Razkrita imena: kdo so bili Večerovi novinarji, ki so skupaj z vstajniki pomagali rušiti 2. Janševo vlado!

Razkrita španovija med vstajniki in mediji – pri vseslovenskih vstajah je šlo za klasičen državni udar po boljševističnih principih

Mariborske vstaje iz konca leta 2012 in začetka leta 2013 so prav gotovo fenomen, ki bi ga bilo vredno in potrebno osvetlili z različnih aspektov. Žal zaradi molka dominantnih medijev , ki so samo podaljšek v vstaje vpletenih interesnih skupin iz ozadja, temu ni bilo tako. Bilo je ravno obratno: mediji so molčali o golem dejstvu, da so pred vstajami obstajali protesti. Ti so bili izraz razočaranosti nad utečenim, malodane standardiziranim načinom izvajanja oblasti od osamosvojitve naprej in jih gre obravnavati po formuli 20 let razočaranja na 45 let totalitarne podlage. Ko so protesti dosegli moment kritične mase, so bili s strani tako imenovanih sil kontinuitete brž ugrabljeni in brandirani v vstaje. Vseslovenske. Prišlo je kot naročeno: na oblasti je takrat bila druga vlada Janeza Janše. Prav to dejstvo je omogočilo prenos dogajanja iz lokalne na državno raven in stopnjevanje pritiska zoper takratno oblast, ki je ogrozila najbolj zvesto volilno telo sil kontinuitete – javni sektor. Bilo je jasno že od vsega začetka: Franc Kangler je bil itak samo predstopnica obračuna kontinuitete z Janšo.

Mnenja o tem, kaj mariborske in kasnejše vseslovenske vstaje so in kaj so prinesle, niso tako deljena, kot bi jih radi prikazali dominantni mediji; večina je namreč zelo razočarana. Ko pogledamo na vstaje slabih pet let kasneje, ne moremo mimo ugotovitve, da je šlo za klasičen državni udar po boljševističnih principih. Nekatere podobnosti okoli organizacije in izvedbe vstaj so malodane srhljive: od novinarjev-hujskačev do plačanih vstajnikov, ki so v policiste in druge državljane metali granitne kocke.

Še huje je z družbenimi učinki vstaj. Te so, vsaj na lokalni ravni v Mariboru –  katastrofalne. Ekonomsko-socialna situacija je od leta 2012 samo še hujša, še huje pa je s stanjem duha v mestu ob Dravi, ki ga pooseblja moralno sporna figura, že večkrat kazensko ovadeni mariborski župan Andrej Fištravec. Fištravčeva mestna oblast je celo poskrbela, da je z oddajo praznih občinskih prostorov nagradila najbolj vnete vstajnike. Ki zdaj prav tam izvajajo agendo, imenovano “Novi Maribor”, mineštro vsega in vsakogar: od zakrnelega »new age« hipijevstva do »Refugees Welcome« nerazsodnosti.

Tako nacionalni kot lokalni mediji so tukaj odigrali sramotno vlogo; vstaje so nujno potrebovali tako za pozicioniranje med plebsom, kakor za posledično povečanje oglaševalskega tržnega deleža. Resnični vzroki jih niso zanimali ali bolje rečeno: niso jih smeli zanimati.

Vstaje se danes torej očitno kažejo kot tretja in končna faza napada na takratno vlado Janeza Janše. Prva je ustanavljanje Združene levice in z njo povezan “levi fašizem”, ki se je na mariborskem območju kazal zlasti z angažmajem medijsko izpostavljenih osebnosti, ki pa niso z lokalnega območja, kot je bila Manca Košir.

Druga je “Projekt: Janković premier”, tretja pa nasilen prevzem oblasti, podžgan z tako imenovanimi Kanglerjevimi radarji in temu sledečo medijsko in sodno osebno diskreditacijo vseh, ki jih zdajšnji režim prepoznava kot nasprotnike, posledično sovražnike.

Vsi, ki so tej igri nasedli, tej logiki sledeč tvorijo nove hvaležne volivce. Če pa bo teh premalo, so tudi že pripravljeni novi volivci, ki pa bodo tokrat prihajali iz migrantskih kvot.

Ozadja je v tokratnem Eksplozivu razkrival nekdanji novinar Večera, Aljoša Dragaš.