Dileme okoli Reporterja

Piše: Pavel Ferluga, publicist

Ko prebiram tednik Reporter (to delam vsak ponedeljek), se večkrat sprašujem, kaj se v resnici dogaja v naši medijski srenji. Ker sem periodično tudi na spletnih straneh, da sem obveščen o utripu vzdušja različnih nivojev dojemanja istih izzivov, se zavedam, da vzporedno obstaja določena kritična linija, ki je bolj udarna in tudi bi rekel, da takoj udari v smer, ki se ji zdi najbolj verjetna v vrednotenju »sovražnika«. Značilno sicer za slovenske povojne državljane, ki takoj sodijo za sovraštvo nekaj, ki zanesljivo ni, ampak je le drugačen pogled ali tudi ima sovražni značaj v očeh prizadetega, če ni v okvirih vajene prakse v strogem 70. letnem usmerjenem izobraževanju, s posebnim občutkom na psihološko čistost »našega« razmišljanja v okviru edinega zveličavnega Marksističnega poduka »dialektike materializma«, ki je bilo vedno vodilo »čiste logike« v vsakdanjosti preprostega državljana.

Celo življenje sem živel v slovenskem zamejstvu pod laško oblastjo in to v družini, ki je bila izrazito »nacionalistična« (narodnjaška) in, logično, izrazito protiitalijanska. Ne bom tu razlagal moje pred, med, in povojne epopeje, saj to pišem v »Spominih«. Moram pa povedati, da razen majhnega odseka fašističnega časa do 9. letne starosti, nisem v nadaljnjem razvoju, živel pod totalitarnim sistemom, čeprav vedno v izrazito protislovenskem okolju, ki je še danes merilo odnosa Slovencev do mačehovske države Italije. Po vojni se je stanje vsaj toliko izboljšalo, da smo po zaslugi zaveznikov bili privilegirani kot zatirana manjšina, da smo imeli pravico do lastnih šol in vsega, kar je bilo dovoljeno in logično v demokratični družbi pod Zavezniško Vojaško Upravo, ki nam je celo ponudila policijsko civilno službo, katero pa, po kategorični prepovedi »naših boljševikov«, le redki so imeli pogum sprejeti ponujeno službo, kar je bilo za našo skupnost skrajno negativno, saj so morali zavezniki vzeti v službo pripadnike propadle laške republike in naknadno še posebno istrske optante-ezule, ki so zbežali iz Istre zaradi Stalin-Titovega partizanskega terorja pokolov civilnega in ujetniškega osebja (tega pa ni mogoče zanikati). No, kakor že, je pa naravno, da v naših zamejskih šolah takoj po vojni je bilo veliko učnega osebja, ki je zbežalo iz Jugoslavije v sled omenjenega terorja. Velik del tega osebja so bili znani intelektualci, ki so dali pečat slovenskim šolam, v tistem času, ki so bile ocenjene kot najboljše na Svobodnem Tržaškem Ozemlju, tudi v primerjavi z laškimi. Spomnim se profesorjev, ki so nas učili v neideološkem vzdušju, ampak v domovinskem občutku, kot je bil prof. Ivan Rudolf (sopotnik I. M. Čoka, ki je bil znan politik slovenskih beguncev-prebežnikov iz Italije v Jugoslavijo, ki je pomagal tudi TIGR-ovcem – čeprav neuradno) in obilica drugih, ki so v Stari Jugoslaviji zasedali pomembna mesta (Sodniki, Šolniki, odvetniki etc.). Po odhodu le teh, so naše šole domovinsko in duhovno bolj osiromašene, zato je danes naše zamejstvo skoraj v celoti ne-nacionalno nastrojeno in pišmeuharsko do tako zvesto zgodovinsko zaželene samostojne Slovenije.

