Turk in Kršinar… dobrodošla v Kučanovem peklu!

Piše: Sebastjan Erlah, publicist

Leto 1994 je bilo izjemno zanimivo. Ne zgolj zaradi izbruha zrežirane afere Depala vas, ki je odnesla takratnega ministra za obrambo Janeza Janšo s položaja in omogočila dokončno vzpostavitev vladavine Kučanovega klana, ki tako ali drugače drži vajeti naše države v rokah že vse od Kučanovega prevzema vodstva Slovenske komunistične partije pa do danes, ampak tudi zaradi dveh, na prvi pogled obrobnih stvareh.

V tem letu je namreč Milan Kučan izrekel svoj znameniti stavek, da je treba politične nasprotnike najprej diskvalificirati, nato pa likvidirati, če je potrebno, tudi fizično. Maja istega leta pa je zdajšnji novinar Reporterja, ki je takrat pisal še za legendarnega Slovenca, komentiral, da „Velenjska konferenca Združene liste pomeni pripravo te stranke v opozicijo,“ ter dodal, da bo „Združena lista odigrala vlogo opozicijske stranke, ki se bori za malega človeka in interese delavskega razreda“ (prim. STA, 1994). Velja spomniti, da je takratna Združena lista danes na političnem prizorišču močno prisotna kot stranka SD, ki velja za Kučanovo stranko, saj je bil v času predsednikovanja njen zamrznjeni član, danes pa zastopa svoje mesto pri strankinih seniorjih.

Kaj imata skupnega Kučanova izjava in Kršinarjev komentar? Razen strankarske povezave, na prvi pogled ničesar, a če se lotimo branja stvari z eksegetsko oz. forenzično natančnostjo, bomo odkrili, da relacija med Kučanom in Kršinarjem ni naključna.

Prestavimo se torej nekaj let naprej. Ko sem lani konec avgusta ob začetku prvega migrantskega vala v Evropo na tviterju zapisal, da je potrebno dovoliti (migrantom) približanje meji zgolj na petsto metrov, kar pa je več pa vse postreliti in da bo v tem primeru Bog že prepoznal svoje, se je, poleg Reporterjevega kolumnista Boštjana M. Turka, o katerem bomo več spregovorili kasneje, name brutalno, po metodi diskreditacije in nato likvidacije, spravil prav Igor Kršinar. Še več; kot sem že omenil v svoji prejšnji kolumni, se je po elektronski pošti pritlehno spravil tudi nad mojo ženo, ki je zaradi bolnih natolcevanj Kršinarja in Turka, odpovedala naročnino na Reporter. Seveda pa se Kršinar ob tem ni ustavil. V zadnjih mesecih, ko smo na portalu Politikis razkrili kako je Reporter pristal v rokah Kučanovega klana, nadaljuje svojo živčno gonjo zoper tiste, ki nam je prva stvar resnica. Tako je preko Reporterja že dvakrat po metodi diskreditacije in nato likvidacije, obračunaval z lastnikom portala Politikis Dejanom Kalohom. Preko njega pa tudi s tednikom Demokracijo in celo s stranko SDS.

Kršinar – znano je, da je pred leti, ko je še pisal za Mag, imel psihične težave, zaradi česar mu je zdravnica predpisala Helex tablete, ki lahko povzročijo tudi psihično in fizično odvisnost; je mogoče to razlog za videnje belih miši, o čemer pravkar pišem?! – je namreč v zadnjem članku z naslovom Dejan Kaloh od Patrie do Demokracije med drugim zapisal, da se za „napadi“ Kaloha na tednik Reporter skrivajo njegovi poslovni razlogi, saj da je Kaloh štiriodstotni družbenik založbe Nova obzorja, ki izdaja tednik Demokracijo. Kršinar dalje natvezi, da naj bi Kaloh s tem, ko razgalja pokvarjenosti, ki so v ozadju Reporterja, hotel pridobiti bralce in naročnike na Demokracijo, ki da naj bi ji šlo v tem času precej slabo, in doda, da Kalohu „vse to brez politične zaslombe SDS kajpak ne bi bilo mogoče.“ (sic!) Pozornemu bralcu bi ob tem zapisanem stavku moralo postati jasno, da tu zadaj nekaj smrdi. Še posebej, če vse skupaj sklenemo v hermenevtični krog, ki še bolj osvetli tesno povezavo med Kršinarjem in Kučanom. Kršinar ima namreč zelo zanimivo preteklost. Kot sem že omenil, je med letoma 1991-1996 deloval na Slovencu, ki ga je Ivo Žajdela v svoji knjigi Leta velikih prevar razgalil za udbomafijski projekt, ki je propadel. Kasneje je Kršinar delal na Magu, ki je prav tako propadel. Danes pred to usodo stoji tudi Reporter. A Kršinarjeva drža je bila Kučanu očitno simpatična, saj mu je za Mag ob petnajsti obletnici osamosvojitve Slovenije celo privolil v intervju (!!!), ki je potekal v izredno prijateljskem, če ne že kar osladnem tonu (vir: http://www2.gov.si/up-rs/2002-2007/bp-mk.nsf/dokumenti/21.06.2006-intervju-izjava-5). Še več, ta medsebojna ljubezen med Kučanom in Kršinarjem se kaže celo v tem, da na 281. strani biografije o Kučanu, Božo Repe, omenjeni intervju citira kot vir. Kdor dobro pozna Repeta, zna povedati, da tega ne bi storil niti pod razno, če Kršinar ne bi bil na njihovi liniji. Da ne omenjamo, da Kučan takšnega navajanja virov, če ne bi šlo pri tem za njegovega pudlja, nikoli ne bi avtoriziral. Več kot dvajsetletna Kršinarjeva zvestoba Kučanovemu klanu je torej terjala svoj davek, zato je bilo Kršinarjevo podlo obračunavanje s SDS preko Kaloha, češ da iz ozadja ruši Reporter, samo še vprašanje časa. Naj omenim še to, da je dejstvo, da je Kršinar greznica novinarstva, že davno pred menoj ugotovil moj sorodnik Mićo Mrkaić, ki je v svoji knjigi To so bile svete krave, povedal, da je ravno po „zaslugi slovenskih novinarjev in publicistov brez etike in znanja spoznal, kako nizkotno bitje je lahko človek in kako bolna je družba, ki je populirana s takimi ljudmi.“ (Mrkaić, To so bile svete krave, Pasadena, Ljubljana, 2007)

