Večer in Fištravec vs. Thompson: kot četnik v Čavoglave

Piše: Aljoša Dragaš, publicist

Ko me someščani na cesti ustavljajo, mi – predvsem zavoljo mojega poznavanja filmske umetnosti-  praviloma zastavijo niz kratkih vprašanj. “Kaj je to? Kaj se dogaja? V katerem filmu so toti?!” me nagovorijo, očitno ciljajoč na uzurpatorje iz Miklavža. “Nimam pojma,” ponavadi skomignem z rameni, a jih brž skušam pomiriti, “vem pa eno: to ni film, to je nadaljevanka!”

Ironija usode, a še en (š)kilavi in napol rumeni napad na bojda usihajočo javno moralo, ki ga je v sodelovanju z vstajniško ekipo in via namišljeno ustaštvo lansiral časnik, ki je nekoč imel težo, lahko pojasnimo ravno z nadaljevanko. “The Simpsons” sta “magični” besedi.

Takole gre anekdota: večina pozna prizor, v katerem Bart v najavni špici vsakega dela dogodivščin netipično- tipične družine v učilnici za kazen na tablo 100 krat napiše nekaj, kar naj bi si za vedno vbil v betico. Denimo, “I will not sell miracle cures” ( “Ne bom prodajal čudežnih ozdravitev!”). Bart seveda nerad piše, kaj šele, da bi se zapisanega držal.

Zdaj pa si namesto Barta predstavljajte nič-več-vstajniškega, z majhno, a nikakor nepomembno razliko. Tudi Andrej Fištravec na tablo ponavadi napiše to, kar mu sugerirajo drugi ( beri: štabna ekipa), a za najmanj 4205 EUR mesečno to z veseljem stori. O tem, da se zapisanega tudi drži, raje ne bi. O njegovih čudežnih zdravilih še manj.

Ta teden naj bi tako na poti iz Kitajske še v zraku dobil nalogo, da znova ponovi besede svojega podžupana s srednjo šolo, tistega za družbene dejavnosti, ki je v intimni zvezi z njegovo osebno asistentko. Tudi s srednjo šolo. Bojda.

Fiš.rek je tako v roke vzel kredo- no, kuli- in na tablo- no, list papirja- manično zapisoval sledeči stavek: “Marko Perkovič- Thompson je ustaš! Marko Perkovič- Thompson je ustaš! Marko Perkovič- Thompson je ustaš!” In tako v nedogled. Preletel je že ves srednji Vzhod, Indija, Pakistan, Iran in Afganistan so se zvrstili, kakor tudi aperitiv, na pari pogreta servieta in desert, pisalo pa še kar ni hotelo iz roke. In ker vaja dela mojstra in gre slediti dobremu zgledu, se je med papirje telepatsko vrgel tudi Maribor z okolico. “Tona Partlič ni vedel, da je Simona njegova nečakinja!”, so ponavljali na levem, “Delam v kitajski tovarni baterij!” pa na desnem bregu. Počehova, Malečnik, Radvanje, Razvanje in Dobrava pa so se zadovoljili z “V Mariboru je pristal Airbus!” Heh, Fiš.rek je bil Bart v zraku, mi ob flightradarju na laptopih pa na tleh, ampak…who the fuck is Alice?

Odgovor se skriva na Večerovem FB profilu, kjer so končno- prvič po vizualni in menda vsebinski prenovi- prilezli do štirih delitev, dvanajstih všečkov in nekaj več kot 40 komentarjev, kar je približno 2- krat toliko kot s svojimi objavami doseže ekipa, ki se je ravno preko FB revolucije polastila oblasti. In še vedno 13- krat manj od delitve sobotnega biskvita vaše tete. Nekdo je pravilno ugotovil: “Hjooooj, za Pelkotom seveda še Fištravec. A pred 14 dnevi sta oba mislila, da je Thompson košarkar in igra centra pri Lakersih iz Los Angelesa. Poceni nabiranje političnih točk!”

