C(m)erarjevim: Solidarna družba ne more biti stvar centralnega planiranja in stvar prisile drugače mislečih!

Piše: Aleš Ernecl, filozof in urednik

Zadeva je sila preprosta. Tudi če se strinjaš, da drugi ljudje tvoj denar porabijo za dobrodelne namene, te ne dela plemenitega, če to obenem pomeni, da bodo tudi tiste, ki se ne strinjajo s porabo njihovega denarja za dobrodelne namene, v to prisilili. Za to gre, premier Cerar in falanga istomislečih – post festum razjokan (cmerav) odgovor Vinku Gorenaku. Razen v primeru, ko se 100 % ljudi iz naše skupnosti strinja s tem, da se bo naš denar porabilo, ko se 100% ljudi iz naše skupnosti strinja s tem, koliko čigavega denarja se bo porabilo, ko se 100% ljudi strinja z javnimi ukrepi, ravnanje vlade VEDNO pomeni zlo, opisano v uvodu. Vlada pomeni manjšo skupino ljudi, ki ji je dan monopol nad prisilo in ker v zahodnem svetu načeloma verjamemo, da je v prisili nekaj zlega, zavzemanje za aktivacijo vlade, zavzemanje za javne ukrepe nikoli ne more biti interpretirano kot plemenito. Lahko rečemo, da je to, da vlada nekomu nekaj vsili, manjše zlo od nekih drugih posledic (pa še to je stvar razprave), toda to, da si nekdo misli, da je plemenit, ker se postavi na stran tistih, ki se zavzemajo za določene javne ukrepe – je znak politično filozofske nepismenosti ali moralnega odklona od tega, kar na zahodu smatramo za »mainstream«.

Premier Cerar se je uvrstil med omenjene, potem ko je Vinku Gorenaku odvrnil nekaj v smislu, da je zanj nesprejemljivo, če vlada ničesar ne stori v povezavi z begunci. Pazite, Cerar Gorenaku ni očital, da zagovarja sprejemanje javnih ukrepov, po katerih niti posamezniki s svojim denarjem, s svojimi stanovanji, z na podlagi svojega denarja vzpostavljenih sistemih pomoči, ne bodo mogli pomagati beguncem. Cerar je dejal, da če vlada ničesar ne stori v povezavi z begunci, to pomeni, da Slovenija ni več družba, za kakršno je mislil, da je. Kot, solidarna.

Premier Cerar, v preteklosti sem se pogosto izogibal kritikam, ker jih je z obeh političnih polov bilo ogromno in se mi je zdelo, če ne druga, kot bi sodeloval v mlatenju nekoga, ki v položaju fetusa leži na tleh in je nemočen, dovolite: »Solidaren človek je nekdo, ki s svojim denarjem, s svojim bogastvom, na podlagi lastne iniciative, s prostovoljno pomočjo drugih, brez prisile kogarkoli, še zlasti ne tistih, ki se jim je zavezal, da bo ščitil njihove interese, pomaga pomoči potrebnim. Tak človek s svojim početjem kot kolateralno korist ustvarja solidarno družbo, toda solidarna družba ne more biti stvar centralnega planiranja in stvar prisile drugače mislečih. Sram vas bodi, da sodelujete pri perpetuiranju prepričanja, da je vmešavanje vlade nekaj pozitivnega, nekaj dobrega, nekaj plemenitega! Vlada ni mama, vlada ni oče, oče (brez zamere, feministke), tudi ko primaže klofuto, to po navadi stori, ker verjame, da je za otroka dolgoročno dobro. Vlade, ko te v nekaj prisili, ne zanima tvoje dobro, njo zanima le tvoj delež v doseganju kolektivnega cilja, o zasledovanju katerega se nisi strinjal, zato se te je lotila s silo.«