Čez oči psihologov: zakaj se telo brani, ko ste na dieti in zakaj le redki dobijo ta nepošteni boj?
Diete enostavno ne delujejo. Znanstvena dognanja glede tega, da zmanjševanje vnosa kalorij na dolgi rok ne prinaša izgube teže in izboljšanje zdravja, so precej jasna.
Sumimo, da so doslej to spoznali že mnogi ljudje, ki diete prakticirajo. In vendar, leto je naokrog in vrnili so se z istimi zaobljubami o izgubi kilogramov kot prejšnje leto.
Ljudje, ki nikoli niso bili na dieti, to težko razumejo, saj se ne sklada z njihovimi prehranjevalnimi izkušnjami.
Vzemimo za primer Nicky. Nicky veliko časa porabi za prehranjevanje, vsake toliko si privošči tudi kak junk food, pa vendar se zdi, da vse skupaj ne vpliva na njeno težo. Nicky še nikdar ni bila na dieti. Je naravno vitka Nicky. Nič čudnega, da torej ne more razumeti, da verjame tistemu, kar vidi, kar čuti. In vendar, Nicky se moti.
“Smo raziskovalci, ki smo dolgo preučevali, zakaj diete ne delujejo. Spoznali smo, da je to, da diete ne uspejo, pravilo. Preučevali smo tudi stigmo, s katero se soočajo pretežki ljudje, in videli smo obsojanje, ki se dogaja ljudem na dieti, ko ne uspejo vzdrževati svoje teže. Z znanstvenega vidika razumemo, da je dieta pravzaprav neenak boj. Toda mnoge nicky, na katere smo naleteli na ulici, s katerimi smo se pogovarjali, celo kolegi znanstveniki – težko verjamejo, ko jim rečemo, da diete ne delujejo, ker se ne skladajo z njihovimi izkušnjami”, sta zapisali univerzitetni psihologinji Traci Mann in Janet Tomiyama.
Nicky verjame, da je vitka zaradi tega, kako se prehranjuje, vendar se ne zaveda, da igra pri tem veliko vlogo genetika. Ljudje po navadi verjamejo podobno kot Nicky, ker ne vidijo njene genetske slike.
Mnogi pretežki ljudje ne bi bili vitki kot Nicky, četudi bi jedli povsem enako kot ona. Njihova telesa pač lahko delujejo na manj kalorijah, kar bi bilo dobro, če bi živeli v pomanjkanju.
Vendar pa to obenem pomeni, da jim, če jedo isto hrano in uporabljajo to energijo za vzdrževanje delovanja sistemov njihovih teles, ostane več kalorij za skladiščenje maščobe kot Nicky.
Ni gre le za to, da ima Nicky srečo z genetsko danim metabolizmom, zaradi česar verjame, da diete delujejo. Nicky, ki nikoli ni na dieti, verjame, da je preprosto prezreti čokoladno bombonjero na mizi svojega sodelavca. Ampak za tistega, ki je na dieti, je čokoladna bombonjera kot bi čokoladni bonboni skakali gor in dol in vabili: “Pojej me!” Diete povzročajo nevrološke spremembe, zaradi katerih je bolj verjetno, da boste opazili hrano, kot pred dieto, in ko opazite, te spremembe otežujejo prenehanje razmišljanja o tem. Nicky zlahka pozabi tiste čokolade, ampak ljudje na dieti jih ne bodo.
Dejstvo je, da ljudje na dieti trpijo še bolj kot prej, saj želijo samo še več jesti. To je zato, ker druge nevrološke spremembe, ki jih povzroča dieta, ne samo delajo hrano okusnejšo, temveč tudi povzročijo večje sproščanje hormona dopamina, hormona za nagrajevanje. To je isti hormon, ki se sprosti, ko odvisniki uporabljajo drogo. Nickyino telo se ne odziva tako na hrano.
In poleg tega je Nicky od kosila sita. Tudi tukaj so ljudje na dieti soočeni s težko bitko, ker dieta spremeni njihove hormone. Njihove ravni tako imenovanega hormona sitosti, leptina, gredo navzdol, kar pomeni, da zdaj potrebujejo še več hrane kot prej, da bi se počutili site. Ves čas so se počutili lačne zaradi diete, zdaj pa se počutijo še bolj. Tudi Nickyjino redno nedietno kosilo jih ne bi nasitilo.
Ljudje vidijo Nicky in so navdušeni nad njenim velikim samonadzorom ali voljo. Ali naj se resnično šteje za samonadzor, ko ne ješ hrane, ker nisi lačen? Ali je samonadzor, ko se izogibaš hrani, ker je ne opaziš, nimaš rad ali ne dobiš občutka potešenosti od nje?
Vsakdo bi se v teh okoliščinah lahko odrekel hrani. In čeprav Nicky ne potrebuje volje v tej situaciji, bi, če bi jo potrebovala, najbrž delovala precej dobro, ker ni na dieti. Poleg vsega drugega to, da si na dieti, moti kognicijo, zlasti izvršilno funkcijo, ki je proces, ki pomaga pri samonadzoru. Torej imajo ljudje na dieti manj volje prav tam in takrat, ko bi je potrebovali največ.
In seveda bi bilo tako, da bi, četudi bi Nicky zaužila vso tisto hrano, njen metabolizem pokuril več kalorij kot metabolizem tistih na dieti.
Torej se Nicky napačno pripisuje zasluge za uspeh pri nečem, kar ni le enostavno za njo samo, temveč je lažje od tistega s čimer se soočajo ljudje na dieti. Kruta ironija je, da se po tem, ko je nekdo že nekaj časa na dieti, zgodijo spremembe, ki otežujejo dieto na dolgi rok. To je fizično mogoče in majhna manjšina ljudi na dieti uspeva obdržati težo za več let. Ampak ne brez demoralizirajoče in vseobsegajoče bitke s svojo fiziologijo ves čas.
Ni težko videti, zakaj ljudje na dieti po navadi povrnejo kilograme, ki jih izgubijo, in imamo naslednje predloge za to, kdaj se to zgodi: če ste Nicky, se spomnite odrekanja, ki so se mu ljudje na dieti izpostavljali, kako malo so jedli, medtem ko ste vi uživali v sladicah. Občudujte njihove poskuse in bodite hvaležni, ker jih vi ne potrebujete.
Če ste že kdaj bili na dieti in niste uspeli, se spomnite, da niste šibki, ampak da ste bili od samega začetka v nepoštenem boju, ki ga le malo ljudi zmaga. Raje se odločite za izboljšanje svojega zdravja s pomočjo telesne vadbe, ki ne zahteva hujšanja in se naslednje leto odločite za drugačne zaobljube.