Gornji odstavek sem napisal zato, da boste razumeli, zakaj se v današnji Sloveniji ne prav dobro počutim v sled izzivov, ker moje videnje se sreča z zidom »ideološko-indoktrinacijskih« vzorcev povojnega partijskega izobraževanja, ki, tako zgleda, se ni še končalo z osamosvojitvijo Slovenije. Logično je, da pride do nesoglasja v določenih problemih javnega obnašanja in standardov, v kolikor nisem obremenjen z pristranskostjo totalitarnega pečata, ki pa je prisoten celo pri pripadnikih t.i. imenovane »pomladne« hvalevredne miselnosti. To je razvidno prav v odnosih do mojega pisanja, ne le v glasilih, ki so izrazito totalitarnega levega predznaka (Totalitarizmi so v bistvu načeloma LEVI), ampak tudi v glasilih, ki jim te karakteristike, ne morem pripeti. Tak je n. pr. bil svoj čas tednik MAG, kot je danes REPORTER, da DEMOKRACIJE niti ne omenjam, ker jo smatram pravzaprav kot »edini tipično demokratski časnik«, ki sprejme načeloma tudi nasprotna razmišljanja. Z Magom vemo’ kako se je končalo in sedaj je naslednja »možna perspektiva« zasuka (sicer z drugačno strategijo) z Reporterjem, ki pa meni vzbuja dvome, prav zaradi tednika samega in nekaterih njegovih odličnih časnikarjev (pri katerih še vedno vidim verodostojnost in politično pokončnost ter korektno soočanje z izzivi) in manj korektnih, kjer mi je jasno, da pač morajo (razlogov je sicer veliko) biti napadalni tudi do oseb, od katerih nič ne vedo’, kar ni prav lepo spričevalo njihove osebnega dostojanstva. To lahko tudi neizpodbitno dokažem z mojim dosedanjim javnim obnašanjem, kjer mi NIHČE ne more pripisati nečastnega početja, razen odkritega, včasih samo meni škodljivega javnega tudi pisnega »jezikovanja«. Podlosti ovajanja ali namernega škodovanja tujega dostojanstva in osebnostne nedotakljivosti, pa mi še nihče ni očital, niti namigoval, kot se mi je zgodilo v Reporterju, ki sem ga smatral vedno za resno glasilo. Taka podla podtikanja (celo odkrito pod vprašajem – kje je tu časnikarska preverba verodostojnosti?), na zgled »verodostojna«, bi taka tudi bila, če bi bila pisana od strani resnih organov, ne pa od neke organizacije, ki je bolj kot jasno bila eminentno zločinska, ki je vse ponarejala, lažno obsojala in pobijala drugače misleče, bila prizanesljiva samo do prisiljenih »sodelavcev«, ki so na vse pristali za ohranjanje življenja samih sebe ali svojih dragih, kar ni majhen napor. Upal sem si postaviti se v bran takih ljudi, ki so bili neizpodbitno žrtve te zločinske »asociacije a delinquere«, kot je bil dr. Anton Drobnič dolgoletni pripadnik in vidni član Nove Slovenske Zaveze (v kateri si štejem v čast, da sem včlanjen), katerega je demonizirala neka mlada absolventka »Tršic« z najprej naslovom »antropologinje« z prav nič resnim antropološkim navdihom in znani dolgoletni agent UDBE (sedaj baje skesani in »razkrivač« udbovskih zločinov, kar je seveda zanimivo za zgodovinska dejstva, ki pa v današnji Sloveniji nimajo prav nobenega konkretnega efekta razen čustvenega). Napadajo ga (dr. Drobniča), ker je bil svoj čas tudi Javni Tožilec in to naj bi bilo dokaz, ker ni »nič storil za preganjanje totalitaristov«. Naivnost in nepoznavanje moči tistih, ki so »dovolili«, da je zasedal to mesto, ker so točno znali, da ne bo mogel storiti nič, ker celoten aparat sodstva je bil »pod striktno kontrolo naših« do čistilke. Pa naj me ne prepričuje »raziskovalec«, da se ni ravnal v svojem delovnem