Rupel in Petrič menita, da bo nova predsednica ZDA demokratka Hillary Clinton

Rupel in Petrič sta bila danes skupaj s profesorjem ljubljanske Ekonomske fakultete Vladom Dimovskim glavna gosta okrogle mize o ameriških predsedniških volitvah, ki jo je v Ljubljani pripravil Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (Ifimes).

Rupel je uvodoma poudaril, da se volitve v ZDA tako tehnično kot tudi sicer zelo razlikujejo od volitev, ki smo jih navajeni v Sloveniji. V ZDA kampanja poteka več kot leto dni in volivci lahko podrobno spoznajo kandidate, “pri nas pa se 40 dni pred volitvami ustanovi stranko, ki potem zmaga”, je dejal.

Dolgoletni slovenski diplomat in tudi nekdanji predsednik ustavnega sodišča Petrič je pri tem dodal, da gre pri volitvah v ZDA predvsem za velik medijski šov. Volilni programi so manj pomembni, bolj pa osebnosti kandidatov in kaj je kdo kaj rekel pred desetimi leti ali več. Menil je, da bo tudi v ZDA moralo priti do razmisleka, do kdaj se bo še volilo na tak način, s pomočjo elektorjev, kar je še ostanek iz časov, ko so ti elektorji potovali s konji in kočijami.

Rupel je Trumpa opisal kot uspešnega populista, ki je dodobra pomešal štrene republikancem, pa tudi “levičarjem”, saj je prevzel nekatere leve ideje, kot so investicije v infrastrukturne projekte ali pa da bi morali oblast prevzeti navadni ljudje. Svojega programa pa ne gradi toliko na gospodarstvu, čeprav je poslovnež, ampak predvsem na kulturi – kulturi strahu. Vzpodbuja nacionalizem, rasizem in druge negativne vzgibe, ki so prisotni v razmišljanju “navadnih ljudi”, je glavnega republikanskega kandidata opisal Rupel.

Republikanci tako po Ruplovih besedah ne gradijo več na idejah svobode, svobodnega trga, nizkih davkih, ampak na nacionalizmu in zidanju zidov. To je za Evropo, v kateri so se ZDA zavzemale za podiranje zidov, kot je bil berlinski, težko dojemljivo, je še dodal Rupel.

Petrič je na tej točki izpostavil, da “navadnih ljudi” v ZDA ne zanima toliko ostali svet, ampak predvsem domača politika. Zato je podpora izolacionizmu velika, poleg tega pa tudi dojemajo, da so ZDA v svetu nepriljubljene, da veliko plačujejo za določene stvari, nazaj pa dobijo malo. Zato se jim zdi, da bi se bilo bolje ukvarjati sami s sabo, “dogovoriti z Rusijo” in se morda manj zanimati za kako Estonijo ali Gruzijo, je še menil Petrič.

Menil je tudi, da Trump izkorišča veliko nezaupanje navadnih državljanov v politično elito v Washingtonu. To se je začelo že s prihodom Billa Clintona na položaj, ko je tudi zaradi te zamere po enem mandatu odneslo pravzaprav priljubljenega in predvsem zalo poznanega predsednika Georgea Busha starejšega, je še izpostavil Petrič.

Nezaupanje v politične elite je po mnenju Petriča tudi šibka točka Clintonove, ki še celo v Washingtonu ni prav priljubljena. “Razkorak med politično elito in politično korektnostjo na eni strani in tistim, kar si v resnici mislijo ljudje, je zelo velik. In na tem jadra Trump,” je dejal Petrič.

Vendarle pa to po njegovem mnenju ne bo dovolj. “Upam, da Trump ne bo izvoljen. Stavil bi, da ne bo. A stoodstoten vendarle nisem,” je dejal in menil, da bi bil Trump na čelu ZDA katastrofa. Podobno sta potem razmišljala tudi Rupel in Dimovski, ki je bil v 90. letih doktorski študent v ZDA.

Slednji je sicer izpostavil, da se zdaj vidijo velika prizadevanja celotne tako politične kot medijske mašinerije, da na čelo ZDA ne pride nekdo “nepreverjen”, nekdo, ki je nepredvidljiv.

Tega si sicer tako ZDA kot svet ne moreta privoščiti; v naslednjih štirih do osmih letih bodo ZDA morale razrešiti veliko pomembnih vprašanj, v prvi vrsti v odnosu do držav skupine Brics (Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska in Južna Afrika), ki pravzaprav predstavljajo dve tretjini sveta. Pomemben bo tudi odnos ZDA do Evrope, kjer ZDA izkoriščajo šibkost evropskih voditeljev, je menil Dimovski.

Menil je sicer še, da gre pri letošnjih volitvah za nekakšno “poplačilo dolga” Clintonovi, ker je bil leta 2008 predsedniški kandidat sedanji predsednik Barack Obama. Tedaj je po njegovem mnenju elita presodila, da bi bilo sredi rasnih napetosti bolje imeti prvega temnopoltega predsednika kot prvo žensko. Vendar pa je veliko vprašanje, če bo Clintonova potem izvoljena še za en mandat, je še menil Dimovski. (sta)