Šefovanje Milana Kučana NLB v praksi: Osebno prek Ribičiča in Zakrajška uredil hrvaškemu politiku Letici vračilo 3.000 DEM!

Starosta slovenskega bančništva Niko Kavčič v svojih zapiskih razkriva način delovanja NLB in njene predhodnice Ljubljanske banke, ki je bila – očitno še vedno ostaja – plen udbovske in partijske elite. Vse se je odločalo v ozkih  krogih, kar nakazuje tudi Kavčičeva zabeležka z dne 12. februarja 1996, ko je Kavčič na sedežu Združene liste obiskal Janeza Kocijančiča. Za osvežitev spomina,  Združena lista socialnih demokratov je naslednica Zveze komunistov Slovenije oziroma Stranke demokratične prenove, Kocijančič pa je bil njen predsednik do leta 1997, ko je predsedovanje prevzel Borut Pahor.

Kljub temu, da smo že imeli nekaj let samostojno državo in večstrankarske volitve, so partijci in udbovci v zelo ozkih krogih določali usodo podjetij in seveda tudi usodo ljudi. Kocijančič in Niko Kavčič sta ob tem pogovoru imela na mizi vrsto aktualnih tem takratnega časa in ko gledamo s perspektive dveh desetletij, je večina od teh ljudi še vedno tako ali drugače prisotnih na našem bančnem, gospodarskem ali političnem parketu: Arhar, Gaspari, Hazabent, Voljč, Zakrajšek, Rant, Drenovec, Kos, Bole …

Kavčič ni maral Arharja in agenta Zakrajška
Iz Kavčičevih zapiskov je razvidno, da je bil do Arharja izjemno kritičen. Prišteval ga je v Peterletov krog, saj govori o navezi Šter – Drobnič – Peterle – Arhar, ki so v primeru Tama in Tam Deutchlanda izgube spravili pod mizo. Pri Arharju Kavčič ne more pozabiti njegove vloge v LHB Frankfurt in tesne navezave z Borisom Zakrajškom, Hazabendom in Kleindienstom. Kritičen je do Arharjeve kadrovske politike – Arhar je bil v tem času guverner Banke Slovenije -, ki jo pod točko ena označi, kako Arhar najprej diskvalificira vodilni kader v Ljubljanski banki, nato pa hoče vrniti Zakrajška v vrh te banke. Kavčič v pogovoru s Kocijančičem tudi zahteva, da je treba “agenta Zakrajška poslati drugam”. Agent Zakrajšek je nato delal znane umazane posle v frankfurtski LHB, kjer je bil pred tem direktor tudi Arhar.

Kavčič apelira: Potrebna je mobilizacija
Kot v starih partizanskih časih je Kavčič leta 1996 apeliral na Janeza Kocijančiča, da se začne mobilizacija, to je, da se v banke nastavljajo njihovi kadri, kot so Gaspari, Voljč, Bole, Slavinec, Kos, Geržina, Košir, malo naprej pa Kavčič pozove Kocijančiča, naj poskrbi, da novi ljudje prevzamejo dediščino. Kljub temu, da za Gasparija ni imel ravno lepih besed, rekel je namreč, da vodstvenim in organizacijskim prijemom ni dorasel, je bil Gaspari zaradi svojega družinskega porekla vseskozi v ožjem izboru najpomembnejšega dogajanja v slovenskem bančništvu, kot guverner Banke Slovenije ali kot minister za finance.

Kavčič je bil kritičen, da je Združena lista januarja 1996 izstopila iz Drnovškove vlade. Zanimalo ga je tudi, kdo je Ivana Krefta (akcija 25 poslancev) spodbudil k “revitalizaciji” Staneta Kavčiča. Sicer pa so novinarji v takratnem času na Nika Kavčiča tudi pritiskali, da bi polemiziral z Janezom Janšo, toda Kavčič je to zavračal.

Niko Kavčič, siva eminenca slovenskega bančništva in poznavalec udbovskih financ in vzporedne udbovske ekonomije, je prav tako zapustil lep sveženj zapiskov in korespondence iz svojega bančno-politično-udbovskega življenja, ki kažejo na to, da je bila NLB, prej Ljubljanska banka, ujetnica in plen Udbe. Današnje posledice tega preteklega dogajanja pa so velika bančna luknja in zadnje odkritje pranja denarja, kjer je imelo glavno besedo udbovsko in partijsko omrežje.

Objavljamo del korespondence Nika Kavčiča, ki nazorno prikazuje, kakšno vlogo je imel pri kadrovanju in različnih poslih Milan Kučan, kako so nastavljali na vodilno mesto v banki Marka Voljča, o vlogi Golobiča, Rotarja, Biščaka, Mejaka, Krpača, Gasparija, Valanta… Kučan je vse vedel in Kučan je odločal.

Kučan osebno uredi hrvaškemu politiku Letici vračilo njegovih prihrankov

Sedaj pa pozor: Milana Kučana seveda njegove predsedniške pristojnosti seveda nikoli niso ovirale, da ne bi komu »postrani še kaj uredil«, prej nasprotno. Vajen ukazovanja še iz časov partije, se je Kučan zapletel v pravo afero, ko je leta 1999  s svojim posredovanjem hrvaškemu politiku Slavenu Letici omogočil, da je ta prišel do svojih prihrankov pri zagrebški podružnici Ljubljanske banke. In kako je Milan Kučan dejansko izkoristil svoj vpliv in položaj, da je Letica »mimo čakalne vrste« dobil svojih 3.000 nekdanjih nemških mark? Prav na identičen način kot je to počel v prejšnjem sistemu. Cirilu Ribičiču (zadnjemu predsedniku CK KPS) je naročil, da naj uredi »zadeve«, ta pa je vrhovni ukaz posredoval nekdanjemu članu uprave NLB Borisu Zakrajšku, ta pa spet dalje do predstavnika LB Boruta Ožuri, ki je potem operativno uredil »zadevo« za Letico.

Kučan je ob razkritju starih-novih partijskih metod urejanja »zadev med tovariši« nejevoljno pojasnil javnosti, da je pač »poskušal pomagati človeku v stiski«. Bog ve, koliko je bilo takšnih tovarišijskih urejanj zadev, ki pa nikoli niso prišla v javnost.

In ko smo ravno pri piscih ustave, ki jih je Kučan napadel, da so zaradi njega prilagajali formalne pristojnosti predsednika države na njihov minimum. France Bučar je Kučanovo početje, ko je interveniral za Letico, označil kot moralno spornega.

Boris Zakrajšek, voljni izvrševalec navodil pravega šefa NLB – Milana Kučana.