ni razvil notranji razpad. S to novo stranko se bo utrdila »sredinska miselnost«, ki bo, kot tradicionalno, bistveno popuščala in dopuščala levi nadvladi, zato ne izključujem ponovnih »dolomitskih izjav« pri vzdrževanju »statusa quo« prevlade pohabljajočih socializmov. Nočem biti pesimist, a predvidevam, da še dolgo ne bomo zmogli poguma in napredka, ki ga dokazujejo Višegrajci, katerim bi morali, po predvojni naravi naše civilizacije, povsem pripadati. »Novi Socialdemokrati« (beri socialisti – Partija) utrjujejo nasprotne povezave za izbris Slovenije kot nacionalne države.