Jakov Fak in zastrašujoče zlo levice

Piše: mag. Aleš Ernecl, urednik

Pustimo ob strani, da je šlo najbrž za precej pogosto medijsko provokacijo, s kakršnimi operirajo levičarji, ki ima za rezultat to, da sprejo avtohtone prebivalce s priseljenci, avtohtone prebivalce med seboj, tako da ene med njimi proglasijo za »nacionaliste« – da bi čim več ljudi prepričali, da obstaja grožnja »ekstremne desnice« in pokazali, da ima MS desnica z omenjeno vsaj določene, če ne že močne povezave.

Če gre za medijsko provokacijo, je ideja skoraj zagotovo bila, da »neopredeljenim« ljudem vrhunskega športnika in primer vzorne »integracije«, Jakova Faka, prikažejo kot žrtev »nacionalističnega« dela volilnega telesa SDS.

Ne rabimo se slepiti, to lahko naravnost povemo. Pojem nacionalizma se v Sloveniji in Evropi nasploh uporablja na podoben način kot pojem rasizma v ZDA. Kot strašilni manever za demoniziranje desnice. Ker so ZDA, poenostavljeno, ustanovljene na idejah, ne na zgodovini, jim za demoniziranje desnice, za ceno razpihovanja sovraštva in nepotrebnih delitev med ljudmi, preostane rasna identiteta. Evropske države so ustanovljene na zgodovini, tj vsaj deloma na plemenski, narodni identiteti – pa levica za podobne namene kot ameriška, uporablja »nacionalizem«.

Prav nič ni narobe, če bi levica spodbujala razprave o tem, ali naj se v Evropi odrečemo zgodovinsko – plemenskim, tj narodnim identitetam, ob tem ko se sami prav gotovo niso pripravljeni odreči kolektivnim identitetam nasploh, le da pristajajo le na »državljanski nacionalizem«, morda boljše rečeno, »državljanski našizem«. Še več, jaz bi levico pri tem spodbujal. Npr., povsem smiselno se je spraševati, glede na to, da imajo vse evropske države že desetletja priseljence, kako od priseljenca zahtevati integracijo, če zanjo ni dovolj, da se nauči jezika, če spoštuje kulturo, če ne zahteva kolektivnih privilegijev.

Če nikoli ne more reči dokončno, da je Slovenec, četudi to hoče, ker se vedno pojavi nekdo, ki mu reče: »Ne pripadaš našemu narodu, nimaš naših genov, naše krvi, nisi se tukaj rodil, nikoli ne boš zares Slovenec…« Pa tudi s tem ni nič narobe, če bi to bila vnaprej določena pravila igre: bi pač bilo vsem jasno, kaj to, da se priseliš v drugo družbo, pomeni. Da čeprav si državljan – nikoli ne boš povsem njihov. Pač, cena priseljevanja. Svojo plemensko identiteto moraš pustiti doma, tuje ne moreš prevzeti. Mnogi bi rekli, da to med civiliziranimi Evropejci tudi od nekdaj velja.

Kar pa levica počne, je vse kaj druga. Razprave o tem blokira z demoniziranjem tistih, ki bi sicer v omenjeni razpravi zavzemali določeno stališče: da je plemenska identiteta za obstoj države pomembna, pa je naloga vsake državotvorne vlade imeti nadzor nad končnim razmerjem med narodom in priseljenci – med državljani. Zanje ni vseeno, če razmerje med narodom in priseljenci pade pod 70 %, npr., kaj šele pod 50%. To ne pomeni, da so nestrpni, to ne pomeni, da so proti kakršnemukoli priseljevanju, to ne pomeni, da ne verjamejo, da so v očeh Boga vsi ljudje enaki, pomeni pa, da verjamejo, da je, če se že gremo države, ohranjanje omenjenega razmerja pomemben dejavnik.

V Evropi agresivna, žaljiva, sovraštvo razpihujoča, državljane deleča, razprave blokirajoča levica že dalj časa vsiljuje stališče, da je plemenska, tj narodna identiteta zastarela. V samem pojmu zastarelosti je vidna beda njihovih argumentov, boljše rečeno, odsotnosti argumentacije: to, da rečeš, da je nekaj slabo, ker je staro, med racionalnimi ljudmi ne velja kot poskus utemeljevanja, vsaj ne na prvo žogo. To je kot ko nekdo reče, da je nekaj neprimerno, ker smo v letu 2018. Zakaj? Zakaj?

In večina Evrope je vsiljevanju tega stališča že davno podlegla – upirajo se do neke mere le države t.i. Višegrajske skupine. Pozor, še enkrat! Jaz v tem tekstu ne zagovarjam stališča, da ima prav omenjena skupina, ta tekst je namenjen predstavi in delnem zagovoru hipoteze, da levica brez razprav vsiljuje drugo, da šteje le še »državljanski našizem«.

Kar pa je najhuje in tukaj se kaže neiskrenost, nedoslednost, pišmevuhovstvo levice, ki ji ni mar za ljudi, ne pripadnike naroda, ne za priseljence, v njih vidijo le potencialne volivce – ali, kot bi rekli naši južni sosedje, »kanto za napucavanje«, ki jim ovira dostop do nepresušnih virov »zastonj denarja«.

Če bi levica zagovarjala, da se odslej vsi državljani moramo odreči plemenski identiteti, in bi to sledilo javni razpravi in nekakšnemu javnemu konsenzu – bi to podpiral. Toda, ali počno kaj takega? Ne. Ne samo, da o tem nočejo javnih razprav in jih načrtno blokirajo, ker raje javno diskurzivne nejasnosti uporabljajo za lastno politično pridobitniško dejavnost, nobenih težav nimajo z bojem za zaščito plemenske identitete priseljencev ali  (trenutno in zgodovinsko) nevečinskih narodov. Takrat imajo »jajca« temu reči »pravica«.

Kaj je rezultat? Prav gotovo ne izginjanje »narodnih držav«, temveč zamenjevanje večinskih in zgodovinskih narodov – neredko s tistimi, katerih plemenska identiteta ni samo veliko bolj poudarjena od narodov, ki jih zamenjujejo, temveč skoraj povsem v nasprotju z minimalnim liberalizmom, ki omogoča »državljanski našizem« in državljanske privilegije za vse.

Levica, dragi moji, ki vas sicer mnoge globoko cenim in ste mi mnogi prijatelji, ki ste se  v preteklih dneh naivno pridušali, da vas je sram, da ste Slovenci (ob čemer ste še zavzeli izjemno dolgočasno pozicijo signaliziranja lastnih kreposti) – je zlo, je največje zlo, proti kateremu se je treba boriti. Levica. Ne priseljenci. Ne druge rase. Levica. Zato ne, identitarska gibanja niso odgovor na levico – so le kontra provokacija. Edino, kar lahko levico premaga, čeprav mu trenutno kaže dokaj slabo, ne da bi postal ona sama, kar dela boj z levico smiseln – je močni, močni konzervatizem. Edina stranka, ki ga v Sloveniji zastopa in je dovolj močna, da bije vojno, pa je SDS.