Patricija Šulin: Antisemitizem se z 2. svetovno vojno žal ni končal in zdi se, da se ponovno krepi

Piše: Patricija Šulin, evropska poslanka

Aktivno ukvarjanje s politiko prinese izpostavljenost in kritike, ki so dostikrat neupravičene in neargumentirane, še najraje pa anonimne. Čeprav človek s časom razvije debelejšo kožo, takšne stvari puščajo čuden priokus in neprijeten občutek. Kako hudo mora biti, če si vedno znova predmet blatenja ter si odgovoren in kriv za vse, samo zaradi tega, kar si, kot, denimo, Judje. Judje so večstoletni grešni kozli za marsikaj, od črne kuge v srednjem veku do vsega slabega, kar se je zgodilo Nemcem, kot je zelo poenostavil Hitler.

Antisemitizem se z drugo svetovno vojno žal ni končal in zdi se, kot da se ponovno krepi. Prav grozljivo je, ko grem v Bruslju mimo judovskih stavb in pred njimi stojijo vojaki, ki jih čuvajo. Antisemitizem ni le napad na Jude. Je tudi napad na druge glede na skupne evropske judovske–krščanske vrednote. Napad na nas pa tudi zato, ker se sovraštvo, ki se začne do Judov, nikoli ne konča z Judi, ampak se (raz)širi na druge skupine, kot je septembra letos na konferenci v Evropskem parlamentu o prihodnosti judovskih skupnosti v Evropi opozoril Lord Jonathan Sacks, nekdanji glavni rabin Združene judovske kongregacije Commonwealtha.

Evropska zakonodaja prepoveduje sovražni govor in diskriminacijo na podlagi religije ali narodne pripadnosti. Pogodba o delovanju Evropske unije spodbuja in omogoča EU institucijam odprt, pregleden in redni dialog s cerkvami, verskimi združenji ter svetovnonazorskimi in nekonfesionalnimi organizacijami. Kot članica Odbora za nadzor proračuna v Evropskem parlamentu opozarjam, da evropska finančna sredstva ne morejo biti uporabljena in zlorabljena za spodbujanje sovraštva, aktivna pa sem tudi v parlamentarni med–skupini za boj proti antisemitizmu.

Judovska skupnost je bila nekoč močna tudi v Sloveniji in moje delo v Evropskem parlamentu je pravzaprav nadgradnja mojih aktivnosti iz časov, ko sem bila mestna svetnica v Novi Gorici. Na goriškem je bila nekoč močna in živa judovska skupnost. Zgodovinski podatki kažejo, da so Judje tod živeli že v 14. stoletju. Danes jih ni več, saj se je judovska skupnost v Gorici leta 1969 združila s tržaško. Spomin na nekdanje čase pa je judovsko pokopališče v Rožni Dolini, ki je sicer največje nekdanje pokopališče v Sloveniji. A imeti grob v Sloveniji – če odmislimo to, koliko let že čakajo na svoje grobove žrtve povojnih pobojev – ne pomeni nujno tudi pietetnega odnosa do mrtvih. V Rožni Dolini v nekdanji judovski mrliški vežici obratuje gostinski lokal, pred tem pa je bila v njej celo igralnica. Nedoumljivo! V letih, ko sem bila mestna svetnica, sem podpirala sprejetje odloka o razglasitvi judovskega pokopališča skupaj s kapelico v Rožni Dolini za kulturni spomenik lokalnega pomena. S tem odlokom bi tudi prepovedali obratovanje gostinskega lokala v nekdanji mrliški vežici. Še danes težko verjamem, da je občinski svet odlok zavrnil.

Opažam, da je med nami vedno več politikov in volivcev, ki hočejo slišati le hvalospeve, težko pa se soočajo s kritiko in prevzemanjem odgovornosti. Kot mačeha v pravljici o Sneguljčici, ki je z veseljem gledala v svoje čarobno ogledalo, dokler ji je to govorilo, da je najlepša v deželi. Ko so se stvari spremenile, je posegla po zelo skrajnih sredstvih, da bi ji ogledalo spet pelo hvalo. V evropski in svetovni politiki bi mnogi raje razbili ogledala, kot da bi jim ta odzrcalila realnost in jih soočila z njihovo lastno odgovornostjo. Iskanje krivcev in prelaganje krivde za svoj položaj na druge je uspešno le na kratek rok. Zgodovina nas uči, le mi smo slabi učenci, da se je s problemi treba slej ko prej soočiti in dlje kot odlašamo, težje so posledice.

Za rimskega pisca Publija so ljudje, ki svojo krivdo zvračajo na druge, malopridneži. Za dobro vseh nas, še posebej pa za našo prihodnost se je pomembno boriti proti tem malopridnežem, vsak od nas pa mora dati svoj prispevek. V spodbudo naj nam bo, da je ne glede na vse mačehine napore v Sneguljčici dobro premagalo zlo in da srečni konci niso rezervirani le za pravljice.

Kako hudo mora biti, če si vedno znova predmet blatenja ter si odgovoren in kriv za vse, samo zaradi tega, kar si, kot denimo Judje.

*Kolumna je bila prvotno objavljena 19.12 v Primorskih novicah.