V to isto kategorijo novinarjev in publicistov brez etike in znanja – bolj primerna poimenovanja zanje bi bila: režimske tajnice oz. pisuni – vsekakor spada tudi Reporterjev kolumnist Boštjan M. Turk, sicer doktorant pariške Sorbone, ki trenutno predava francosko književnost na ljubljanski Filozofski fakulteti in se rad hvali, da je nekoč predaval na Sorboni, čeprav to po navedbah naših virov ne drži povsem, saj naj bi Turk v nekih kletnih prostorih izvajal zgolj nek nepomemben seminar. Tako kot njegov kolega Kršinar tudi on očitno rad vidi bele miške – kdor je bral Operacija Direkt novinarke Ane Jud, bo ob omembi Turka lahko sklepal, kaj bi lahko bilo v ozadju tovrstnih videnj – saj je tudi on v tandemu s Kršinarjem v Reporterju in ob sodelovanju s POP TV (!!!) v mojem že omenjenem zapisu glede migrantov videl kar pozivanje h genocidu. To seveda ni nič nenavadnega v luči tako preteklih kot tudi sedanjih dogodkov, ki smo jih ali jih še lahko spremljamo v povezavi z njegovimi blodnjami. Ozrimo se najprej v preteklost in poglejmo, kaj je o Boštjanu M. Turku zapisal Ivo Žajdela v knjigi Leta velikih prevar. Takole piše: „Za pritegnitev oziroma ohranitev svojih volilcev se torej počne marsikaj, saj smo priča manevrom, ki bi bili v čast tudi najspretnejšim manipulatorjem. To je toliko grozlivejše stanje, saj se je na drugi strani s strani SKD začela prava gonja proti „njihovemu glavnemu nasprotniku“ Janezu Janši. Zaenkrat so v javnosti pri tej gonji najbolj eksponirani manj pomembni člani stranke, kot na primer urednik Slovenca Janez Obreza, ki v svojih komentarjih grobo napada Janšo in revijo Mag, ki je naenkrat postala glavno (in edino!) glasilo, ki je uperjeno izrazito proti postkomunistom in njihovemu početju. Poleg nekaterih drugih strankarskih ljudi (kot na primer mladenič Stanislav Rozman, ki je v samem ožjem strankinem vodstvu), se je gonji proti Janši pridružil (prav tako mladi) Boštjan Turk, predsednik ljubljanskega odbora SKD. Pravzaprav je bil on že lep čas edini, ki je nekoliko izstopal iz politike SKD in je veljal za tistega, na katerega bi se desnica lahko zanesla. Zato je bil njegov napad na Janšo in SDSS veliko presenečenje, še posebej pa besna intenzivnost tega napada. Zanimivo, da je do Turkovih očitkov prišlo potem, ko je levica prenehala s svojimi večmesečnimi napadi s fašizmom.“ (Žajdela, Leta velikih prevar, Ljubljana, 1996, str. 135) Žajdela dodaja, da je Turk Janši očital, ker mu drugega ni mogel očitati, da je trdorokec in da je SDSS polna nekdanjih komunistov – enake diskvalifikacijske retorike se danes poslužuje naslednica SKD-ja, Nova Slovenija. Ob tem je Turk označil tudi tedanjega urednika Slovenca Janeza Obreza, češ da je „čudovit človek, saj pravkar uvaja demokracijo na Slovenskem.“ (Žajdela, Leta velikih prevar, Ljubljana, 1996, str. 156). V preteklosti se je Turk tudi že primitivno spravil obračunavati z zakoncema Zver. Milan Zver je med drugim za tednik Demokracijo julija letos glede tega povedal: „Ja, to je bolno. Boštjan M. Turk živi v klinču in potrebuje žrtve. Svoj čas je lobiral, da bi postal predsednik Zbora za republiko. Najprej je klicaril mene, nato mojo ženo. Od nje je hotel pritisk na Janšo, da mu to željo uresniči. Ko ga je zavrnila, češ da tako vplivna pač ni, se je hladno odtujil in našel v nama glavna sovraga. Pri tem mu pomaga še nekdo. Pri tem izsiljuje, kaj naj rečem, prave udbovske metode. Že v devetdesetih letih se je lotil Janše in njegovih najtesnejših sodelavcev. Po dvajsetih letih ponavlja vajo. Po mailih razširja celo laži, da sem spolno izsiljeval sodelavko v kabinetu, ko sem bil minister. Da so to podle laži, bo enostavno dokazati, če ne drugače, na sodišču. Tega si pa ne dovolim, tako kot si nisem dovolil Kunstljevega obrekovanja.“ (vir: http://www.demokracija.si/fokus/zver-premier-ne-loci-bistvenega-od-nebistvenega-vmesal-se-je-denimo-v-neko-zadevo-ki-mu-ni-v-cast) V teh dneh pa Turk enako bolestno preko svojega Tviter profila obračunava tako z zakoncema Zver kot tudi z lastnikom portala, ki ga pravkar berete in tudi avtorjem te kolumne. Turk avtorja teh vrstic celo obtožuje, da ima drogirano glavo, pri čemer z veseljem dokažem, da to nikakor ne drži s tem, da pozivam Boštjana M. Turka na testiranje las za opojne substance, kajti menim, da bi znal biti rezultat za javnost zelo zanimiv. Ob tem se lahko vprašamo, kako je možno, da slovenske fakultete zaposlujejo takšne primitivce, ki sramotijo ves ceh in ali namerava zoper Boštjana M. Turka Filozofska fakulteta v Ljubljani kakorkoli ukrepati?

