Janez Janša o dr. Ljubu Sircu: Svoboda je živela v njem in z njim, bil je veliki Slovenec in veliki človek

To, da so v tistem ključnem trenutku, ko so padali zidovi v Evropi in ko so se rušile ideologije, obstajali taki ljudje, kot je bil dr. Ljubo Sirc ali pa dr. Jože Pučnik, je bistveno prispevalo k temu, da se je Slovenija takrat osamosvojila in demokratizirala, je med drugim v svojem nagovoru poudaril predsednik SDS.

Objavljamo neavtoriziran nagovor predsednika Slovenske demokratske stranke Janeza Janše na spominski slovesnostni ob zadnjem slovesu dr. Ljuba Sirca, v Kranju, 28. januarja 2017.

Spoštovani žalni zbor, gospe in gospodje, dragi Susan in Nadja, danes je bilo veliko povedanega, tudi že prej na pogrebu, na slovesu, o dr. Ljubu Sircu in ne bi se rad ponavljal.

Čeprav je njegovo življenje naravnost filmsko in je verjetno veliko stvari, ki je bilo tukaj še nepovedanih, vendar vsi ne poznamo vsega. Zato bi rad z vami podelil spomin nanj predvsem preko najinega prvega srečanja z njim in preko najinega zadnjega daljšega pogovora oz. razgovora, lahko bi rekel kar dolgega klepetanja, pred sedmimi leti, ko se je pridružil Slovenski demokratski stranki.

Bilo je leta 1988, ko sem ga prvič srečal. Bila je jesen. Kaka dva meseca po tem, ko so nas spustili iz vojaškega pripora na Metelkovi, po tistem procesu pred vojaškim sodiščem na Roški, ko sem nekega dne dobil domov obvestilo, da lahko dobim potni list nazaj. Šel sem ga iskat in dva dni za tem smo na Odbor za varstvo človekovih pravic dobili tudi vabilo za obisk Britanskega parlamenta, ki je bilo naslovljeno osebno name, in jaz sem se seveda odločil da grem, nisem pa poznal ozadja niti tega, kdo je vse to organiziral.

Ko smo prispeli v London, nas je tam počakal dr. Ljubo Sirc. To je bilo moje prvo srečanje z njim in naslednji dan, kake tri mesece in pol po tistem mračnem času v vojaškem priporu na Metelkovi, sem povsem nepričakovano sedel v Britanskem parlamentu in lahko nagovoril velik del britanskih poslancev. Celoten obisk, poleg mene je bilo tam še nekaj disidentov iz ostalega dela takratne Jugoslavije, je tako logistično kot politično organiziral dr. Ljubo Sirc.

Nekaj dni smo bili v Londonu, veliko smo se pogovarjali o tem, kaj se bo zgodilo v prihodnosti s Slovenijo, tudi s celotno takratno Jugoslavijo. Takrat sem videl, da je dr. Sirc pravzaprav rojen nepopravljiv optimist. Vse nas je prepričeval, da bo Sovjetska zveza razpadla, Jugoslavija bo razpadla, ker komunistični gospodarski seistemi ne morejo preživeti svojega prebivalstva in je to zelo strokovno in teoretično dokazoval. Tisti, ki smo prihajali iz Jugoslavije še posebej, smo bili malo skeptični. Jaz sem mu dejal, dobro, tolčemo revščino, ampak to se dogaja že dolgo časa, pa še nič ne propade. V vojaškem priporu ne visi samo slika maršala in diktatorja Tita, ampak še vedno tudi Leninova slika. Skratka gre za neko ideologijo, ki ji ni mar, kako živi prebivalstvo, za nekatere pa je tako in tako dobro poskrbljeno.

No on se s tem ni strinjal in je vztrajal, da vidi iz svojih študij, da se bliža konec tako Sovjetski zvezi kot Jugoslaviji, kot komunistični državi, in da bo do tega prišlo zelo kmalu.

Iz Londona smo skupaj odpotovali v Pariz na kongres Liberalne internacionale. Kot je prej dejala gospa soproga, je bil dr. Ljubo Sirc član Liberalne internacionale kot zastopnik liberalcev v izgnanstvu iz bivše Jugoslavije. On je bil tam zelo cenjen, kot delegacija smo bili sprejeti celo pri takratnem pariškem županu Jacquesu Chiracu, srečali veliko pomembnih ljudi. Liberalna internacionalna je bila takrat povsem nekaj drugega kot danes, bila je pomembnejša.