resorju po pravilih omenjene organizacije, ki je striktno nadzorovala delo svojih privržencev, ki so morali biti ugotovljeno zaslužni za dostojno (nekateri plus-dostojno) preživetje. Ugotovljeno pa je do potankosti, kaj so nje pripadniki delali. Dopuščam izjeme, samo v možnih »dobrih delih«, ki so pa morala biti striktno v skladu s »sistemom« in v »trenutni možni šibkosti trde roke« služabnika. Tu ni dileme. O tem delu delovanja ni nobene knjige, ki bi izboljšala gmotno stanje opisovalca, mar ne? Razumljivo je, da današnja publika Slovenije, od katere se razlikujem v bistvenih duhovno-čustvenih vrednotah, vzame za zlato vse to, kar si nek šarlatan domisli, četudi na podlagi »pisanih dokumentov«, brez kritičnega dvoma v avtorja teh dokumentov, ki je dokazano bila organizacija, ki je ponarejevala in pisala ter beležila le, kar je bilo zanjo prikladno, ali vnaprej smatrano »zanimivo«, kjer ni bilo niti trohice verodostojnosti, kaj šele konkretnih dokazov ali pravičnih domnev.  Saj je bila to družba, ki je vse njeno delovanje slonelo na NASILJU, in tega meni ni potrebno potrjevati, saj imamo grmado neizpodbitnih dokazov v celem časovnem loku 70. In več let, ki traja še danes. Danes je bolj kot jasno, da vsa obeležja v UDBA.net nimajo nobene konkretne veljave, če ni vzporednih konkretnih dokazov, o delovanju osebka (saj ima dosjeje cela vrsta dokazanih domoljubov) v tej organizaciji z odgovarjajočimi bonitetami za opravljene rabote. To pa je druga plat, ki pa mora tudi biti potrjena z dejstvi od druge prizadete strani, kar pa jih ni malo glede na odziv za znane agente in konkretne »prave špiclje«, ki so tudi tajno delovali in je na kupe dokazov v njihovem standardu in pozicijah v družbi samega sistema, ki še danes ostajajo v poziciji »uglednih«. Da je možno »odkritje«, kot pravi gospod-tovariš Kršinar, še bolj »konkretnih dokazov« moje udbovske naveze, ne izključujem, saj mojih podpisov je povsod veliko, že zaradi moje službe v Trstu in za eksperte v ponaredkih ne bo težko to izvesti, težje bo konkretno dokazati žrtve teh ponaredkov, ki bodo nedvomno virtualne, če sploh navedene. V taki družbi je vse mogoče, saj še danes je v veljavi socialistično pravilo: »Nam je dovoljeno VSE!«

Tu pa moram spet obrazložiti, da na Tržaškem sem zares poznal določene udbovce, ampak do objavljenega UDBA.net, nisem tega vedel, ker nisem imel razloga niti na to pomisliti. Poznal sem v bistvu le tri udbovce, čeprav sem bil bolj kot prepričan, da vsi tisti Titovci s katerimi sem tudi vedno bil v polemiki, so bili potencialno po vsej verjetnosti v taki navezi, saj so službovali v takih delokrogih, ki so to verjetnost skoraj narekovali, zato se ni čuditi, da danes marsikateri pravi, da vsak drugi zamejec je bil udbovec. TKB, SAFTI in cela vrsta podjetji povezanih z ISKRO in drugimi z GENEX-om iz Beograda na Tržaškem in Goriškem v glavnem v znaku sive vzporedne ekonomije, katero je lepo opisal udbovski starosta Niko Kavčič s priložnostnim namigom, da Slovenci v zamejstvu sploh ne poznajo Slovenije, ampak jim je glavni Tito in njegova Jugoslavija, to bolj kot verodostojno potrjuje. Ni se motil. Ne bom podrobno o teh govoril, ker bi tu bilo predolgo, ker se ne da na kratko. Eden teh je bil Jelinčič, s katerim sem sodeloval pri upodobitvi prvih slovenskih znamk »SUVERENOST 1990«, pred osamosvojitvijo in mi je bil predstavljen kot »nacionalist«, kar sem v prvotnem navdušenju verjel.