Na tej točki pride na vrsto tudi povsem legitimno vprašanje, ki je povezano z obema akterjema, ki ju v tem zapisu obravnavamo. Namreč, kako je možno, da sta Kršinar in Turk Kučanova pisuna, če pa sta bila oba sodno preganjana zaradi svojega pisanja zoper udbomafijo? Najprej se spomnimo, da Boštjan M. Turk ni bil preganjan zaradi svojega pisanja zoper udbomafijo, temveč zaradi razžalitve Jožeta Pirjevca, ker ga je imenoval z njegovim italijanskim imenom. Glede takratne obsodbe je Turk na shodu Odbora 2014, 10. junija 2015 povedal sledeče: „Ne smo, da vam govori človek, ki je bil zaradi te institucije tukaj obsojen na dva meseca zapora. Šest mesecev bi dobil, če ne bi imel dveh majhnih otrok.“ (vir: https://www.youtube.com/watch?v=FcOX2RbP2b4) Kasneje je bil Turk sicer oproščen, vendar v tem kontekstu bode predvsem dejstvo, da je zaradi dveh majhnih otrok dobil nižjo kazen od prvotno mišljene. Mar ni zanimivo, da dva majhna otroka v zadevi Patria, kar se tiče Janše, na istem sodišču nista bila olajševalna okoliščina? Namreč, tudi Janša je takrat imel (in ju ima še) dva majhna otroka. Dejstvo je, da je pri nas sodstvo, kar se tiče pravičnih sodb in procesov, na psu, kar dokazuje prav Odbor 2014. Če torej lahko udbomafija zrežira neko afero Patria in praktično brez dokazov spelje proces in obsodi ter zapre dva osamosvojitelja naše države, potem lahko udbomafija sproducira tudi drugačne oblike fars na naših sodiščih, kajne? Recimo takšne, da bi nekdo preko tega pridobil na zaupanju neke režimu nenaklonjene množice, pri čemer bi režim profitiral, takšnim „preganjancem“ pa se praktično ne bi zgodilo nič, pri čemer bi lahko vidno vlogo odigrale tudi sestre in žene teh „preganjancev“, ki so pač sodnice.

Kakorkoli že, Reporter je v rokah udbomafije, pa naj se Turk in Kršinar še tako trudita stvari zanikati. Pri vsem skupaj celo izpadata že smešno, še posebej zato, ker je Turk v treh svojih tvitih pred časom sam priznal, da je „Reporter prevzela Udba – Odlazek. Vsak kupljen izvod groš h Kučanovemu imperiju.“ Vse skupaj pa je v drugem delu intervjuja za tednik Demokracijo potrdil tudi predsednik SDS Janez Janša, ko je dejal, da gre pri Reporterju za isto politično zaledje, kot pri Svet24. Tudi lastnik slednjega je namreč medijski tajkun Martin Odlazek. Janševe besede so žebelj v krsto Reporterja. Zato lahko zaključimo z besedami Pinheada iz filmske franšize Hellraiser, in sicer iz filma s podnaslovom Inferno in ki veljajo za Reporter kot medijsko hišo, kot tudi za Turka in Kršinarja osebno: Kdo je kralj v tej igri – to je vprašanje, ki si ga moraš zastaviti. Ti si sam svoj kralj in to je pekel, ki si ga ustvaril sam zase. Dobrodošel v peklu…