Nedeljski počitek mora postati pravica vsakega delavca!

Piše: Sebastjan Erlah, publicist

Te dni se, po zaslugi nekaterih poslancev in poslanskih skupin v parlamentu, ponovno odvija splošna javna razprava o morebitnem zaprtju trgovin ob nedeljah. Naj mi bo dovoljeno, da tudi sam k tej tematiki podam nekaj misli.

Predlagatelji novele zakona, to utemeljujejo s tem, da je delavkam in delavcem potrebno omogočiti vsaj en dan počitka v tednu. To pa zato, ker so bili v trgovinah velikokrat priče zgaranim obrazom trgovk in trgovcev. Ob tem je problematično tudi to, da osnovna plača trgovk in trgovcev ne dosega minimalne plače, kar pa dosežejo z dodatki. Po mnenju predlagateljev je takšen ukrep nujen tudi zato, ker trgovinska dejavnost kot takšna ni življenjsko potrebna. Nedelja bi tako postala dan, ko bi delavci in delavke v trgovinah imeli prost dan, ki bo posvečen počitku in kvalitetnemu preživljanju prostega časa z njihovimi družinami in njihove osebne aktivnosti, za katere praktično nimajo časa čez teden.

Verjetno ga ni izmed nas, ki ne bi potrdil tovrstne ugotovitve in verjetno ga ni med nami, ki bi se ne strinjal, da je obiskovanje trgovin ob nedeljah bolj kot stvar nuje, stvar naše bedne potrošniške narave, nemara celo tega, da ne znamo več kvalitetno preživljati svojega prostega časa z našimi družinami ali pa ga nameniti kakšni koristni osebni dejavnosti, kot je npr. branje kakšne dobre in poučne knjige. Priznajmo, da smo se tudi glede trgovinske ponudbe močno razvadili. In najbrž ga ni med nami, ki bi zanikal, da je čez teden mogoče nakupiti vse mogoče dobrine, ki nam lahko ostanejo za nedeljo.

Postali smo buržoazija v tistem najbolj pritlehnem pomenu besede, buržoazija, za katero pravi Marx, da »ni pustila med človekom in človekom več druge vezi kot goli interes, kot brezčutno ”plačilo v gotovini,” in s tem »osebno dostojanstvo (je) razkrojila v menjalno vrednoto, na mesto neštetih zapisanih in pošteno pridobljenih svoboščin je postavila eno samo brezvestno svobodo trgovine« (Marx, Engels: Komunistični manifest, 2009, Sanje, 97-98). Če je v času nastajanja Komunističnega manifesta delavec bil »odkrito, nesramno, direktno, suho« (ibid.) izkoriščan predvsem v panogi industrije, pa danes tovrstno izkoriščanje delavca vidimo prav v trgovinski dejavnosti.

Seveda na tej točki razrednega boja med moderno buržoazijo in proletariatom naletimo na šolski primer ideologije, ki je po Marxu diskurz, ki v ospredje postavlja lažne ideje, čemur lahko drugače rečemo tudi »lažna zavest«. Gre za lažne ideje, ki jih imajo subjekti v zvezi z režimom, v katerem živijo in verjamejo, da so te ideje resnične. To pa pripomore k temu, da se stvari ne premaknejo nikamor in se posledično ohranja status quo. Tipični primer tovrstnega režima danes je npr. Severna Koreja. Ali v marksističnih terminih rečeno: »Ne vedo, vendar delajo«. Vendar pa pri temi, ki jo obravnavamo preidemo v drugačen ideološki »problem«. Namreč to, kar bi lahko poimenovali kot ideološki cinizem. Žižek to razlaga s stavkom, ki bi bil za klasični marksizem praktično popoln nonsens, »vedo, vendar kljub temu to delajo« (prim. http://www.iep.utm.edu/zizek/#H2, pridobljeno, 18.10.2017).

Tovrstni ideološki cinizem se nam na prvi pogled lahko zdi smešen, saj težko razumemo, zakaj bi se trgovski proletariat pustil izkoriščati trgovinski buržoaziji, kljub temu, da vedo, da so izkoriščani. Vendar ne pozabimo brati tega tudi kot kritiko nas samih. Zrcalno torej. Vsi smo občutljivi za vprašanja delavskih pravic. Vzdihujemo in se zgražamo, ko slišimo novice o nerednih plačilih delavcem v podjetjih, odpuščanjih, ki ponekod pomenijo pravo socialno katastrofo določenih krajev in ob tem stresamo jezo nad lastniki podjetij, pa naj si bo to privatnik ali država. Že naslednjo nedeljo pa se prelevimo v izkoriščevalske predatorje in »skočimo« v trgovino po material, ki ga morebiti niti ne potrebujemo. Vemo torej, da so delavke in delavci v trgovinah izkoriščani, vendar vseeno gremo v trgovino in s tem vzdržujemo status quo, kar potrjuje Žižkovo ugotovitev, da takšen cinizem kaže na globljo učinkovitost same politične ideologije (ibid.), ki jo obravnavamo.

