Socialisti bi zdravstvo za vse, a hkrati bi si pridržali prvo vrsto v čakalni vrsti

Piše: Aleš Ernecl, urednik in filozof

Pred dnevi sem po nekem naključju v Portorožu govoril z dvema ameriškima pravnikoma. Pomembno spoznanje je bilo sledeče: razlike med njima in povprečnim slovenskim levičarjem/socialistom skorajda ni bilo. Bila sta ateista, verjela sta v veliko državo in »greh« se jima je zdelo, da zdravstvo ni v rokah države. Nepomembno, gre za trivialni uvod.

Namen te kolumne ni biti advokat privatizaciji zdravstva, čeprav se intimno k njej nagibam, namen te kolumne je razodeti občo kognitivno zmoto, zaradi katere večina tistih, ki verjame, da zdravstvo mora biti državno, to verjame. Namen te kolumne ni niti predstaviti prehodnega modela od državnega k privatnemu sistemu. Namen te kolumne je skušati izobraževati in posredno izboljševati politične razprave.

Ko sem v uvodu omenjenima povedal, da se imam za konzervativca in jima povedal, da Trumpa ne maram iz razlogov, zaradi katerih kot politikov ne bi maral tudi njiju, ne iz razlogov, ki jih za mržnjo zoper njega imata onadva, sta mi zabrusila: »Če nisi za univerzalno zdravstvo, se nimamo česa pogovarjati!«

Njun odziv je navidezno smiseln. Kako družbeno pišmevuhovski mora biti človek, da bi bil proti temu, da so vsem ljudem dostopne zdravstvene storitve. Če nisi za obče zdravstvo, si privilegirani brezbrižnež, brez kančka skrbi za soljudi. Pa smo pri kognitivni zmoti.

Kognitivna zmota pri omenjenih ljudeh je sledeča: nekritično enačijo to, da je zdravstvo dostopno vsem, s tem, da je državno. Ta identiteta ne drži. Lahko razpravljamo o tem, ali lahko cilj, da so zdravstvene storitve dostopne vsem ljudem, najučinkoviteje dosežemo tako, da je državno. A to je le eden načinov, s katerimi lahko skušamo to doseči. Obstajajo drugi, za katere konzervativci, libertarci, klasični liberalci verjamemo, da so učinkovitejši. Najprej s pomočjo tržnih mehanizmov dosežeš prvi cilj: a) optimalno nizke cene storitev in b) optimalno visoka kakovost storitev. Ko si dosegel prvi cilj, vzemaje v obzir, da tudi optimalno nizke cene za nekatere ljudi niso dovolj nizke, zasleduješ naslednjega: vzpostaviti družbene institucije in omogočiti razcvet zasebnih spodbud, s pomočjo katerih zagotavljaš sistem dobrodelništva, ki bodisi posredno s financiranjem klinik bodisi neposredno s finančno podporo posameznikom, ki jo potrebujejo, zagotavlja, da so zdravstvene storitve dostopne vsem. To je sistem, ki je za nas najcenejši in da najboljše rezultate v smislu kakovosti storitev in zagotavljanja dostopnosti storitev vsem.

Razprava o zdravstvu je v bistvu paradigmatični primer, na katerem lahko vidimo, kako razmišljamo konzervativci, libertarci in klasični liberalci, kako nas narobe interpretirajo in razumejo levičarji/socialisti – in kako se slednji v svojem argumentiranju motijo, ker nekritično privzemajo identiteto med učinkovitim zasledovanjem kolektivnega cilja in zasledovanjem kolektivnega cilja s pomočjo države.