Reporterjeva impotentia coeundi

Piše: Sebastjan Erlah, publicist

V preteklih letih sem po družbenih omrežjih dlje časa opozarjal, da Reporter nese stran od prvotne začrtane smeri – če je ta seveda sploh obstajala – ki naj bi bila utemeljena na spoštovanju in zagovarjanju vrednot osamosvojitve in konzervativizma, kakor se je v članku Reporter ostaja revija, kot ste jo poznali, izrazil reporterjevec Jože Biščak.

Že v začetku leta 2013, kmalu po znamenitem glasovanju v Državnem zboru, ko je poslanec Nove Slovenije Matej Tonin glasoval za dodatek h Kučanovi pokojnini in s tem pripomogel, da je bil ta tudi potrjen, je namreč do mene prišla informacija, da se na Reporterju dogaja nekaj čudnega. Vir, ki je bil blizu Reporterju mi je namreč zaupal, da naj bi Reporter sklenil nekakšen pakt o nenapadanju z Novo Slovenijo, češ da bi nekako obranili „vojaka Tonina“. Nekateri pa so znali tudi prišepniti, da naj bi se nekateri vidni predstavniki Reporterja spečali celo z gejevskim lobijem, preko katerega naj bi na račun omenjene medijske hiše padali kar zajetni kupčki denarja. Ko sem svoj vir vprašal, kdo naj bi to bil, sem dobil v odgovor, da se tem, ki so zlizani z gejevskim lobijem, to vidi že na daleč.

To je bila točka, kjer sem začel tipati naprej. In se je obrestovalo. Lansko leto konec avgusta in v začetku septembra je namreč prav krog okoli Reporterja izvedel brutalen napad name, ko sem izrazil svoje poglede na prihod islamskih migrantov v Evropo. Zaradi tega dejstva je žena odjavila revijo, njihov novinar Igor Kršinar pa je po elektronski pošti ženo napadel, da s tem dela škodo reviji in moralizatorsko zaukazal, naj se raje pogovori s svojim možem, torej z mano. Ko sem začel še bolj jasno opozarjati na to, da Reporter drvi s svetlobno hitrostjo v posteljo s Kučanovim klanom, sem preko raznih objav v komentarjih na družbenih omrežjih dobival večinoma negativne odzive, celo do te mere, da so mi mnogi sicer dobro misleči ljudje očitali, da delam razdor na t.i. desnici. Zato sem se skoraj že odločil, da o Reporterju ne bom več pisal.

Toda, glej ga zlomka! Na majski konferenci Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve, kjer so predstavili ovadbo Milana Kučana za veleizdajo Slovenije, pa se mi je zgodil znani incident z Igorjem Kršinarjem, ki sem ga podrobno opisal v julijski kolumni z naslovom Kako je Reporter pristal v omrežju Kučanovega klana. Kršinarjeva udbomafijska metoda poskusa zastraševanja in groženj ter informacija, da Reporter prehaja pod novega lastnika Odlazka, me je spodbudila, da sem o zadevi Reporter spregovoril. A tudi po julijski kolumni, ki sem jo omenil zgoraj, mnogi niso bili prepričani. Še več: redni kolumnist Reporterja, Boštjan M. Turk, je celo izvajal zakulisno gonjo proti meni, ko je po elektronskih naslovih pošiljal nekakšen demanti na moje pisanje, češ da za mojim pisanjem ne stoji praktično nič, ali če to prevedemo v bolj domač jezik – Turk je v bistvu trdil, da lažem. No, pred dnevi je tudi on sam najprej odletel z Reporterja kot kolumnist, pri čemer je tudi sam na tviterju zapisal, da očitno Reporter obvladuje udbomafija. Kasneje je bilo moč opaziti, da je svoje tri tvite na račun obtožb Reporterja izbrisal, nakar se je ponovno pojavil v reviji kot kolumnist. Iz virov sem kasneje izvedel, da naj bi bil Turk zgolj začasno umaknjen, da se ohladijo strasti (karkoli naj bi že to pomenilo), a očitno je, da je prišlo do nekega dogovora med lastnikom Reporterja in Turkom, da slednji še vedno lahko sodeluje z revijo. Nekateri, ki Boštjana M. Turka bolje poznajo, so mi namignili, da bi se bil v svoji častihlepnosti Turk pripravljen brez težav prodati in „zdilati“ s Kučanom.  Zanimivo je tudi, da je Reporter pred mojimi zapisi branil celo kolega publicist Pavel Ferluga, ki pa je kasneje vendarle spoznal, da je situacija katastrofalna in je od tedaj za Portal Politikis in tednik Demokracijo napisal nekaj odličnih kolumn na to temo.

Toda resnica počasi a vztrajno prodira v javnost. Prav v teh dneh je namreč Portal Politikis razkril, kako se je revija Reporter že dolgo let financirala prav iz krogov Kučanovega klana. Podatki so naravnost šokantni, saj obelodanjajo, da so se reporterjevci Kučanovemu klanu prodali že davnega leta 2009, ko jim je znatno transakcijski račun napolnila takratna kulturna ministrica v Pahorjevi vladi, Majda Širca. Podatki, ki v zvezi z Reporterjem vse bolj curljajo v javnost, razumnemu človeku povedo dovolj. Povedo, da je ob prodaji Reporterja Odlazku, odgovorni urednik Silvester Šurla, ki je zatrjeval, da se uredniška politika ne bo spremenila, s svojim zapisom stopil pred svoje zveste bralce in jim zavestno lagal v obraz. Prav tako novinar Biščak, ki je kot odziv na moje pisanje zapisal, da Reporter ostaja revija, kakršno „ste poznali,“ kar je seveda eklatantna laž.

Resnica je zmagovalka sama po sebi, zato ne potrebuje apologije. Potrebuje le kanal, preko katerega je sporočena urbi et orbi. In tej resnici smo zavezani in kot taki, če si sposodim škofovsko geslo zaslužnega papeža Benedikta XVI, cooperatores veritatem oz. sodelavci resnice. Reporter paje laž v službi kratkonogega diabolosa, ki kakor rjoveč lev hodi naokrog in išče, koga od zavezancev slovenski pomladi bi še požrl (prim. 1 Pt 5,8), da bi obdržal svojo oblast v državi. Med tem pa pravi star pregovor, da ima laž kratke noge, zaradi česar je hitro razkrita. In ta laž je z ne argumetiranimi napadi na tiste, ki pred njo opozarjamo, boleha za impotentia coeundi oz. za popolno impotenco.