Ideologija, polna paradoksov: socialisti bi vendarle morali sovražiti socialno državo

0

Priznati moram, da mi ni jasno, zakaj današnji socialisti, vsaj v Evropi, negodujejo. Vse države, članice EU, so v bistvu socialne države, kar pomeni, da zagotavljajo večino ali vse socialne storitve, kot so javno zdravstvo, pokojninsko zavarovanje, zavarovanje za primer brezposelnosti, v širšem smislu pa lahko k temu dodamo še subvencije, kvote, regulacije ipd. Seveda, intenzivnost ni povsod enaka in se giblje od celovite socialne države v Franciji do majhne socialne države v Švici. Prav tako je večina držav šla skozi različne faze velikosti socialne države, pa se je ta z ozirom na nivo družbene blaginje včasih povečevala, včasih zmanjševala.

Čeprav ste morda mislili, da je koncept socialne države zasnoval eden od očetov socializma in komunizma, nič od tega ni res. Ravno nasprotno, koncept socialne države je osmislil konzervativec, monarhist, aristokrat in pruski militarist. Nihče drug kot Otto von Bismarck, pruski kancler in prvi kancler nemškega cesarstva, združitelj nemških držav, »železni kancler”. Po politologih Kees van Kersbergenu in Barbari Vis je bil Bismarckov namen, da bi dal delavcem pravice, da bi jih vključil v hierarhijo družbe, da bi ustvaril povezanost med delavci in državo, s tem državo in njen vpliv na delavce okrepil, da bi ohranil razmerje avtoritete med socialnimi in statusnimi družbenimi skupinami (tj. aristokracije in delavstva) in vzpostavitev obrambe pred vzponom sil modernizacije, liberalizma in socializma. Za opis svojega programa je celo uporabil izraz “praktično krščanstvo”.

Priča smo temu, da današnja levica zavrača vse s predznakom “konzervativno”, “aristokratsko”, “militantno”, kar so vse besede, ki opisujejo osebo, ki si je zamislila in prva pričela izvajati socialno državo. Zdaj, ko to vedo, ali bodo postali nasprotniki socialne države? Seveda ne, ker socialna država iz njih dela natanko to, kar si je Bismarck z njo zamislil, poslušne delavce sistema. Socialna država je bila briljanten način, na katerega je konzervativec pridobil poslušnost socialistov do militaristične in aristokratske države in omenjeni se še danes strinjajo s tem sporazumom. Socialna država je najboljši način za kupovanje politične poslušnosti, kot je razvidno iz primera Hrvaške. Vsakdo bo glasoval za nekoga, ki mu je dal določene socialne privilegije. Dejstvo, da je za njihove privilegije nekomu potrebno odvzeti plodove njegovega dela, večini ljudi ne predstavlja problema. Zakaj večina ljudi nasprotuje kraji in verjame, da morajo biti tisti, ki kradejo, kaznovani, socialnih transferjev, ki načeloma vključujejo odvzem denarja nekomu, da bi se ga dalo drugim, ne vidijo kot nekaj moralno vprašljivega?

Odgovor se lahko skriva v psihologiji, tj. v dejstvu, da so ljudje pripravljeni storiti nemoralne stvari, če nekdo s stališča oblasti pravi, da odgovornost ni na njih in prevzema odgovornost nase. Ta pojav je dobro opisan in dokazan, npr. s stanfordskim eksperimentom v zaporu, z Milgramovim eksperimentom, in zdi se, da isti procesi obvladujejo človeško odobravanje socialne države. V političnem procesu to dosežemo z izbiro politikov, ki izvajajo socialistične ukrepe in z obdavčevanjem kradejo enim, da bi dali drugim, pri čemer tisti, ki so neto prejemniki v tem procesu, tega ne štejejo za krajo. Čeprav prav zares gre za ta princip, da vzameš nekomu, da bi od tega imel nekaj ti sam, le da odgovornost prevzame država in s tem tatove osvobodi moralne odgovornosti.

Ljudje glasujejo za politične možnosti, ki jim obljubljajo več denarja iz državnega proračuna, politične elite pa do teh sredstev prihajajo z večjim obdavčevanjem. Malo ljudi bi hodilo od hiše do hiše bogatejših od sebe in jih sililo, da jim dajo njihov denar, je pa zanje povsem sprejemljivo, da to storijo posredno preko države in glasujejo za politike, ki obljubljajo, da bodo vzeli enim in dali drugim. Eno se imenuje kraja in je nezakonito, drugo pa se imenuje obdavčevanje in je zaželeno. Problem, ki se sčasoma pojavi, je to, da to postane norma, tj volivci volijo politike, ki obljubljajo vse več in več in na koncu se zgodi, da je kraja tako intenzivna, da ubije ves ustvarjalni in delavski potencial, družba pa ceni le odvzeto, ne tudi ustvarjeno; samo tiste, ki jemljejo, ne tistih, ki ustvarjajo. To vzpostavlja obče sprejeto družbeno dikcijo, da so ustvarjalci blaginje sebični, ker ne želijo predati vedno večjega dela plodov svojega ustvarjanja, odjemalci pa so moralno superiorni in odrešeni kakršnekoli odgovornosti.