Kar ne samo, da je najbolj duhovit komentar na Večerovem FB profilu v letih, ampak je malodane edini komentar na Večerovem FB profilu. V letih.

Anekdoto na stran: dogajanje povezano z omenjenim koncertom morebitnega komentatorja prehiteva po levi in desni, težava je tudi v tem, da se ga da osvetliti z nešteto aspektov. Samemu mi je od vseh stavkov, ki so jih (ne)poklicani namenili prvovrstni politično marketinški potezi, ki se ji reče “Thompson v Mariboru”, v oči najbolj padla prav izjava mariborskega podžupana Saša Pelka. Zakaj?

1. Gre za človeka, ki bi v vsaki za silo normalni družbi moral biti vse prej in vse kje drugje kot pa na mestu podžupana, še posebej tistega za družbene dejavnosti. Že iz osnovnih razlogov: nezadostna izobrazba, nikakršne izkušnje, mentalni sklop. Zato ni čudno, da se ga na spletnih forumih drži oznaka pod’n’župan, saj je tudi delovanje mestne garniture, katere so- upravitelj je iz sence, označeno kot čisti rock’n’roll; seveda v negativnem smislu, ko se ne ve, kdo pije in kdo plača.

Mariborski pod’n’župan je torej za Večer ( kaj pa drugega, heh), gonilo namišljenega antifašizma, izjavil: “Dokler smo na oblasti, ga na Trgu Leona Štuklja ne bomo videli!” To je izjava, za katero bi mu morali biti res nadvse hvaležni; tako njemu, kakor časniku, ki je nekoč imel težo. Razgalja namreč avtoritarno dojemanje pojma javni prostor, kakor tudi kulturo javnega prostora, ki je v Mariboru zaradi delovanja post-vstajniških sil, ki jim medijsko podporo daje ravno omenjena medijska hiša, nadvse problematična.

2. mariborski pod’n’župan Saša je ravno tako eden izmed štabnikov, ki so najprej uzurpirali proteste zoper splošno korupcijo in klientelizem, jih via mediji brandirali v vstaje, nato pa še uzurpirali mestno oblast, dokler je v svoji neveščosti, pogoltnosti in neznanju niso popolnoma zavozili. Kot vemo, jim je na koncu razpadla celo zmagovita lista, ki sicer pravno- formalno še obstaja, a ne funkcionira. Toliko o dejstvih. In da ponovimo lekcijo.

3. da so potem z Večera k pod’n’županu dobesedno stekli po izjavo, s katero je ponovil že znane vzorce, niti najmanj ne preseneča. “Številni Mariborčani”, ki da “bi radi nekaj preprečili”, so po vstajniški matrici prej poziv k aktivaciji, kakor dejstvo. Kdor je spremljal moje televizijsko gostovanje v oddaji “Eksploziv” na Nova24tv – in ni jih bilo malo, Bogu hvala- prav gotovo ni prezrl, da sem opozoril na sfero sublimne propagande. No, to kar se trenutno dogaja v Mariboru, je šolski primer režiranega, vnaprej osmišljenega dogodka na eni in predvidljivega odziva na drugi strani. O tem, kdo je komu stopil v past, več v nadaljevanju; zaenkrat bodi dovolj, če omenim, da je Večer veliki poraženec. Vsaj tako kaže. Toliko o vpletenih. In da ponovimo lekcijo.

4. kaj se je torej zgodilo?

Fištravec se je vrnil s še enega sporazum-o-sodelovanju izleta na Kitajsko, kamor je popeljal novo užitkarsko ekipo. Nič novega, nič hudega, nič takega, kar občinski proračun ne bi prenesel, heh. Pač vračanje uslug in če bi bil Večerov novinar- kar, Bogu hvala, nisem- bi se osredotočil na žensko nerodnega priimka: Šverc.