Predsednik je bil Suárez, prvi predsednik vlade po demokratizaciji Španije po koncu Francove diktature. Tam je bilo veliko govora o tem, kako je treba pomagati novim demokratičnim silam v komunističnih državah, da pride do sprememb. To je bilo prvič, da sem jaz neposredno fizično začutil, da nismo sami, da je neka podpora in da ni tako, kot nas je takrat prepričevala oblast in tudi mediji in tako naprej, da se nihče veliko ne zanima razen sovražne emigracije in tujih obveščevalnih služb, kaj se dogaja z nami in kaj bo s Slovenijo in Jugoslavijo.

Takrat in tudi v naslednjih mesecih je dr. Ljubo Sirc pomagal navezati še številne druge politične kontakte z vplivnimi političnimi dejavniki po Evropi in v svetu, tudi z disidenti ali pa predstavniki novonastajajočih demokratičnih gibanj v vzhodnem bloku, Madžarskem, Rusiji tudi in to je bilo izjemno pomembno za takrat nastajajočo demokratično alternativo oz. kasneje še opozicijo v Sloveniji. To je bilo nekaj, brez česar se pravzaprav niti ne bi mogli formirati v tistih začetkih, ker ni bilo znanja, ni bilo vedenja, kako se to sploh počne. Predvsem pa je šlo za samozavest, za to, da se je dobila potrditev, da nismo sami, da se to dogaja tudi drugod, da to ni zgolj neka eksotika v neki državi, vse ostalo je pa stabilno, blokovska delitev, kar se ne posega, nihče se ne bo vmešaval, meje so nedotakljive, ne smemo se vmešavati v notranje zadeve držav in tako naprej. To so bili nekako naučeni.

Vsi ti stiki, mnoge je organiziral ravno dr. Ljubi Sirc, so pač odpirali nove perspektive, tako da ta del njegovega delovanja, kjer je pomagal ne samo nam, pomagal je tudi novim demokratičnim strankam ali pa zametkom teh strank, zvezam, gibanjem v ostalih takratnih republikah bivše Jugoslavije. Takrat v Parizu sem prvič srečal tudi Alijo Izetbegovića, kasnejšega predsednika Bosne in Hercegovine, ki je tudi živel nekaj časa tam v izgnanstvu in se je dobro poznal z Ljubotom. Ljubo mu je pomagal tudi pri teh prvih demokratičnih spremembah ali pa poskusih sprememb v samem centru takratnega komunizma oz. socializma v Rusiji. Nekateri ljudje, kot je bilo že prej omenjeno, s katerimi je takrat sodeloval, so kasneje nek kratek čas tudi uspeli voditi to postsovjetsko Rusijo.

Naj k temu dodam samo to, da bi človeka kova Ljuba Sirca z izjemnim poznavanjem ruskega prostora celotna Evropa rabila ravno danes. Dr. Sirc je pravočasno opozarjal, kaj bi moral Zahod narediti in na kaj bi se moral usmeriti in osredotočiti, ko je šlo za tako imenovano tranzicijo v Rusiji, pa ga pravzaprav nihče ni poslušal. Vse je bilo osredotočeno zgolj na trgovino, na vire, na energetiko, kako poceni pokupiti energetske in druge vire v Rusiji, tranzicija, dekomunizacija, vrnitev neke normalnosti, to je bilo vse v ozadju, tu je Zahod naredil strateško napako.

Rezultat tega je sedanja oblast v Rusiji in vse težave, ki jih s tem imamo, ponovno obujanje hladne vojne, okupacija Krima, vojno stanje v delu Ukrajine, sankcije. Cel kontinent trpi zaradi tega, ker je bilo v določenih letih narejenih veliko napak in če berete študije, dela, prispevke dr. Ljuba Sirca v tistem času, boste videli, da je na to pravočasno opozarjal, pa ga ni nihče poslušal. Danes se je to bolj pripravljeno poslušati, samo žal dr. Sirca ni več in tudi ljudi, ki bi imeli takšno znanje, bili takšen kaliber, imeli tudi take zveze tam v tej demokratični sferi v Evropi, jih skorajda ni, lahko jih preštejemo na prste ene roke.

