V starem Egiptu življenje uvod v večnost, v antiki duše umrlih v onostranstvo z brodniki

Človek se od nekdaj sooča s strahom pred smrtjo, opozarjajo arheologi. Stari Egipt je razvil najbolj izviren način, kako premagati ta strah, namreč z vero v posmrtno življenje. Podobno so v antiki verjeli v nesmrtnost oz. posmrtno življenje. O tem med drugim pričajo legende o rekah in brodnikih, ki so vodili duše umrlih v onostranstvo.

Zemeljsko bivanje je za vsakega Egipčana pomenilo uvod v večnost, je za STA poudaril arheolog Marko Frelih iz Slovenskega etnografskega muzeja. “Vsi so se pripravljali na trenutek, ko se bo njihovo življenje izteklo in se bo začel prehod v rajsko kraljestvo boga Ozirisa, gospodarja Elizejskih poljan,” je pojasnil.

Dostop do raja ovirale nevarne demonske sile

Po verovanju starih Egipčanov so dostop do raja ovirale nevarne demonske sile, ki so hotele preprečiti, da duša pokojnika najde svoj večni mir. Proti nevidnim demonom so se zavarovali z amuleti, čarobnimi obeski s podobami mogočnih bogov in boginj, ki so nadvladali zlovešče sile. V sarkofage, kjer je bilo mumificirano truplo pokojnika, ki je predstavljalo domovanje za dušo pokojnika, so polagali tudi papirusne zvitke z navodili, kako premagati prepreke na poti do raja, je pojasnil Frelih.

V grobnici mladega faraona Tutankamona, ki je bila izjemno bogata, pa po arheologovih besedah ni bilo papirusa, ampak besedila iz t. i. knjige mrtvih, napisana kar na notranji steni zlate krste in na notranji strani znamenite, deset kilogramov težke zlate maske, ki mu je prekrivala obraz.

Faraonu so v grobnico prinesli pohištvo iz soban njegove palače, oblačila in nakit. Založili so ga s hrano, predvsem z mesom, sadjem in kruhom, v grobnico pa so znosili tudi amfore prvovrstnega vina. Z namenom, da se bo lahko tudi v večnosti zabaval z lovom, so mu v grobnico po kosih zložili razstavljene vozove in ga opremili s primernim orožjem.

Večno življenje kot zrcalna podoba zemeljskega bivanja

Tutankamonova grobnica jasno izraža prepričanje, da je večno življenje zrcalna podoba zemeljskega bivanja. “Razlika je le v absolutni popolnosti, saj je v rajski deželi vsega dovolj in ničesar ne manjka,” je pojasnil Frelih. Po njegovih besedah pokojnik v večnem življenju “uživa ob hrani in pijači v družbi najbližjih, sredi cvetočih vrtov, polnih pisanih ptic in različnih živali”. Nil pa se v raju pretaka kot reka, ki se nikjer ne začne in nikjer ne konča.

Egipčani so s takšno podobo o raju ustvarili vero o zmagoslavju življenja nad smrtjo. Razumeli so jo kot vero, ki prinaša upanje, da je konec zemeljskega bivanja dejansko začetek čudovitega neminljivega življenja pod večnim soncem Elizejskih poljan, je sklenil Frelih.

V antiki so želeli pokojnika opremiti za pot v onostranstvo

V antiki so želeli pokojnika opremiti za pot v onostranstvo. Tako so v njegov grob dajali različne pridatke, ki naj bi jih potreboval, denimo hrano in pijačo, je za STA pojasnil arheolog Martin Horvat iz Mestnega muzeja Ljubljana.

Tudi v rimski Emoni so po njegovih besedah do 3. stoletja pridajali pokojniku posodo z denarjem, s katerim naj bi si plačal pot v onostranstvo. Pri bogatejših je bilo več posod, ki so bile lahko celo uvožene, nekatere iz Egipta.