Ne nameravam ponavljati povedanega v studiu in ker se bom temu posvetil v posebni kolumni, z naslovom “Večer in migranti: srhljiva čarobnost rdečeburžujskih nepremičnin”, se tega na tem mestu ne mislim več dotikati. Zapišem pa, da so na delu najbolj zvesti in dokazano preizkušeni novinarski psi oz. kot je svoj čas zapisal mastermind medijskega dela operacije z vstajami, Aljoša Peršak: “Who let the dogs out?!”

Toliko o ozadju. In da ponovimo lekcijo.

5. kaj se je torej zares ( huh, nerodna beseda) zgodilo?

Ker živijo popolnoma v svojem svetu- Fištravec je na Kitajskem le še enkrat več užival v soju medijskih luči med sebi enakimi partijskimi izbranci- so Miklavžanom v času odsotnosti nastavili past, v katero so navalili kot miš na sir, kot tele v nova vrata, kot…eee…četnik v Čavoglave.

Zdaj…če še po vsem tem medijskem pompu okrog Marka Perkovića- Thompsona ( in ene od dveh njegovih domnevno spornih pesmi) ne veste, kdo so četniki, naj vam na kratko osvežim spomin.

To so tisti strici– bradati, dolgolasi in neumiti- ki so v partizanskih filmih praviloma najbolj dobivali po– se opravičujem- pički. Saj veste, ki so potem v poznih 80-ih, letih vzpona vožda in vsega kar je prihajalo iz “one strani” Jugoslavije, čudežno vzniknili in postali nočna mora na tej strani. Ki jih povezujemo z najbolj groznim utelešenjem zla ob zori zedinjene Evrope. Ki so klali bosanske muslimane- nekoč Muslimane, danes Bošnjake- ker so pač bili muslimani. No, Turki, v njihovi percepciji. Ki so pred tem, vmes, pa tudi po tem klali Hrvate. Ker so pač bili Hrvatje. No, vatikanske sluge, v njihovi percepciji. Ki bi klali tudi Slovence.

Katerih bojno pokrivalo, kokardo, si je takrat ponosno nadel Borisav Đorđević, sprva znan kot Bora Čorba, kasneje pa kot Bora Četnik, s koncerti katerega pa v Mariboru vladajoči nasledniki rdečih buržujev nimajo večjih težav; nedavno je denimo gostoval na ŠTUKu. Ki nas je nekje vmes, tako sproti, označil za “bečke konjušare”; dunajske konjušnike, vredne štale, gnoja in vil. Ki je na legendarno hrvaško protivojno pesem “E, moj druže beogradski ( Slavonijom sela gore)“, odgovoril z dosti manj znano, posledično manj legendarno, “Moje cure zagrebačke ( Sve ste bile skroz jebačke)“.

Ki je civilizacijo ozaljšal s svojimi pesnitvami, vrednimi, da jih postavimo ob bok Homerju, Baudelairu, Whitmanu. Njegova “Jadranska pastorala” ali nekaj zelo podobnega, ki so jo za nameček že pred leti objavili v Vročem KAJu, derivatu nekdanjega Večera, je denimo polna vznesenih rim. “Davala je i onima, koji žive na Brionima,” je malodane politično nekorektno zapisala nežna pesniška duša, katere izliv se pod naletom nemirnega notranjega duha in rakije kar ni in ni hotel zaustaviti: “Kad je stigla do Krka, znala je kako se d.ka,” nadaljuje.

Dokler na Zahodu na pesniških elementih slonijo malodane cele filmske stvaritve ( “Do not go gentle into that good night; Rage, rage against the dying of the Light” Dylana Thomasa nas denimo vodi skozi kultno “Medzvezdje” ( InterStellar)), pri nas opinion- makerji orgazmirajo na tipe, katerih vrhunci so skriti nekje na pol poti med rdečo zvezdo in Hudo jamo, jogurt revolucijami in Radovanom Karadžićem. “Tragedija na Visu, vojnik je gricnuo za sisu” seveda idealno ponazarja ta post- vstajniški svet, ki se mu na koncertih skupaj s Fištravcem klanja sama Branka Bezjak, urednica strani Maribor, od koder je njena somišljenica Andreja Kutin- Lednik z mentorjem Borisom Jaušovcem zagnala anti-ustaško histerijo. Toliko o neprijetnih okoliščinah. In da ponovimo lekcijo.

