Levičarski intelektualci so preprosto zabiti, ker se vse življenje družijo z isto mislečimi

Piše: Aleš Ernecl, urednik in filozof

Naj najprej povem, da iskreno verjamem, da slovenski »levičarski« intelektualci, vsaj po večini, niso pridobitniški agitpropovci, ki so pripravljeni za denar promovirati nevarno »ideologijo« – večina jih je, da poenostavimo, preprosto »zabitih«. Vsa življenja se družijo z isto mislečimi. V življenju ne naletijo na drugače mislečega, čeprav ves čas trobencljajo o pomenu kritičnega mišljenja, tudi ali še zlasti med intelektualci samimi. Zanje je srečanje z drugače mislečim tisti slamnati mož, o katerem berejo v Mladini, Guardianu, New York Timesu, itn. Ko prirejajo okrogle mize, nanje vabijo – samo in zgolj isto misleče. Kot pred dnevi, po protestih zoper mariborskega rektorja. Gostje okrogle mize si niso v nobenem trenutku nasprotovali – v ničemer. V publiki so po večini bili čustveno vpleteni ljudje, ki so bolj ali manj navdušeno ploskali vsemu, kar so gostje povedali. In kaj so, med drugim, povedali?

Da obstaja razredni boj tudi v študentskih organizacijah, tudi tam imate tiste, ki imajo – in tiste, ki nimajo. Tisti, ki imajo, da imajo tudi po »šest jurjev« in več plače. Kdo ali kaj je za to »krivo«? Neoliberalizem (še o neoliberalizmu berite v kolumnah Žige Turka in Tanje Štumberger Porčnik, http://siol.net/siol-plus/kolumne/naj-neoliberalci-dvignejo-roko-68756). Povedali so nam, da univerza s Tičarjem drsi na moralno dno. Kdo ali kaj je krivo za to? Neoliberalizem. Ker da Tičar skuša voditi univerzo kot podjetje, česar univerze, tako oni (seveda podprti z empirijo, ne z lastnimi občutki), ne smeš.

V družbi, v kateri država (še vedno) obvladuje velik del gospodarstva, od bank, zavarovalnic, cest, pristanišč, železnic, pa vse do pivovarn, ti ljudje demonizirajo in/ali zasmehujejo tiste, ki težijo k več kapitalizma, k več prostega trga, k manj države – tiste, ki jih slabšalno imenujejo »neoliberalci«. Neoliberalizem je v najsplošnejšem pomenu besede težnja, da bi družba imela čim manj skupnega denarja in čim manj skupnih projektov, financiranih iz tega denarja. Tako rektor in z njim univerza, kot tipi v študentskih organizacijah – so financirani iz skupnega denarja. Eno je, da je nekdo zasebni lastnik univerze, pa mora kot ponudnik neke storitve na trgu razmišljati tudi kot podjetnik, drugo, da se rektor javne univerze vede kot da je zasebni lastnik nekega podjetja.

Včeraj berem kolumno še enega omenjenih intelektualcev, Dušana Rutarja (http://za-misli.si/kolumne/dusan-rutar/3168-rast-neenakosti-pobesneli-pes-in-dolge-noci), ki primerja Trumpa, Hitlerja – in neoliberalizem. In nas pouči s citatom Roosevelta: »odsotnost učinkovite države in zlasti pomanjkanje državnega omejevanja nepravičnega kopičenja denarja sta omogočila oblikovanje majhnega razreda izjemno bogatih in ekonomsko močnih ljudi, katerih ključni cilj je ohranjanje in povečevanje moči. Najpomembnejša naloga je zato spreminjanje pogojev, ki jim omogočajo tako kopičenje.«

Kot, za vse, kar je narobe na tem svetu, je vzrok poznal že »dobri stari Teddy«. Nebrzdani trg. Kapitalizem. Mi nenehno poslušamo, da bi ga moralo biti več, vmes eni postajamo vse bolj revni, drugi, redki, majhen razred ljudi – pa vse bogatejši. Neoliberalizem!

Česar ta kljukec, podobno kot že zgoraj omenjeni, ne vidi, je to, da so si s Hitlerjem in Rooseveltom izjemno podobni. Hitler bi se bil strinjal z gornjim citatom. Za razliko od »levičarjev«, ki uporabljajo abstraktni pojem »razredov«, Hitler pač govori o konkretnih etnijah. O judih. O etničnih Nemcih. Judje so za Hitlerja majhen razred izjemno bogatih in ekonomsko močnih ljudi, katerih ključni cilj je ohranjanje in povečevanje moči. In naša, tako bi dejal tudi Hitler, najpomembnejša naloga je spreminjanje pogojev, ki jim omogočajo tako kopičenje.

Dajmo, tudi za naše »levičarje«, postreči z jasnimi in razločnimi definicijami: »Kapitalizem je PROSTOVOLJNO trgovanje med posamezniki, med posamezniki in podjetji, med podjetji. To ni, ko posamezniki sklepajo pogodbe z državo. To ni, ko podjetja sklepajo pogodbe z državo. To ni, ko države rešujejo banke pred propadom. To ni, ko države rešujejo podjetja pred propadom ali izgubo statusa na trgu. To ni, ko države določajo ponudnike storitev. To ni, ko brokerji uporabljajo davkoplačevalski denar, da bi ga »razkropili« in »oplementili«.«

Vse, kar »levičarje« na svetu moti in kar v svoji ihti, povsem nekritično, spravljajo pod »dežnični termin« neoliberalizma, je zato, ker za vse tisto, kar sem napisal, da kapitalizem ni – oni mislijo, da je njegovo bistvo. Zato so tako zmedeni. Zato protestirajo pred Wall Streetom, ne v Washingtonu. Problema ne vidijo v državi, ampak v tistih, ki sklepajo pogodbe z njo. Zato ni nič nenavadnega, da njihovi predlogi vedno vključujejo več države, ne manj. Zato je možno, da jočejo za Fidelom Castrom, da jočejo za Titom, ob Hitlerju pa se jim šibijo kolena. Čeprav prej omenjena nista počela nič manj groznih stvari. Vse, kar so tem naivcem, in da, vztrajam, da gre pretežno za naivce, morali reči, je to, da gre za razredni boj, ne za boj med državo in konkretno etnijo. Rečeš jim, da se je v komunističnih režimih oblast spravila na tiste, ki imajo preveč in so to dobili po krivici, pa se jim bodo zdeli sprejemljivi tudi masovni poboji. Na drugi strani jih je groza istih stvari, če jim daš konkretno ime. »Levičarji« so ljubimci, ki vam v postelji ukažejo: »Govori mi nekaj abstraktnega!«