Zadnja stopnja je družba, v kateri se kaznuje delo in ustvarjanje, nihče ne želi delati, ker vedo, da se bodo morali odreči velikemu delu plodov tega dela.

Kakšno je bilo stanje socialne države v preteklih desetletjih in ali je težnja po akumulaciji razvidna?

Po podatkih OECD se je delež izdatkov za socialno varstvo povečal s 14,9% BDP 1980. na 21% leta 2016. V nekaterih državah se je delež v letu 2016 skoraj podvojil (Avstralija z 10,3% v letu 1980 na 19,1%, Finska 17,7% na 30,08%, v Italiji 17,4% na 28,9%, Portugalska z 9, 5% na kar 24,1%, …), medtem ko je bila rast drugje počasnejša (Kanada 13,3% na 17,2%, Nemčija 21,8% na 25,3%, Slovenija 15,7% na 16,1 % …), vendar je trend rasti univerzalen za vse države OECD. Obstaja nekaj presenečenj, tako da je delež socialnih izdatkov v Kanadi nižji kot v ZDA (17,2% v primerjavi z 19,3%), čeprav je bilo v preteklosti nižje v ZDA, ampak se je to močno spremenilo v obdobju 2005-2010, kar sovpada z zadnjim mandatom Georgea W. Busha in prvim letom prvega mandata Baracka Obame. Veliko presenečenje je Nizozemska, ki je edina zmanjšala izdatke socialne države od leta 1980 s 23,3% na 22%, in Izrael, ki prav tako postopoma zmanjšuje delež izdatkov socialne države v BDP. In absolutni rekorder je Grčija, ki je delež socialne države v BDP v obdobju 1980-1966. skoraj potrojila z 9,9 na 27%.

Eden od razlogov, zakaj je socialna država v stalnem porastu, je to, da jo je, ko je enkrat sprejeta, izjemno težko ukiniti, tj. politiki se temu izogibajo, da ne bi izgubili podpore določenega dela volilnega telesa. Zdi se, da za socialne izdatke velja učinek plazu, saj se socialna država le veča in veča. Dejstvo je, da ljudje ne marajo, da jim odvzameš privilegije, ko jim jih enkrat podeliš, ker jih takrat prično dojemati kot svoje pravice. Država na tak način ljudi dela postopoma odvisne od nje in ti v nekem trenutku pričnejo voliti z namenom zadrževanja/zagotavljanja privilegijev, vsakdo, ki bi rad privilegije odstranil, pa je obsojen na politični neuspeh. S tem se ustvarja “država varuška”, ki skrbi za vse in vsakogar in so od nje vsi odvisni.

Če sprejmemo tezo, da kapitalizem v zadnjih desetletjih postopoma propada in hkrati vidimo, da je v zadnjih desetletjih v skoraj vseh državah delež socialne države zrastel, lahko domnevamo, da kapitalizem propada prav zaradi preveč socialističnih elementov? Če imajo levičarji prav in če kapitalizem potrebuje “človeški obraz”, ki se doseže z večjo vlogo socialne države, socialna država pa raste močno vse od 1980., ali to pomeni, da prav ta človeški obraz povzroča vse slabše stanje gospodarstva? Socialistična dikcija pravi, da bi bilo gospodarstvo treba vrniti v čas pred 80-imi in 90-imi, ko je bil vpliv države domnevno večji, v 80-ih in 90-ih pa se je začela faza “neoliberalizma”. Vendar pa podatki popolnoma zanikajo to trditev in kažejo, da je socialna država nenehno rastla v večini držav že od leta 1980 dalje.

Socialisti imajo v tem primeru dve možnosti:1) spremeniti zgodbo o propadu kapitalizma v zgodbo o razcvetu kapitalizma, ki je posledica povečanja socialne države ali 2) Priznati, da velika socialna država ne ustvarja dobrih socialno-ekonomskih pogojev in se usmeriti k tržnim mehanizmom zaščite delavcev. Ali pa lahko priznajo, da so dejansko le prikriti komunisti in na glas povedo parolo, ki predstavlja zadnjo linijo obrambe, ko ostanejo brez argumentov: “Socializem lahko deluje le, če je ves svet socialističen.” (gostujoči komentar)

Napišite komentar

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen