Danes kip, jutri ti!

Piše: Sebastjan Erlah, publicist

V teh dneh smo bili priča uničenja dveh kipov Device Marije v koprski stolni cerkvi. Dogodek, ko je „napadalec“ s kladivom potolkel dragoceni umetniški deli in kot taki tudi del naše kulturne dediščine, ima za vse nas globlje temeljno sporočilo, ki ga želim predstaviti v sledeči kolumni.

Tiskovni predstavnik koprske škofije Božo Rustja je po omenjenem napadu za Radio Ognjišče povedal, da je napadalec, ki je poškodoval oba kipa v koprski stolnici, očitno kipa napadel načrtno. Ob tem je podal opazko, da je napadalec pri obeh kipih – kip žalostne Matere Božje je dragocenost iz 15. stoletja – poškodoval obraz. Slednje dejstvo najbrž ni naključje.

Rustja je za Radio Ognjišče domneval tudi, da gre pri storilcu za osebo z duševnimi težavami. V zadnjem času nam ob teh besednih zvezah lahko zazvonijo alarmi. Spomnimo se samo poročanj evropskih mainstream medijev, ki so ob različnih terorističnih napadih – tudi ob umoru policista v Brežicah – po prihodu islamskih migrantov z Bližnjega vzhoda, hiteli pripovedovati o tem, da so za incidente, umore in napade krive osebe z duševnimi težavami oz. psihični bolniki. Vsakršno takšno poročanje se je kasneje izkazalo za laž. Zato moramo biti na to pozorni tudi v tem primeru.

Varnostne kamere, ki so nameščene v stolni cerkvi v Kopru, so storilca dobro posnele. Direktno v obraz, tako da je bil razpoznaven za tiste, ki ga poznajo. Med tem časom je policija storilca že ujela, vendar v času, ko pišem kolumno, njegova identiteta še ni znana. Ve se samo, da gre za moškega srednjih let iz okolice Kopra. Zaradi pomanjkanja podatkov ne moremo z gotovostjo trditi, da bi lahko šlo za kakšno solersko ali celo organizirano akcijo muslimanov, ki so prišli k nam, bodisi preko balkanske poti iz Sirije, Iraka in Afriških držav (malo verjetno, ker je storilec na posnetku belec), ali pa za kakšnega „slovenskega“ muslimana – kar bi lahko bil povračilni ukrep za tiste svinjske glave na gradbišču bodoče ljubljanske džamije – oz. ali gre za konkreten začetek tiste islamizacije naše države, ki jo je pred časom napovedal mufti Nedžad Grabus v Odmevih, ko je dejal, da bo Slovenija čez dvajset let islamska država.

Bolj verjetna možnost je, da gre za napad kakšnega od levičarskih skrajnežev, ki so se v preteklosti predstavljali kot vstajniki. V tem primeru je napad na Marijina kipa logična posledica ideološkega boja, ki so ga in ga še vedno predstavljajo pripadniki vstajniškega gibanja iz katerega je med drugim izšla tudi Združena levica, ki jo danes gledamo v Državnem zboru, ideološko pa je radikalno naslonjena na marksizem v vseh njegovih oblikah. Ta pa Cerkve ne prenese, kajti Cerkev je marksizmu sovražnik številka ena, saj je marksizem v bistvu herezija, ki bazira prav na sekularizirani krščanski eshatologiji, Cerkev pa je ustanova, ki najbolj razgalja zlaganost marksizma.

Prav zato ni naključje, da je napadalec s kladivom besno udarjal v obraz oba kipa Device Marije, saj ta kot Božja Mati, ki jo je Jezus na križu izročil za mater učencu Janezu, s tem pa simbolično za mater vseh nas, v Cerkvi pojmovana tudi kot Mati Cerkve in njeno ogledalo. Zato Marija s svojim obličjem odseva in predstavlja to, kar Cerkev dejansko je.

Kot taka Marija predstavlja tudi temeljno dostojanstvo vsake žene in njene poklicanosti. Zato je zmotno prepričanje, kakor mnogi očitajo krščanstvu, da le-to ne spoštuje žene. Žena ima namreč že od vsega začetka krščanstva, vse od ustanovitelja Jezusa Kristusa dalje, neizmerno dostojanstvo, kar v prvih stoletjih kaže že sama liturgija podeljevanja zakramentov, kjer se je zahtevala svobodna privolitev posameznikov, tudi žena. Da je vloga žene v krščanstvu izredna, kaže tudi izjava papeža Pavla VI, ki je med drugim povedal, da ima v krščanstvu žena, bolj kakor v vsaki drugi religiji, od začetka posebno dostojanstvo pri čemer najdemo v Novi zavezi veliko jasnih dokazov, in da je povsem očitno, da je žena določena za tako pomemben delež v življenju in delu krščanstva, da zato vse možnosti sploh še niso odkrite (prim. CD 40, 5-6). Po Mariji je Božji Sin, Jezus, rojen kot človek iz žene. To se je zgodilo, ko je nastopila polnost časov. S tem je „prav ta žena prisotna v središčnem dogodku odrešenja /…/ v njej in po njej postane ta dogodek resnica“ (CD 40, 7).

Marija torej, ne samo, da je podoba Cerkve, da je njeno ogledalo, ki v svojem obličju odseva Cerkev, Marija je tudi podoba vsake žene. In ta podoba odseva prav tako v njenem obličju. Zato je napad na Marijine kipe v Kopru, ne samo dejanje „in odium fidei“, torej dejanje iz sovraštva do vere oz. Cerkve, temveč je tudi dejanje dejanje iz sovraštva do ženske. Je tudi frontalni napad na dostojanstvo vsake žene. Še več. Je napad na dostojanstvo vsake človeške osebe, tudi napad na dostojanstvo moža. Kajti dostojanstvo človeške osebe „temelji v njeni ustvarjenosti po Božji podobi in sličnosti“ (KKC 1700). Človek pa ni en sam. Ni mož in ne žena. Temveč sta človek šele skupaj, ali kot pravi sveti papež Janez Pavel II: „Po božji podobi in podobnosti ustvarjen človek kot mož in žena izraža torej tudi edinost dveh v skupnem človeškem bitju,“ ter nadaljuje, da  je „ta podobnost (je) vpisana kot lastnost osebnega bitja obeh, moža in žene, in sicer hkrati kot poklicanost in naloga“ (CD 40, 13).

To pa je resen razlog za zaskrbljenost, saj omenjeni napad održa splošno stanje v družbi. In če je v teh dneh prišlo do napada na simbolni ravni, lahko jutri pride do stvarnih napadov. Ali rečeno drugače; danes kip, jutri ti!