Modernizacija zdravstva? Najprej zamenjajte nemoralne vladne uslužbence!

Piše: Aleš Ernecl, urednik in filozof

Ko se z ljudmi pogovarjate, koliko bi moral zaslužiti kdo v javnem sektorju, ali, da se izognemo manipulaciji Možine, češ, da so zdravniki plačani iz »konkretne blagajne«, ne iz proračuna (karkoli že to natančno pomeni, glede na to, da to, da je zdravstvo javno, danes pač pomeni, da ga plačujejo davkoplačevalci, ne, da je vsem dostopno, čeprav verjamemo, da je to eno in isto; Možina nas je želel zavesti, da je mehanizem, po katerem se financiranje zdravstva vrši, drugačen od mehanizma, po katerem se vrši financiranje preostalega javnega sektorja, pri čemer ni pomemben mehanizem, temveč izvor denarja), tisti, ki so plačani iz »skupnega denarja«, razmišljajo nekako takole: zdravniki si v primerjavi z učitelji (na primer) zaslužijo višje (oziroma za xkratnik višje) plače, ker 1. Dlje študirajo, ker 2. Je njihov študij težji in ker 3. Delajo bolj odgovorno delo.

Iskreno? Nobenega teh kriterijev se ne da utemeljevati brez moralnih sodb, za moralne sodbe pa potrebujemo moralno teorijo, moralne teorije so bodisi derivati mitov o izvoru človeške družbe bodisi »potegnjeni iz riti« in jih je mogoče obravnavati samo in izključno kot, oprostite izrazu – »navadno sranje«. Zakaj bi s skupnim denarjem nagrajevali nekoga, ki se je šolal dlje, bolj kot tistega, ki se je krajše? Kaj definira to, kako je študij težek, zakaj je en težji kot drugi? Kako se definira odgovornost nekega dela, kako se odloči, katero delo je bolj odgovorno kot drugo? V katerem smislu? Kateri smisel šteje? Sranje. Tega se ne da spraviti v številke in dokler zdravstva, šolstva in kar je še zadev, s katerimi se peča in jih regulira država, ne vržemo levom, glej ne izpostavimo presoji trgu…Ne bomo mogli utemeljevati naših intuicij o tem – koliko si kdo »zasluži«.

Kako naj izvemo, koliko denarja naj damo zdravniku, če ne vemo, koliko so za njegove storitve pripravljeni plačati ljudje? Ja, tako, da si izmislimo ohlapne in izjemno težko do povsem nekvantifikabilne kriterije kot alternativo. Ta alternativa pa ljudem, ki so na vladi, njihovim »strokovnim svetovalcem« (izvedencem na področju ocenjevanja vrednosti zdravstvenih storitev, za katere smo spoznali, da jih je nemogoče spraviti v številke in da to področje izvedenstva ne obstaja) in predstavnikom zavarovalnic in farmacevtskih korporacij, ki s temi ljudmi hodijo na kosila in »se ližejo« – omogoča takšno ali drugačno pridobitništvo, pri katerem sta kolateralni žrtvi trg in posledično »davkoplačevalci« in družba. A ljudje še vedno ne vidijo problema v tem, da se v zdravstvo vmešava država.

Problem vidijo v nemoralnih vladnih uslužbencih, njihovih svetovalcih, pohlepnih zavarovalnicah, farmacevtskih korporacijah – rešitev pa v 1. Zamenjavi nemoralnih vladnih uslužbencev, 2. Večjem nadzoru nad vladnimi uslužbenci, 3. Bojkotiranju in drugačnem, bolj ali manj salonskem »gverilskem« bojevanju zoper korporacije in zavarovalnice.

Rezultat? Večja država, dražja država, težje odkrivanje kraj v prihodnosti, ker sistem postaja kompleksnejši, pa se javnosti bolj »zakrito« lahko »krade«, korporacije poiščejo druge poti, druge države, če pa ne morejo, ljudje, ki so v teh korporacijah zaposleni, prično izgubljati službe, cene izdelkov za »povprečnega janeza« prično rasti…

Situacija je precej šizofrena: ljudstvo simultano verjame, da 1. Zdravstvo mora biti javno in 2. Da na vladi vsi kradejo. »Levica« ponuja »rešitve«: več nadzora, več države, več regulacij, več davkov…Več vladnih uslužbencev, več strokovnjakov – ista človeška narava. Pa »opet jovo na novo«…