Psihologija levičarskega favšljivega kalimera v odnosu do “prekletega kapitalista”

Piše: Aleš Ernecl, filozof in urednik

To, da špekuliramo o psiholoških vzrokih, zakaj je pojem kapitalista na slabem glasu, seveda ni argument za kapitalizem v razpravi »kapitalizem ali socializem«, zna pa biti zabavno in če ne druga – vsaj trivialno zanimivo.

Poglejmo si najprej dva primera, ki naj nam služita kot lakmus papir za prepoznavanje »levičarskih intuicij«:

1. Prijatelju Tonetu sem dolžan 20 jurjev in edini način, na katerega mu lahko odplačam ta dolg, je tako, da zanj nekaj časa zastonj delam. Dogovoriva se, da mu bom dve leti zastonj kosil travo in skrbel za gospodinjstvo. Imam pravico, to je ali naj vlada Toneta prisili, da mi da malico, če si je sam ne morem privoščiti?
2. Kaj si misliš, kako bi o naslednji situaciji razmišljali desničarji? Nimam denarja, ne morem nikjer delati, nikomur nisem dolžan in nimam jesti. a) Po moje, da mi želijo več sreče v prihodnjem življenju in da sem si tako sam kriv, da sem se znašel v tej situaciji. b) Da ni nujna funkcija vlade, da mi pomaga. Kratkoročno bi mi pomagali sami, pomagali bi mi, da se zaposlim in postavim na lastne noge

Kar se tiče 2., mnogi ljudje, če ne večina, razmišljajo takole: nujna funkcija vlade je, da pomaga, iz česar sledi, da so tisti, ki so proti pomoči vlade, proti pomoči sami. Kdor je proti pomoči sami je slab človek in desničarji so slabi ljudje, ki so na strani »izkoriščevalcev«.

Kar se tiče 1., mnogi, če ne večina, razmišljajo takole (tudi na moje presenečenje): če mi Tone ne da malice, če mi zaradi malice poveča dolg, me pahne v dolžniško suženjstvo in bi mu to kot izkoriščevalcu vlada morala prepovedati, ga prisiliti, da mi da malico. Mnogi že sam opisani dogovor dojemajo kot odnos med izkoriščevalcem in izkoriščanim, kot sužnjelastnikom in sužnjem.

Kopja se, ideološko, na koncu dneva, vedno lomijo pri definiciji pravice: levičarji iskreno verjamejo, da obstajajo stvari, ki jih nekdo mora narediti, za katere mora nekdo plačati, porabiti svoj čas, vložiti svoj denar, pa jih vlada mora prisiliti, da vam jih dajo (ali dajo po določeni ceni) zastonj. Pravice so zanje zastonj stvari, ki ti jih mora dati vlada.

To je ideologija, ki podpira, če se vrnemo k obljubljenim špekulacijam iz uvoda, psihologijo: mnogi ljudje imajo negativne izkušnje iz privatnega sektorja s šefi, na katere so jezni, mnogi zavidajo materialne stvari, ki jih vidijo »kapitaliste« posedovati. Kako to ideologija podpira? Tako, da daje moralno legitimnost njihovi »favšiji« in osebnim frustracijam, ki so pogosto posledica lastne neodločnosti, neobveščenosti, »cincavosti« in navajenosti na to, da za neke stvari, ki bi »po naravi« morale biti stvar dogovora med dvema, ki stopata v prostovoljno razmerje izmenjave, skrbi vlada, ne oni sami. Ljudje se radi počutimo plemenite in mnogim se zdi plemenito sovražiti izkoriščevalce, če so to ljudje, ki jih sovražimo in jim zavidamo, toliko boljše. Jezen sem na svojega bivšega šefa, zavidam avtomobile, jahte, vile, razočaran sem – levičarstvo mi daje »veliko sliko sveta«, ki me v svetu, v katerem sem sicer samo »favšljivi kalimero«, posadi na velikega belega vranca in mi nadene krono, s katero mi požlahtni kri.