Papež Frančišek – radost ljubezni s kapljico strupa (prvi del)

Piše: Sebastjan Erlah, publicist

Nikoli nisem študiral kakšnega cerkvenega dokumenta tako podrobno, kakor v teh dneh posinodalno spodbudo papeža Frančiška Radost ljubezni (Amoris Laetitia). Z njo sem se srečal že kmalu po njenem izzidu, a takrat (v mesecu maju), nisem posvečal toliko pozornosti perečim vprašanjem, ki sta jih do takrat izpostavila vsaj dva ugledna gospoda, in sicer pomožni škof v Astani v Kazahstanu, Athanasius Schneider, ter nekdanji svetovalec svetega papeža Janeza Pavla II, nemški filozof Robert Spaeman.

Škof Schneider je namreč nekaj dni po izzidu Amoris Laetitie posvaril, da omenjeni dokument lahko vodi v veliko zmedo v Cerkvi in je pozval k razjasnitvi dvomljivih pasusov znotraj dokumenta. Spaeman pa je opozoril, da dokument predstavlja razkol z dosedanjim naukom Katoliške Cerkve, kar se tiče prejemanja svetega obhajila pri ločenih in civilno ponovno poročenih, s tem pa tudi razkroj oz. prelom z moralnim naukom glede spolnosti v Cerkvi. To bomo razdelali kasneje. Če hočemo razumeti, zakaj takšen naslov današnje kolumne in čemu žolčna debata, ki se je v zadnjem mesecu dni razvila okoli Amoris Laetitia in papeža Frančiška, si moramo najprej ogledati nekaj temeljnih postavk v nauku Cerkve, ki zadeva zakrament svetega zakona.

Cerkev je zakrament svetega zakona in vse kar je z njim povezano skozi zgodovino razumevala z različnih vidikov, ki se med seboj dopolnjujejo, torej interdisciplinarno. Torej z vidika Božjega razodetja, prava, liturgije, dogmatike, etike, filozofije, etc. Mi se bomo na kratko sprehodili skozi zgodovinski pregled pojmovanja zakramenta svetega zakona vse do aktualnega pontifikata papeža Frančiška.

Kot navaja Anton Strle v svoji knjigi Vera Cerkve, je zakonsko zvezo med kristjanoma Kristus povzdignil v dostojanstvo zakramenta, ki je v celotni naravnan na človekov nadnaravni namen. Njegovo bistvo je občestvenost, saj je postavljen za medsebojno pomoč zakoncev in za širjenje Božjega ljudstva, kar je za zakonce z zakramentom posvečena pot za zveličanje. Cerkev je vseskozi razumela zakonsko zvezo kot zakrament, ki je po zakoncih vidno znamenje oz. podoba Kristusove predanosti do Cerkve (prim. Ef 5,32). Na to dejstvo je spomnil tudi vesoljni Florentinski Cerkveni zbor v odloku za Armence v prvi polovici 15. stoletja, posebej pa je tudi poudaril, da so tri dobrine zakona: roditev potomstva in njegova vzgoja za službo Bogu, zvestoba in neločljivost zakona. Koncil je dovoljeval sicer ločitev od mize in postelje v primeru prešuštvovanja, vendar ni bilo mogoče skleniti novega zakona, ker je vez zakonito sklenjenega zakona trajna. Tridentinski koncil je v 16. stoletju predvsem odgovoril protestantskim reformatorjem, ki so tajili zakramentalnost zakonske zveze in zakon predstavljali zgolj kot nekaj posvetnega. Koncil je poudaril dve stvari, in sicer, da je zakonska zveza zakrament, ki ga je postavil Kristus in ga dovršil, tako kot vse ostale zakramente, s svojim trpljenjem, smrtjo in vstajenjem, ter da ima, ker je zakon zakrament, Cerkev vse pravne pristojnosti za urejanje tega področja. Nadalje se spomnimo papeških okrožnic Arcanum divinae sapientiae papeža Leona XIII in okrožnico Casti Conubii papeža Pija XI. Leon XIII poudarja, da pri krščanskem zakonu zakramenta ne moremo ločiti od pogodbe, saj je zakonita pogodba že hkrati zakrament, saj takšna pogodba predstavlja poroko Kristusa s Cerkvijo. Pij XI pa poudari, da je zakon Božja uredba, zato ne more biti podvržen nikakršnim človeškim muham.

Drugi vatikanski koncil v svoji konstituciji Cerkev v sedanjem svetu, ki obravnava nekatera posebej pereča vprašanja sedanjega časa, že s samo strukturo poglavja, ki govori o zakonski zvezi, pokaže, da sta zakonska zveza in družina, njuno dostojanstvo in svetost, neločljivo povezana. Prav tako poudari, da sta zakonska zveza in družina bistvenega pomena za celotno družbo, katere zdravje je odvisno prav od uspevanja zakonske zveze in družine. Koncil si ne dela nikakršnih utvar, da danes zakonske in družinske skupnosti ne doživljajo takšnih ali drugačnih motenj, ki so posledica sebičnosti, hedonizma, nedovoljena preprečevanja rojstev, ipd. Zato koncil postavi nauk Cerkve glede zakramenta zakona v jasnejšo luč in pokaže prvotno dostojanstvo zakonske zveze in družine. Poudari, da je zakonska zveza naravnana na roditev in vzgojo otrok ter v blagor zakoncev, ki z medsebojno podaritvijo eden drugemu nista več dva, temveč eno telo (prim. Mt 19,6). To pa zahteva takšno medsebojno zvestobo v ljubezni in nerazvezljivost zakonske zveze, kot jo je izrazil Kristus do svoje Cerkve na križu, kjer je dal sam sebe zanjo. Posebej koncil poudari tudi vzvišenost biti oče in mati, saj so otroci najodličnejši dar zakona in tudi najbolj pripomorejo k blagru zakoncev. Z rodovitnostjo zakonske zveze je namreč Bog želel napraviti moža in ženo deležna njegovega stvariteljskega delovanja, zato je posebno poslanstvo zakoncev posredovanje življenja in vzgoja, pri čemer pa mora zakonce vedno voditi njihova vest, usklajena z Božjo postavo, ne pa njihova samovolja.

