Ihan: Za vsemi družbeno-političnimi strahovi se skriva človeški strah pred smrtjo

Beletrina je včeraj pripravila pogovor ob novi knjigi Alojza Ihana Čas nesmrtnosti. Kot je Ihan dejal za STA, v delu zagovarja tezo, da se za vsemi družbeno-političnimi strahovi, katerih del so tudi begunci, epidemije ter vse svetovne nevarnosti in katastrofe, skriva človeški strah pred smrtjo. Ta je obenem motivator, ki ga družba s pridom zlorablja.

Ihan se v knjigi loteva strahu v človeški družbi, ki pa ni osebni strah, saj ta izhaja iz spomina oziroma slabe izkušnje, ampak mitološki, vzgojni strah. Tega po avtorjevih besedah konstruira družba, in sicer ne na podlagi slabe izkušnje, pač pa ustrahovanja posameznika pred separacijo od družbe, kar je ena glavnih oblik smrti človeka kot družbenega bitja.

Ker družba izrabi celotno mitologijo strahu pred smrtjo za potrebe družbene produkcije in politične manipulacije, ostane posameznik s smrtno diagnozo brez besed, s katerimi bi soljudem lahko opisal stanje svojega osebnega umiranja. Zato se umirajoči človek počuti predvsem izločen iz družbe, saj ta tabuizira smrt in v strahu pred njo sili ljudi komunicirati izključno v okvirih novih načrtov, projektov, bodočnosti. Edino, kar mu preostane, je pogovor o načrtih za svojo ozdravitev, tudi če je ta iluzorna, je pojasnil Ihan.

S tem fenomenom se po Ihanovem mnenju srečujemo predvsem danes, saj so se nekoč ljudje s pomočjo umiranja na domu in v vaški skupnosti ter s pomočjo obredov in drugih mehanizmov lažje soočali s smrtjo. Imeli so izraze za ubesedovanje smrti, danes pa se o smrti, ki jo družba izriva in se zaklinja, da je ni, ne govori.

V knjigi s podnaslovom Smrt v dobi bionike Ihan opiše tudi tehnične metode za podaljševanje človekovega življenja, denimo zamrzovanje, ki se ga poslužuje krionika, nadomeščanje okvarjenih organov in okvarjenih tkiv ter preventivno optimizacijo mladosti. Ob tem avtor zagovarja tezo, da bi večina ljudi uporabila t.i. metode nesmrtnosti predvsem zaradi strahu pred smrtjo in to ne glede na to, kaj bi od tega dejansko imeli.

Avtor se v knjigi v obliki esejev posveti tudi posameznikovemu odnosu do smrti in načinom končevanja življenja, kot so samomor, evtanazija in opustitev zdravljenja.

Na nocojšnjem večeru ob knjigi, ki je izšla v zbirki Koda, bosta ob Ihanu spregovorila filozofinja in sociologinja Renata Salecl ter psiholog in specialist psihiatrije Matjaž Lunaček.

Alojz Ihan (1961) po poklicu zdravnik, specialist klinične mikrobiologije in redni profesor mikrobiologije in imunologije na Medicinske fakulteti v Ljubljani, se posveča tudi književnosti. Bil je urednik revij Problemi, Literatura in Sodobnost ter knjižne zbirke Aleph. Je avtor več pesniških zbirk – prva, Srebrnik (1986), mu je prinesla nagrado Prešernovega sklada, Južno dekle pa Jenkovo nagrado – ter treh romanov: Hiša, Romanje za dva… in psa ter Hvalnica rešnjemu telesu.

Slovenski bralci ga poznajo tudi po knjigah esejev Platon pri zobozdravniku in Deset božjih zapovedi ter po Državljanskih esejih, za katere je dobil Rožančevo nagrado. Je tudi avtor v več jezikov prevedenih knjig Imunski sistem in odpornost in Do odpornosti z glavo. Eseje in mnenja redno objavlja v slovenskih časopisih in revijah. (sta)