Nadškof Stanislav Zore zaželel, da bi božični praznik vsem prinesel veselje do življenja

Zore je spomnil na plebiscit, na katerem smo se pred 26 leti odločili za samostojnost in dejal, da “kakor je Bog k faraonu poslal Mojzesa, ki je v Božjem imenu izpeljal ljudstvo iz Egipta, tako je tudi našemu narodu poslal može in žene, ki so spoznali, da se je čas dopolnil, ter se pogumno in odločno podali na pot uresničevanja naše državne samostojnosti in neodvisnosti. Zato se danes Bogu zahvaljujemo tudi za vse te ljudi, ki se niso bali ne faraona in ne poti proti obljubljeni deželi,” je izpostavil Zore.

Mnogi med njimi so dobro znani, a zahvaliti se moramo tudi vsem neznanim, tistim, “ki so tistega 23. decembra 1990 na glasovnici obkrožili za – za samostojnost, za neodvisnost, za državo Slovenijo. Vsakdo izmed njih je zaslužen, da danes živimo v svoji državi, čeprav morda z njo nismo vedno najbolj zadovoljni”.

Glede tega smo po mnenju Zoreta žrtve spomina. “Žal naš spomin pogosto ne seže dlje, kot do zadnje plače. Če bi bil naš spomin boljši, bi bilo naše nezadovoljstvo manjše, predvsem pa ne bi nasedali različnim nostalgikom, ki imajo pri hvalospevih o preteklosti svoje račune,” je dejal.

Ob tem se je vprašal, kaj sploh je domovina – je to zgolj geografski prostor, ki ga zamejujejo mednarodno dogovorjene meje? Ob tem je odgovoril, da domovina seveda potrebuje meje, ki pa “niso točka zapiranja, samozadostnosti ali strahu pred drugimi, ampak so prostor stika, prostor srečanja. Meja nam namreč podari soseda, z njim pa tudi izziv sosedskih odnosov, saj je po naši ljudski modrosti dober sosed boljši od vsega sorodstva,” je spomnil.

Domovina po njegovem mnenju potrebuje tudi arhive, ki so njen zgodovinski spomin. “Ta spomin moramo čuvati kot punčico očesa, saj preteklost tolmači in pomaga razumeti sedanjost. Zato se preteklosti ne smemo bati in je zanikati ali celo uničevati, če hočemo razumeti sedanji trenutek,” je poudaril.

“Najprej pa so domovina ljudje, ki iz zemljepisnih pojmov oblikujejo vasi in mesta ter v teh vaseh in mestih gradijo svoje domove. Na ta način domovina postaja nekaj živega. Nekaj kar utripa, kar raste, kar hrepeni. Na ta način domovina postane naša, postane moja,” je izpostavil nadškof.

Domovina tudi nosi znamenja naše ustvarjalnosti in podjetnosti, znamenja rodov pred nami in znamenja vere, ki nam je dala prostor med drugimi narodi in nas vse do danes ohranila kot Slovence. “Upam, da bomo to dediščino znali obogatiti. Gorje nam, če jo bomo razvrednotili ali jo uničili,” je opozoril Zore.

Poudaril je tudi, da je samostojnost naše domovine dobrina, ki jo je bilo težko doseči, še težje pa jo bo obdržati. Obenem pa se je vprašal, ali bomo mogli obdržati in razvijati samostojno in neodvisno domovino, če se ne bomo vsi, na vseh ravneh odločili, da bomo začeli živeti in delati za skupno dobro. “Skupno dobro ni dobro samo moje družine in še manj razcvet moje politične stranke ali vplivne interesne skupine, ki ji pripadam. Za skupno dobro se bomo morali znati odpovedati sebičnosti in želji po moči, saj nas bo samo to usposobilo, da bo naš pogled dovolj širok in bomo začeli v resnici delati za dostojanstvo vsakega človeka znotraj naše domovine in po vsem svetu,” je pojasnil.

Prav tako se je vprašal, ali bomo lahko ostali samostojni, če bomo dovoljevali, da se vsako leto več tisoč mladih ljudi odpravi v tujino, ker tukaj ne dobijo priložnosti, da bi gradili prihodnost. In če bo število rojstev “tako nevarno nizko, mi pa bomo nastavljali ušesa vsem mogočim ideologijam, namesto da bi na vseh ravneh podprli družino, ki je edino zagotovilo narodove in družbene prihodnosti”.

“Čas nas priganja, da si začnemo postavljati prava vprašanja, da bomo končno začeli iskati prave odgovore – v odgovornosti vseh nas za samostojnost – za sedanjo in jutrišnjo samostojnost naše države,” je še izpostavil nadškof.

Maše za domovino so se udeležili tudi številni iz vrha politike in družbenega življenja. (sta/ured)