Anton Jamnik in naveza katolikov in levice

Piše: Aleš Ernecl, urednik

Ko kak katoliški, nasploh krščanski in tudi ateistični ignoramus izjavi, da je bil »Jezus prvi socialist/komunist.«, zadeva ne vpije v nebo. Gre pač za ignoramusa. Ignoramusa glede Pisma, ignoramusa glede tega, kaj naj bi bila svoboda, ki jo zagovarjajo tisti, ki zagovarjajo kapitalizem, pogosto ignoramus glede obojega.

A ko tako nekritično, tako nedosledno, tako nepošteno, z rabo slamnatega moža, liberalizem napade katoliški intelektualec, kot je to storil Anton Jamnik v sobotni prilogi Dela, nam ostanejo, ker mu težko očitamo, da je ignoramus glede Pisma, naslednje možnosti: 1. Anton Jamnik je bil iz strani progresivistični ideologiji zvestega glasila, ki liberalizem občasno zlorablja, nikakor mu pa ne sledi, zlorabljen (igraje na asociacijo povprečnega ignoramusa iz prvega odstavka, ki verjame, da je vsak katolik desničar) za blatenje liberalizma, ker so se zavedali, da je ignoramus glede svobode in kapitalizma ali pa 2. Je Antonu Jamniku ideologija progresivizma bližje kot Pismo.

Pa poglejmo, kako je Jamnik leporečil v Delu: »Ko se človek v ljubezni daruje drugemu, postane v resnici to, kar je. Tedaj privrejo iz globin njegovega bivanja čudovita radost, sreča in svoboda. In prav na tej točki menim, da je ideologija liberalizma najbolj problematična in dekadentna za sodobnega človeka. S poudarjanjem svobode, ki pogosto prehaja v samovoljo, s svojim zapiranjem v svet samozadostnosti, individualizma, s tem tako usodnim človekovim zapiranjem vase, tako pred bližnjim kot pred Bogom, se zgodi tisto, kar je slikovito izrazil teolog Olivier Clement: »Človeka spremenijo v karikaturo, kjer je pretirano poudarjena individualnost, sklesana v sivem kamnu osamelosti, ali pa ga zmažejo v nekakšno brezimnost. Obraz tedaj zgubi svojo vlogo srednika med družbo in svetom, med družbo in Bogom. To je obraz sirote, ki je nobena skupnost ne varuje. V praznosti tega obraza se razgrinja abstraktno in samotno velemesto, siva predmestja industrijske družbe v Evropi, razbita mestna središča v Združenih državah.«

Lepo, a ne?! Le da je povsem zgrešil tarčo in se pridružil zlonamernemu ali neukemu prikazovanju liberalizma kot nekakšnega individualizma. Na kratko: klasični liberalizem preko svojih avtorjev ljudem ne svetuje, da se ne družijo, da si ne pomagajo, da ne sodelujejo, da ne živijo v skupnosti, veliko več. Spodbuja jih k življenju v skupnosti, le da svetuje, da naj to ne bo na silo. Klasični liberalizem družbeno pogodbo, na kateri je teoretsko utemeljena država, vidi kot nujno zlo, a zlo. In zla ne gre promovirati onkraj nujno potrebne uporabe. To je vsa zgodba. Ljudje naj si pomagajo, ljudje naj sodelujejo, ljudje naj se družijo, a naj jih v to ne sili država.

Ko klasični liberalizem govori o prisili, ne govori o psihični prisili, ampak o fizični prisili. To pa ima le država. Ljudje, oblast, vlada, ki jim je dan monopol nad prisilo. Monopol jim je podeljen, da bi ščitili osebno varnost in skrbeli za red. Družbena pogodba. In zgodba liberalizma je, da naj bo obseg tega monopola čim manjši.

Kar bi nam Anton Jamnik rad povedal, je potemtakem to, da liberalizem pomeni nekaj druga kot samemu sebi trdi, da je – ali pa da skupnosti brez države sploh ni. Iz vidika eminentnega klerika, v čemer si je s trenutnim papežem zelo podoben, pa je trditi nekaj takega abotno. In Kristusu neprijazno.