6. Stojan Auer in vsi socialno ozaveščeni Mariborčani, med katere štejem zlasti desnico in politično sredino- a ne tisto pridobitniško, zbrano okrog stranke SMC- pa v smeh. Prvi je že drugič v kratkem času Fištravca speljal tako na led, da je nerodno vsem, ki imamo privilegij ta show opazovati z varne razdalje. In ve se, kdo gre samo na dvakrat na led!

Ne vem sicer, kako takim pravijo na Kitajskem, vem pa, da je osel pri naših južnih bratih magarac in da reklo pravi: “Tko se nije skrio, magarac bio!” No, Fištravec se ni skril, še manj njegovo interesno trobilo Večer. Od tu tudi vsi patetični kvazi- antifašistični izlivi vstajniške garniture, ki so tako nepristni, da bi še matričarji obnemeli.

Da “v Mariboru ni mesta za ikonografijo in simboliko, ki povzroča nadaljnje delitve po drugi svetovni vojni, kot tudi ni mesta za fašizem,” je javno bentil komaj z letala sestopajoči nič-več-vstajniški, pozabil pa, da ga je še pred nekaj meseci isto glasilo pribijalo na keltski križ, ker jih je ponosno risaril naokrog in se s tem celo pohvalil na FB profilu, za katerega pa itak vemo, da ga upravlja nekdo drug. Kot njega, navsezadnje. In za to ima najmanj 4205 razlogov. Mesečno. Toliko o načelnosti. In da ponovimo lekcijo.

7. in če gre Fištravec dvakrat na led in je osel “magarac”, bi moral biti slednji po večini znanem narečju “tovar”, kar nas pripelje v dalmatinsko Zagoro, domovino Marka Perkovića in habitat tovarjev. Namesto, da se peni, bi se moral- logiki dogajanja zadnjih 5 let sledeč– Fištravec v bližini Thompsona počutiti dobro, če ne že kar brezbrižno in prekrasno. Kar nas pripelje k drugemu delu naše zgodbe: javnemu konfiguriranju bodočega volilnega telesa, kolikor ga je sploh na voljo. Ups, nekdo je škilavim z eno potezo speljal najmanj nekaj tisoč potencialnih volilcev.

Naj- bratje in sestre- pojasnim: če bi bilo v Mariboru kaj pravičnosti, bi bili Fištravec in ekipa iz Miklavža že zdavnaj dead meat. Mrhovina. Ki jo trgajo zveri. Hijene. Ki so jih Fištravčevi ob razpadu njihove liste itak kar sami pozvali. Ker so kot edini izhod- namesto častnega poraza- videli lastni obstoj, so zanj žrtvovali vse, vključno s sabo in razglasili “projektno logiko delovanja”, s čimer so v bistvu zainteresiranim sporočili “kol’ko date?!” Roko na srce: ne, da “tega še Kangler ni delal”, ampak tega Kangler nikoli ni delal. Domnevno kangleristični “Ka’ ‘m pa jas meu ot tega?!” so spremenili v dokazano fištravistični “Ka’ ‘m’mo pa mi meli ot tega?!” Toliko o načinu vladanja. In da ponovimo lekcijo.

8. kar nas odpelje nazaj k medijem in sferi sublimne propagande. In vseh pritiskov povezanih z njo. Na posameznike, kakopak. Ne da se mi ponavljati fištravističnih neumnosti iz poziva javnosti, a čudežno so pozabljeni lastni grehi, denimo na most obešeni ( za pisca teh vrstic je ta poteza v rangu Frankolovega; čeravno gre v MB primeru za lutke, je efekt enak).