Papež Leon XIII v okrožnici Rerum novarum iz leta 1891, v kateri obsodi komunizem in zastavi novodobne smernice za družbeni nauk Cerkve, med drugim poudarja tri elemente vsake zrele družbe. To so načela subsidiarnosti, participacije in solidarnosti.

Subsidiarnost pomeni, naj država ne intervenira tam oz. na tista področja, kjer oz. ki jih lahko družine oz. manjše skupnosti urejajo same. Država ne sme nadomestiti pravic in dolžnosti teh skupnosti, ampak naj raje prevzame očetovsko skrb nad izvajanjem njihovih pravic in dolžnosti. Država naj bi intervenirala zgolj takrat, ko se ugotovi, da te skupnosti ne zmorejo same urediti svojih področij (prim. http://www.ignatiusinsight.com/features2011/blanari_rerumnovarum_may2011.asp, pridobljeno 18.10. 2017). V tem je komunizem popolnoma zgrešil poanto, saj je s t.i. »deep state«, ali heglovskim razumevanjem države kot »država je Bog«, popolnoma porušil načelo subsidiarnosti.

Participacija pomeni, da bi se moral vsak posameznik dejavno vključiti v sooblikovanje družbe na podlagi svojih zmožnosti in talentov, ki jih ima. S tem naj bi, ne samo sam rasel v zrelejšo osebnost, ampak tudi drugim v interakciji pomagal v rasti njihovih vrlin (prim. ibid.)

Solidarnost pa pomeni, da imajo vsi posamezniki v družbi odgovornost, da tako ali drugače pomagajo sočloveku. To pomeni predvsem skrb za uboge v družbi. Država ima dolžnost, da ščiti temeljne človekove pravice in onemogoča ter kaznuje kršenje teh pravic (prim. ibid.).

Ker so v preteklosti v zvezi s problematiko trgovin vse te tri stopnje, ki jih našteva okrožnica Rerum novarum, odpovedale, se mi zdi prav, da na tem področju intervenira država z vzpostavitvijo ustrezne zakonodaje, če ne celo z ustavnim določilom, da je nedelja dela prost dan, kakor imajo to urejeno v Nemčiji (prim. http://abcnews.go.com/Travel/court-rules-shopping-sunday-germany/story?id=9236076, pridobljeno 18. 10. 2017). To pa ne iz ideoloških razlogov, temveč iz bistvenega antropološko-sociološkega razloga, ki ga odlično povzame, sicer levičarski časnik, Süddeutsche Zeitung, ki pravi, da je nedelja nedelja prav zato, ker ni dan kot vsi ostali. Pri tem ne igrajo tradicija, religija in socialna dediščina nikakršne vloge, saj je nedelja mnogo več, kot zgolj prosti dan posameznika, saj če bi to držalo, ne bi bilo pomembno, kateri dan v tednu si posameznik vzame prosto. Nedelja je dan, ki pomeni dan za sinhronizacijo družbe, kar je zelo pomembno. Če ukinemo nedeljo kot dela prosti dan, izgubimo orientacijsko točko, saj bi tako vsak dan postal delovni dan. Seveda pa obstajajo znotraj vseh poklicev tudi izjeme, vendar kadar izjeme postanejo pravilo, se komercializacija nedelje ne zaustavi zgolj v trgovinah (ibid.).

S tovrstno intervencijo bi razrešili ideološki problem, ki ga obravnavamo, brez da bi kakorkoli posegali v svobodni trg. Ob tem pa preprečili tudi morebiten resen družbeni spopad med trgovskim proletariatom in trgovinsko buržoazijo. Na ta način bi dobili bolj srečnega in osebnostno izpopolnjenega prodajalca oz. prodajalko, ki bo v svojem delu tudi bolj učinkovit oz. učinkovita, kar bo delodajalcu prineslo tudi večji učinek zaradi česar se posledično lahko zvišajo tudi plače, saj se bo delodajalec zavedal, da je njegov največji kapital prav dobro plačan, spočit in osebnostno ter duhovno izpolnjen delavec (in to zavest je potrebno pri delodajalcu gojiti). Izkušnje več kot polovice držav Evropske unije, med katerimi so tudi Francija, Danska, Nemčija, Avstrija, Slovaška, itd, pritrjujejo tej logiki, ki je po mojem mnenju edina logika zrelega kapitalizma, ki lahko trgovskemu proletariatu, s tem pa tudi celotni družbi (in državi!) pomaga k premagovanju vsesplošnega strahu pred gonom smrti.

Prav zato, da v prihodnje izjeme v nedeljskem delu ne bi postale pravilo in ker gre pri tem vprašanju za temelje vprašanja o človeku v odnosu do kapitala, družbe in države, ki vodijo v njihovo prosperiteto, nedeljski počitek mora postati pravica vsakega delavca!