Arheologi so na Slovenski cesti v Ljubljani izkopali žarni grob iz 2. stoletja, v katerem je bila žara v kamniti skrinji. V skrinji so našli še kovanec, pinceto, žličko za čiščenje, medeninasto posodo, ki je bila verjetno z Vzhoda, ter steklene predmete, med njimi dva vrča in kozarca. “Če bi jih dali v zdravniško ordinacijo danes, se ne bi ločili od drugih predmetov,” je ilustriral Horvat. Po njegovih besedah tudi ornamenti na posodi, denimo granatno jabolko in kukavica, kažejo, da se je pokojna oseba, za katero so antropologi ugotovili, da je bila ženska, ukvarjala z zdravilstvom, natančneje s porodništvom.

Z uveljavitvijo krščanstva je pridajanje predmetov pokojniku izginilo

Z uveljavitvijo krščanstva je pridajanje predmetov pokojniku izginilo iz obsmrtnih in posmrtnih običajev. Morda so pokojniku pridali še kakšen prstan ali uhan, kasneje pa križ in različne podobice. Izginjali so tudi žarni pokopi, nasledili pa so jih skeletni pokopi v lesenih krstah, ki so bili prej redkost. Les je skozi čas strohnel, običajno pa so se ohranili žeblji, ki so bili zabiti v krsto.

Arheološko najdišče na današnji Gosposvetski ulici v Ljubljani razkriva razlike v pokopu glede na socialni položaj. Revnejše so pokopavali neposredno v grobno jamo, morda ovite v mrtvaški prt iz lanu, premožnejše pa v kamnitih skrinjah – sarkofagih. Enega takih so javnosti predstavili pred približno 10 dnevi.

Na Njegoševi ulici v Ljubljani na območju, kjer je danes cerkev sv. Petra, je bilo od 10. do 18. stoletja pokopališče. Slovani so po Horvatovih besedah do 10. stoletja vsaj glede vere v posmrtno življenje še vedno živeli pogansko življenje, kar je razbrati tudi na podlagi pridatkov v grobovih. Pridajali so nakit, ženskam denimo uhane, obsenčne obročke in prstane. V grobovih, kjer so bili pokopani moški, pa so našli nože in kresila za prižiganje ognja.

V 11. in 12. stoletju so kot predmeti ob pokojnikih ostali še prstani, ogrlice in verižice, medtem ko uporabnih predmetov, kot sta bila nož in kresilo, ni bilo več.

V grobovih iz novega veka uroki, ostroge in medicinski pripomočki

V grobovih iz novega veka je vse več podobic, križev in drugih nabožnih predmetov, odkrili pa so tudi izjeme. Med takšnimi je grob viteza, starega od 30 do 34 let, ki je umrl v drugi polovici 16. stoletja. V grob na pokopališču na današnji Njegoševi so ga položili v jahalni opravi, vključno z ostrogami. Ob skeletu so našli zlatnik, kovan leta 1559. Pokojni je bil po Horvatovih besedah oblečen v “čudovito stkano srajco iz svile in srebra”. Vse najdeno priča o tem, da je šlo za zelo pomembno osebo, je izpostavil.

Vitez bo na ogled ob prihajajoči razstavi Srednjeveška Ljubljana, ki jo bodo odprli čez približno tri tedne. A ne bo sodil v sklop razstave, saj ne izhaja iz srednjega veka. Vendar pa so ga našli na nekdanjem pokopališču na Njegoševi, kjer so pokopavali od 10. do 18. stoletja, torej tako v srednjem kot v novem veku.

V enem od grobov na Njegoševi so v miniaturni skrinjici našli potiskan papir iz 18. stoletja z uroki proti čarovnicam in demonom v latinščini. Tudi to besedilo bodo predstavili ob razstavi o srednjeveški Ljubljani.

Prav tako iz novega veka je grob, v katerem so našli zlatnika, kovana leta 1731. “To kaže, da je tradicija plačevanja poti v onostranstvo še vedno živela,” je poudaril Horvat. V dveh grobovih pa so našli železno kroglo iz strelnega orožja, ki je poškodovala v teh grobovih pokopana človeka. Eno od krogel so našli na hrbtenični kosti skeleta. (sta)