Ko nadaljuje, da “tudi ni mesta za fašizem”, čudežno pozabi omeniti, da je njegovo županovanje posledica političnega projekta, poimenovanega “levi fašizem”. In tako naprej, do “vzpona skrajnih gibanj, ki črpajo svoje ideje prav iz najtemnejšega obdobja 20. stoletja”, čeravno je naplavina takega gibanja prav sam. Vstajniškega.

Naj ga spomnim: izbrani vstajniki so takratne mestne svetnike “obiskovali” po domovih, kjer so jih “pozivali” k odstopu. Čuti kdo svastiko, noč dolgih nožev, kristalko? Vse skupaj so dominantni mediji- seveda čudežno- pozabili omeniti. Kako tudi ne bi, če so režirali. Toliko o etiki in efektu vstaj. In da ponovimo lekcijo.

9. kar nas končno pripelje h kulturi javnega prostora.

Kot je bilo povedano v že omenjeni tv oddaji, se v samem srcu ti. štajerske metropole izvaja agenda, imenovana “Novi Maribor”. Če komu ni kaj jasno: gre praviloma za aktivizem, ki vas skuša zmamiti v svoja nedrja, kjer se lahko prisesate na vseobsegajoči,  ultimativni, “Samo dobro” totalitarizem, kjer pa seveda drugi določajo, kaj bi dobro sploh naj pomenilo in kako bi se naj manifestiralo. Kar je seveda kontradiktorno do amena, a nič ne de- band igra, čeravno Maribor tone in iz Pekarne nadrlo fištrovje doživlja svojih 5 minut slave.

Nekateri pač ne ločijo med mainstreamom in marginami, kar je v bistvu značilno za propadajoče družbe in slapstick komedije, ki- kako zanimivo- ponazarjajo ravno propadajoče družbe. Ali bližje realnosti in kot bi dejal njihov ljubljeni Zeitgeist: “The whole world is a stage!” Kultura dobrih mater in podobno. V Sloveniji je še vedno najbolje to, da levičarje razsuješ z ideologijo levice. Šit, nekdo je pozabil prebrati Rutarja.

10. kar nas potisne v naročje Susan Sontag in analize, imenovane “Fascinantni fašizem”.

Že davnega 1975. leta jo je spisala, glede na aktualni trenutek pa bi ga morda lokalno morali opredeliti kot “Fascinantni SOCIALfašizem”, “Fascinantni LEVI fašizem” ali pa kar “Fascinantni totalitarizem”! Susan Sontag je namreč dojela, da totalitarna estetika glorificira prav vdajo. Od osebe terja, da opusti misel na odpor. Vse dela, da bi fascinirala. Da bi si jo/ te podredila. “Totalitarno estetiko poganja hrepenenje po monumentalnosti, stremljenje k višjim mističnim ciljem, pa obsedenost s pojavnim, harmoničnostjo in voljo. Predvsem pa s poslušnostjo, podložnostjo in privrženostjo karizmatičnemu vodji, nadvse pa fetišiziranjem stika med vodjo in ljudstvom, med solistom in zborom.

Pa seveda koreografije, ki glorificirajo vodjo, ki mu sledijo ubogljive, opredmetene množice,” nam razlaga. In ravno iz tega razloga je Pelku– katerega nastavljenec je Fištravec, ki je pridigal o katarzi in novem, drugačnem, mističnem Mariboru– z jezika pobegnil prav Štukljev trg. Vidite, bratje in sestre, kar je za naci- totalitariste muenchenska pivnica, to je za Miklavžane srečanje s Peršakom v “lokalu v okolici Maribora”. Stopimo korak naprej?! Pa dajmo: kar je za naci- totalitariste Nuernberg, je za miklavške leve fašiste Štukljev trg.

