Dvakratna zlata olimpijka in štirikratna svetovna prvakinja Katarina Witt je nesporna kraljica umetnostnega drsanja
Petnajst stopničk, 12 naslovov z velikih tekmovanj – dve zlati olimpijski medalji, štiri svetovne krone, šest evropskih naslovov – Katarina Witt ima eno najbolj popolnih zbirk odličij v umetnostnem drsanju.
Sovražila je predpisane like, zato se je zala Nemka odločila za skoke. Kasneje se je po številnih operacijah gležnja odločila, da bo večji poudarek dala umetnostnemu delu nastopa. Pri tej odločitvi jo je s svojimi nasveti podpirala Jutta Müller, njena mentorica, ki je v vlogi trenerke sooblikovala petdeset medalj.
Jutta Müller je postala vodja ekipe, ki si je za cilj zastavila tudi nalogo, da izdelek Katarino Witt proda medijem, žiriji in občinstvu. Strategija, v kateri je bila načrtovana vsaka podrobnost in vsaka minuta glasbe. Vse je bilo urejeno v slogu nasmeha in želja prvakinje. Trenerka in tekmovalka se pri projektu nista ušteli.
“Kati” je bila stara komaj 19 let, ko je osvojila zlato medaljo na OI leta 1984 v Sarajevu, in edina, ki se je na ledu z nastopom lahko primerjala s slavnim britanskim parom Jayne Torvill – Christopher Deane, ki je v Sarajevu slavil v nepozabnem nastopu Ravelov Bolero. Po Sarajevu je svojo tehniko še izpopolnila. Predsednik Nemške demokratične republike, Erich Honecker, je bil eden njenih največjih občudovalcev. Postala je del narodove dediščine. Slovela je po vsem svetu in po neuradnih podatkih naj bi po zmagi v Sarajevu prejela 36.000 ljubezenskih pisem.
Naj bo zaradi njenega talenta, njenega šarma ali njene moči, Katarina je nizala zmago za zmago. Po svojem prvem evropskem naslovu leta 1983 je klonila le enkrat: Američanka Debi Thomas jo je premagala na svetovnem prvenstvu v Ženevi leta 1986.
Na OI v Calgaryju 1988 sta tako Thomasova kot Wittova izbrali za nastop glasbo iz opere Carmen in ameriški mediji so dvoboj takrat imenovali kar “Battle of Carmens”. Čar programa Nemke je bilo večje tveganje kot pri Američanki. In prineslo ji je drugi olimpijski naslov. Nobena drsalka po Sonji Henie (1928, 1932 in 1936) ni dosegla dveh zaporednih olimpijskih zmag. Po profesionalni karieri se je vrnila, a dosegla “le” sedmo mesto na OI v Lillehamerju leta 1994.
Katarina Witt je imela še eno veliko prednost. S svojo eleganco in ritmom je bila antiteza takratnemu vzhodnonemškemu “športnemu robotu”, osumljenemu dopinga in nenormalnega vložka v uspeh. (sta)