Če zdaj preskočim v ta zadnji del. Leta 2010 mi je sestra, ki je pomagala pri izdaji njegove zadnje knjige, rekla, da bi se dr. Ljubo Sirc ob 90. letnici želel vključiti v Slovensko demokratsko stranko. Poklical sem ga in sva se dobila, prinesel sem mu pristopno izjavo, ki jo je z veseljem izpolnil rekoč: »Ob mojem 90. letu nisem več naiven, zato se vam bom pridružil.« On je bil vedno hudomušen. Jaz sem dolgo časa razmišljal, kako je iznašel ta njegov humor, mislim, da je bila neka kombinacija med britanskim in gorenjskim humorjem in dejansko, kot je prej gospa soproga dejala, dr. Sirca sem velikokrat srečal, velikokrat sva se pogovarjala, nikoli ga nisem videl zagrenjenega in enkrat sem ga tudi vprašal, kako da je tak optimist. Ravno mi je razlagal te kalvarije z denacionalizacijo, z vrnitvijo premoženja, neverjetna polena pod noge, ki so se mu metala in stvari še vedno delno niso rešene. Sem rekel, zakaj ste tak optimist: »Ah,« je rekel, »mene so obsodili na smrt pa jim ni ratalo. Kaj hujšega se mi lahko zgodi?« Se pravi, treba je biti pozitiven in optimističen.

No in na tem zadnjem daljšem pogovoru sem ga tudi spomnil na njegov optimizem leta 1989, ko je dejal, da je s komunizmom konec oz. da je samo še vprašanje nekaj let, ko bo s komunizmom konec in dejansko Sovjetska zveza je razpadla, Jugoslavija je razpadla, Varšavski blok je razpadel, berlinski zid je padel. Na tej tehnični ravni je imel seveda prav, eden redkih, ki je to napovedal prej, preden se je zgodilo. Ampak seveda ostanki so pa še precej trdoživi. Jaz sem ga vprašal, če se spomni teh napovedi in kako komentira preživetje teh ostankov, s katerimi se tudi on osebno še vedno spopada in tako naprej.

Dr. Sirc je dejal, da ga je to presenetilo: »Še posebej,« je dejal, »me je presenetila trdoživost teh ostankov v Sloveniji. In ko spremljam dogajanja na Poljskem, na Madžarskem, na Češkem, Slovaškem, celi srednji in vzhodni Evropi in zanimivo, trdoživost tega je največja ravno v Sloveniji pa v Rusiji, v dveh prostorih, ki jih najbolj poznam, in to bo še trajalo.« Rekel je: »Kajti ni preživel komunizem kot organizem, ta ni sposoben preživeti, preživeli so kot paraziti, ker se je sistem, ideologija, ostanki so se priklopili na nekaj, kar je zdravo in svoj življenjski sok črpajo iz tega in zaradi tega bo to dolgotrajno, ker če vzameš premočno zdravilo, uničiš tudi osnovno rastlino, iz katere se parazit napaja. Torej je to nekaj drugega kot padec berlinskega zidu in se boste s tem ukvarjali še dolgo časa po moji smrti.« Na tej točki ni bil ravno največji optimist.

Dejal pa je, da ga zelo veseli, da so vse te njegove študije, vso to njegovo ukvarjanje z ekonomijo komunističnih držav, veliko prispevale k tistemu prelomu, ki je seveda na formalni, na državni ravni po padcu berlinskega zidu omogočil ponovno združitev Evrope, to, da na desetine milijonov ljudi, ki so prej živeli za železno zaveso več ali manj živi v svobodi, miru in blagostanju, da se je Evropa ponovno povezala, da te železne zavese ni več in sem videl v tem pogovoru, da ima v tem tudi neko znatno osebno zadoščenje.

Dejal mi je tudi: »Veste, star sem 90 let, zato ne pričakujte od mene zdaj, da bom kaj več delal, kot plačeval članarino. Sem pa vesel, da je ta izbira premišljena, kajti danes nisem več naiven, in na slovenski politični prostor ne gledam tako kot pred 20 ali 25 leti.«

Jaz sem ga zelo potolažil, ko sem mu rekel, da daleč od tega, da bi bil samo on naiven takrat, pravzaprav smo bili naivni vsi. Pričakovali smo drugačen razvoj dogodkov, pričakovali smo, da bo Slovenija postala tisto, za kar smo tudi glasovali na plebiscitu, pričakovali smo, da ljudje, ki so v prejšnjem režimu držali škarje in platno v rokah, da bodo vzeli za dobro to, da se z njimi ni nič zgodilo, da bo prišlo do sprave glede teh problematičnih časov preteklosti. No tukaj me je dr. Sirc pri teh razmišljanjih ustavil in je rekel: »Do sprave ne bo prišlo, dokler ne bo prej spregovorilo pravo, vsaj na simbolni ravni mora vladavina prava tukaj nekaj povedati o preteklosti. Kajti zločin je zločin, ne glede na to, ali ga povzročiš na levici ali na desnici, ne glede na to, ali je opravičevan s takšnimi ali pa drugačnimi ideološkimi cilji in dokler se v družbi to jasno ne pove in ne razloči, tudi ni možno naprej graditi zgradbe na nekih trdnih temeljih.«