Zakaj? Iz preprostega razloga: iz sosledja in logike delovanja. Ravno na tem trgu je namreč leta Gospodovega 2012-ega Franken’Fištra shodil. Ravno na tem mestu je tisto, kar se bo kasneje izkazalo za neobvladljivo, ignorantsko pošast, prejelo začetni impulz in to dobesedno. Večer bo- tako vsaj ulica- prispeval elektriko, Narodni dom, še ena javna ustanova, kjer je LDS miselnost pognala korenine, pa- via Zavod Udarnik- ozvočenje. Ravno na tem mestu bo pošastna kreatura– stkana iz več kot 20 letnega nezadovoljstva na najmanj 45 let podlage; antikanglerjanske in z dominantnimi mediji podprte histerije; za rdeče buržuje, te “znamenite” strice iz ozadja, neprimerne lokalne in državne oblasti; ugrabljene države; družbe z milijardno bančno škodo, razsutim gospodarstvom, poteptanimi delavskimi in vsakršnimi pravicami; izigravanjem zakonodaje kot nacionalnim športom; banksterjev in vseh ostalih- naredila prve korake in si– še bolj srhljivo- nadela mili obraz, nežno podobo empatije in katarze.

Od tam izvira pred-vstaja 29. oktobra; od tam “novoletni ognjemeti v sodelovanju z lokalno banko in medijsko hišo”; od tam “štajersko novo leto”; od tam “mariborska dnevna soba”; od tam “street food”, ki se ga- menda proti svoji volji- udeležujejo Večerovi “svobodni” novinarji! Ej, prav tam, v srcu teme, je Fištravec javno (od)plesal koreografirani pop- komad “Happy”! Who let the dogs out? Who let stupidity in, mater?!

Nikoli v zgodovini namreč totalitarizem še ni bil tako sublimen, odnos med gospodarji in sužnji pa tako zavestno dizajniran. Dogodke, ideje in zgodovino so zamenjale medijske podobe dogodkov, idej in zgodovine in “projekt Fiš.rek” je en tak’ kontinuiran’ medijski dogodek, ki temelji na permanentni konfliktnosti, ker ga z besedami MB politične opozicije poganjajo “diletanti, ki ne obvladajo materije”!

Me razumete? Če ne bi našli Thompsona, bi si ga pa izmislili. Njim se je Thompson prikazal kot Marija Thompsonu, ups, Međugorju. Nam je nasprotno- kako nepresenetljivo– ostala le zaželjena pripadnost bojda karizmatičnemu vodji in ker nismo ravno biser estetike, se fetišiziranje stika med vodjo in ljudstvom, solistom in zborom in pa koreografija odvijajo na tipičen provincialen način- kot žalostna kopija žalostne kopije. Omenjenemu dodajmo še neobstoječe pustovanje, ideološko preživeta prvomajska kresovanja, “čarobni december”; naštevam dalje?! Sprijaznimo se: v Mariboru že dolgo nimamo več občutka za lepo, prijetno in empatično- Thompsonova krščanska estetika je v bistvu korak naprej! Nič čudnega potem, da se je imela vstajniška simbolna implozija, njen dokončen zlom, zgoditi ravno na Štukljevem trgu; vse se namreč vrača, vse se plača. Vstajništvo tudi! In tega jih je strah; lastnega poraza, ki ga vedno znova samo prolongirajo.

In prav to bi se zgodilo, če bi Thompson zaradi izjemnega zanimanja nastopil tam. Tu ne gre za Hrvate in Srbe, tu gre za zapišavanje teritorija. Kar počno zveri in hijene in politiki tipa Janković in Fištravec. Prvi via Ceca v Ljubljani, drugi via Trubački orkester srbske vojske, ki je imel v čast “dneva vstajniške zmage” nastopiti ravno na tem trgu. Na jeziku torej antifašizem, v žepu pa kokarda in z njima povezano volilno telo. Ni se jim(a) izšlo. Proslavo “rotovškega padca v objem” na Festivalu Lent so preprečili Šiško in vstajniški uporniki, omenjeni orkester pa dež. Lepo jim je Đole kasneje prav na Štuklju zapel “Netko to od gore vidi sve!” Niso dojeli. Amen.