Da preidem k bistvu naslova, je dejstvo, da sem zares v dilemi, kar se Reporterja tiče, čeprav, z druge strani moram priznati tehtne pripombe raznih razpravljavcev, tudi na spletu, da se le nekaj zagonetnega dogaja. Ker sem po naravi skeptik, čeprav se neredko takoj navdušim nad določenimi mnenji in komentarji znanih pomladnih analitikov, med katere zanesljivo ne spada Reporterjeva publicistka Maja Sunčič, ne morem kar tako dati vse v en koš in napasti tednik, ki ga nisem nikoli kritiziral kot takega, nasprotno, smatral sem ga bolj kot prepričljivo za enega desnih redkih glasil. Čeprav mi prav v Reporterju so očitali, da napadam ta tednik, je to povsem zlagano in nekorektno, ker sem si dovolil le kritizirati eno njegovih kolumnistov (saj je razločno pod vsako kolumno zapisano:Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno uredništva Reporterja – Torej, imam pravico kritizirati kolumnista, ali ne?), ki po mojem mnenju, je v tihi navezi z ideološko kontinuiteto Kučanovega klana, ki izrazito (za »naše« bralce ne zaznano) piše v pravem slogu psiho-agitpropa, ki je tipična manira zavajalnega razmišljanja ideološko podzavestno indoktrinirane publike, ki bo miselno prikladno zavila v levo, ne glede na kritike, ki zvenijo obojestransko, čeprav, kar se tiče Janeza Janše in SDS, ne more iz svoje kože, da ju ne bi demonizirala do že kritične meje dopustnega. Torej, če pogledate moje kritične članke, mi morate priznati, da se omejujem zgolj na kolumnistko in, pomožno, na Romana Leljaka v logični povezavi. Napad na Reporterja je tu za lase povlečen, zato mi je odgovorni Urednik cenzuriral kar polovico mojega odgovora, ki bi ga moral v celoti objaviti po časnikarski etiki, tako opevani, čeprav v zadnjem uvodnem članku laže, ko piše dobesedno, navajam: »Na cenzuro ne pristajamo, v politiki ne sme biti nedotakljivih«. Oprostite, gospod Šurla, tu ste skrajno nekorektni. V moji repliki na Kršinarjev napad, ste izpustili vse bistveno politično z imeni vred, v objavljenem, CENZURIRANEM, mojem zagovoru. Pa, prosim, ne se sklicevati, da je bil moj tekst predolg, in zato ste selektivno, izpustili bistvene navedke. Pravilno je bil objavljen le na spletu in na spletni strani Politikis,si, ki ga vedno omenja Sunčičeva, ko demonizira »množico desnih trobil« Janeza Janše in SDS. Ker mi je moj prijatelj iz Trsta dr. Drago Štoka (ki se poznava že iz najstniških let v vrstah protikomunizma v Trstu) telefoniral zaradi omenjenega članka v Reporterju in mojega odgovora, sem mu moral poslati moj original odgovor, da vidi kaj vse je bilo cenzurirano. Upam, da mi ne boste očitali, da rabim »udbovske prijeme«, če skušam se pošteno braniti, da ne bi izpadel v »vaši tovarišijki luči«, v glasilih, ki spoštujejo originalnost pisanja. Zaradi tega, še naprej ne bom označeval Reporterja kot »prodanega« glasila Kučanizmu, čeprav dilema še vedno obstaja po zaslugi drugih kolumnistov in časnikarjev Reporterja, ki za moj okus, so korektni in verodostojno še vedno pišejo v demokratični smeri pravega obveščanja javnosti s konkretnimi in logičnimi ideološko neomadeževanimi članki. Upanje, pravijo, umre zadnje, zato tudi sam upam, da dilema ne bo umrla zaradi nepredvidenega časovnega razvoja političnega zasuka. Mag je pač bil neljub precedens, ki ni zanemarljiv v luči pokvarjene duhovne atmosfere slovenskih državljanov.