Veliko tega, bolj poglobljenega, kot je bil tisti najin razgovor, najdete v njegovih delih. Eno od velikih bogastev, ki jih Slovenija dobiva po dr. Ljubu Sircu, ni samo ta njegova izkušnja in to, kar je on naredil, ampak je tudi to, kar je ohranil za sedanjost in za zanamce. Vse to, kar je napisal, vse to, kar je ohranjeno, kar je odtegnjeno pozabi, kar je možno študirati, preučevati in kar vpliva na razmišljujoče ljudi. Tukaj s tega mesta tudi prvič zahvala vsem, sodelavkam, sodelavcem, družini, ki ste pomagali, da spomini in ugotovitve niso zgolj nekaj, kar bo odšlo z njim, ampak je ostalo zapisano, posneto, zabeleženo tako ali drugače in apel na vse tiste, ki se boste zdaj ukvarjali z njegovo zapuščino, ki še ni objavljena, natisnjena, da se to uredi, da je to čim prej na razpolago, ker tukaj je še veliko neodkritega intelektualnega bogastva, ki ga tako Slovenija kot Evropa v teh časih zelo potrebujeta.

Vsekakor pa, kot je ob neki priliki zapisal dr. Milan Zver: dr. Ljubo Sirc je pozitivno, korenito zaznamoval najbolj prelomen čas v slovenski zgodovini. Čeprav ta čas zanj osebno ni bil najbolj usoden in ni bil najtežji, najtežji je bil čas po smrtni obsodbi in tista leta v samici in v zaporu, ampak to ga ni zlomilo. In to, da ga ni zlomilo, da je to preživelo, da je vedenje o tem, da je lahko tudi drugače, vedenje o tem, da se je tudi uprl temu in preživel in da je ta svoboda živela v njem in z njim, da je to v tistem ključnem trenutku, ko so zidovi padali v Evropi in ko so se ideologije rušile, da so v tistem času obstajali taki ljudje, kot je bil on ali pa dr. Jože Pučnik, bistveno prispevalo k temu, da se je Slovenija takrat osamosvojila in demokratizirala.

Samo s temi energijami, ki so se zbirale tukaj za rešetkami, za zaprtimi mejami, za cenzuriranimi knjigami in tajnimi fondi v NUK in UDBI in tako naprej, samo s temi energijami, brez tega, kar je takrat svobodna Slovenija v svetu, zamejstvu in v pregnanstvu predstavljala od Benečije do Trsta in Koroške in Londona in Glasgowa in Argentine in Clevelanda in tako naprej, Slovencem ne bi uspelo. Bilo bi premalo in ta puščava bi bila še večja in zelo verjetno bi danes Slovenija notranje zgledala še slabše, nekaj takšnega kot Rusija, kjer tega ni bilo, ker je od oktobrske revolucije oz. prevrata minil predolg čas in so tiste generacije v pregnanstvu umrle in ko je prišlo do teh sprememb v začetku devetdesetih let do razpada Sovjetske zveze ni bilo kaj dodati in niso nastali temelji, ki bi vendarle omogočili, da se gre drugače naprej in zaradi tega je danes Putinova Rusija pač regionalno, delno tudi globalni problem.

Prispevek dr. Ljuba Sirca k temu začetku prehoda v slovensko normalnost je neprecenljiv in zaradi tega bo ta zavest ostala v kolektivni zavesti Slovencev in slovenskega naroda. Ne bo pozabljena, to ne bo odšlo z njim v grob, to ne bo ostalo na zaprašenih policah nekega antikvariata v obliki knjig, ki jih nihče ne bere, ker gre pač za nekaj drugega, kot za zaprašenost. Tudi jaz v imenu vseh kolegic in kolegov v stranki, ki se ji je pridružil pred sedmimi leti, obljubljam, da bomo, kolikor bo v naši moči, pomagali tudi ta del njegove zapuščine, ki še ni ugledala luči sveta, da se to zgodi čim prej in da bo vse to bogastvo na voljo tudi prihodnjim generacijam.

Mi, ki smo danes tukaj zbrani in ki z družino delimo to bolečino ob tej izgubi, pa bomo dr. Ljuba Sirca ohranili v trajnem spominu kot velikega Slovenca, velika človeka in velikega svobodnjaka.