Katekizem Katoliške Cerkve s poudarkom, da se Sveto pismo začne z opisom poroke in se konča z Jagnjetovo svatbo, sledi predhodnim naukom, ki smo jih opisali zgoraj. Ker je Bog ustavaril človeka po svoji podobi, kot moža in ženo, je logično, da ju je poklical tudi k ljubezni, ki je podoba absolutne in neminiljive ljubezni, ki jo ima Bog do človeka. Tudi Katekizem poudari, da mož in žena po veljavno sklenjenem in izvršenem zakonu postaneta eno telo. Ljubezen Boga do svojega izvoljenega ljudstva Izraela, Katekizem vidi kot upanje za zakonce, ki imajo težave v svojih zakonskih skupnostih. Neomajna zvestoba Boga do prešuštnega Izraela namreč navdaja zakonce z vero v zmožnost premagovanja težav, pri tem pa jim pomaga Kristus, ki je med zakonci navzoč preko zakramenta svetega zakona, ki je nerazvezljiv.

Učenje svetega papeža Janeza Pavla II v apostolski spodbudi Familiaris Consortio in Lettera alle famiglie, v ničemer ne odstopa. Prav tako ne učenje papeža Benedikta XVI, ki se je še kot prefekt Kongregacije za verski nauk lotil tega vprašanja, in sicer v dveh pismih, pismu škofom o sodelovanju moža in žene ter pismu o prejemanju svetega obhajila pri ločenih in ponovno poročenih. Papež Janez Pavel II tako med drugim pravi, da je potrebno, da Cerkev da na voljo svoja sredstva za zveličanje tudi tistim, ki so se ločili in ponovno civilno poročili. Duhovnike pozove k razlikovanju različnih položajev, ter naj stojijo ob strani razvezanim zakoncem in jih spodbujajo k dejavnemu življenju v Cerkvi, ki pa naj zanje moli in jim vliva pogum ter se tako izkazuje do njih kot usmiljena mati. Vendar pa tudi potrdi prakso Cerkve, ki je oprta na Sveto pismo, da tistih, ki so bili razvezani in ponovno poročeni, ne pripušča k evharističnemu obedu, torej k svetemu obhajilu, ker takšno življenjsko stanje objektivno nasprotuje ljubezenski zvezi med Kristusom in Cerkvijo, poleg tega pa navaja, da bi pripustitev ločenih in ponovno civilno poročenih k obhajilu, vernike zavajalo v zmote glede cerkvenega nauka o nerazvezljivosti zakona. Če bi takšni pari želeli pristopati k obhajilu, bi morali svojo položaj pri zakramentu sprave oz. spovedi obžalovati in se obvezati k popolni vzdržnosti od dejanj, ki so pridržana izključno zakoncem (spolna vzdržnost). Popolnoma identično učenje glede zakonske zveze v obeh omenjenih pismih Kongregacije za verski nauk poudari tudi papež Benedikt XVI.

Papež Frančišek v svoji posinodalni spodbudi Amoris Laetitia spomni, da je Bog ustvaril človeka po svoji podobi, torej kot moža in ženo. Njuna rodovitnost je vidna podoba Božjega stvariteljskega delovanja, v tej rodovitni ljubezni pa se zrcali tudi krščansko pojmovanje Svete Trojice. Ta je občestvo ljubezni, njen odsev pa je družina. Ker je Kristus povzdignil zakonsko zvezo v dostojanstvo zakramenta, zakonci in družina prejemajo od Kristusa milost Svetega Duha, da bi pričevali o Božji ljubezni. Papež Frančišek spomni, da zakrament zakona ni družbena pogodba oz. nepomemben obred ali zgolj zunanje znamenje neke zveze, ampak je kot zakrament dar za posvečenje in odrešenje zakoncev. Pri tem se nasloni na svojega predhodnika sv. Janeza Pavla II, ko pravi, da zakonca stalno spominjata Cerkev na to, kar se je zgodilo na križu, saj sta drug za drugega in za otroke priči odrešenja, ki sta ga deležna po zakramentu zakona. Glede spolnosti med možem in ženo, papež Frančišek pravi, da ko se zakonca združita in postaneta eno telo, predstavljata zaroko Božjega Sina s človeško naravo, kar daje zakoncema na zemlji predokus Kristusove svatbe v nebesih. Iz te ljubezni se ima otrok pravico roditi, ker je dar in ne pravica in kot tak ni konec ljubezenskega procesa, temveč je že od vsega začetka navzoč kot bistvena značilnost tega procesa.

Do zdaj torej vidimo kontinuiteto razvoja nauka Cerkve o zakramentu svetega zakona. Vendar pa je posinodalna spodbuda Amoris Laetitia v javnosti sprožila ogorčene odzive in burno razpravo. V čem je dokument sporen, kaj očitajo njegovi kritiki papežu Frančišku in ali utegne zaradi omenjenega dokumenta v Cerkvi nastati razkol, papež Frančišek pa s tem iti v zgodovino kot heretični ter odpadniški papež, pa bomo obravnavali v prihodnjem, drugem delu pričujočega zapisa.