Reporterjev psiho-agitprop je na udarnem pohodu

Piše: Pavel Ferluga, publicist

Zadnjim pripetljajem v zvezi s tednikom REPORTER se moram nujno odzvati, ker sem bil, po mojem skromnem prepričanju, predmet namerne in hudobne manipulacije, ki me sicer ne preseneča v tej slovenski poosamosvojitveni realnosti, prepleteni z agitpropovskimi prijemi, še vedno efektivne oblasti okupatorske jugo-mentalitete. Sama omemba v naslovu žaljivega članka novinarja (na več časnikarja, kot sem prvotno mislil, še iz časa srečanja z njim na Mali Gori v času Janševe vlade) Igorja Kršinarja, je zame pamflet nevreden odgovora, a zaradi resnice in moje prirojene resnicoljubnosti, moram povedati lastno mnenje na to, spet resnici na ljubo, po ceni blatenje.

Najprej, zaradi korektnosti, naj navedem, da mi je Reporter vedno vse kar sem mu poslal v objavo, tudi zapisal v pismih, brez omejitev ali pogojev. Nisem imel razlogov, da bi sumil njegovo pristranskost ali kaj podobnega. Zato tudi Reporterja, kot glasila in tednika, nisem nikjer napadal, nasprotno, sem ga do skrajnosti opravičeval in branil tudi na spletu (razvidno iz fb – komentarjev), v nasprotju kar zatrjuje »novinar« (raziskovalni?) Igor Kršinar v njegovem objektivno zlobnem napadu name. Že sam naslov »ANTIKOMUNIST POD KRINKO ?« je ciljno napačen in zavajalen (ker jaz sem antikomunist od vseh začetkov mojega življenja, kot je bila moja družina, zato ne rabim »krinke« in to v zamejstvu dobro vedo’ tisti,kime osebno poznajo), če se je hotel izreči o mojem kritičnem pisanju glede kolumnistke Maje Sunčič, do izključno katere je segala moja kritika, tudi v člankih, ki jih mi (pazite) prvič v mojem stiku s tem tednikom, niso hoteli objaviti. Že s tem, ko pravi, da nimam utemeljenega razloga, ko baje označujem določene njihove kolumniste za »politično sumljive osebe« dokazuje, kaj ga boli. Dajte no, Kršinar, ne imejte me za takega butca, da bom kar požiral nesmisle določenih kolumnistov samo zato, ker pač obvladajo psiho-agitprop za take državljane kot vi, ki ste okusili pranje možganov »tršic« in to sprejeli v svojo podzavest kot postulat »korektnosti do resnične zgodovine«. Daleč od tega, zato, ko zasledim kakšno cvetko tega izobraževanja, jo tudi po potrebi komentiram in utemeljujem. Tako se je pred časom zgodilo, ko sem kritiziral članek Reporterjevega novinarja Igorja Guzelja »Ne blatite mi komunizma« in mi ga je Reporter praviloma objavil brez odziva ali uredniškega pojasnila, kot se je zgodilo glede Sunčičeve, ko sem branil dobro ime dr. Antona  Drobniča (v omenjenem članku Guzelja, sem branil dobro ime Domobranstva – je razlika ???).  Citiram odziv Gl. Urednika Gospoda Šurle: »Spoštovani gospod Pavel Ferluga, pisma, ki ste mi ga poslali, ne bom objavil. Pisanje Reporterjevih piscev, ki ga komentirate, ne zadeva vas osebno, zato po zakonu o medijih tudi niste upravičeni do objave«. Tudi v primeru Guzelja sem komentiral pisca Reporterja, kjer meni zadevalo osebno, pa sem imel pravico do objave. »V katerem grmu tiči zajec?« sem se vprašal, glede selektivnosti komentarjev do piscev v Reporterju? No, takrat mi je šinil v misel sum, da se nekaj dogaja na Reporterju (»Pulce nell’ orecchio« pravijo Lahi – »Bolha v ušesu«). Potrditev »anomalije« mi je dal pa ta drugi Igor z pravim osebnim napadom, kar v prvem momentu, nisem imel niti namena komentirati, tako je butast, a sem bil primoran, zaradi odzivov ljudi, ki me poznajo v drugačni luči, ki me spremlja premočrtno celo življenje (saj sem že pri koncu, a še brcam). Ko me postavi v vrsto s »tovariši« (s katerimi pod nobenim pogojem nisem tovariš) Bebler, Grizold, Hladnik, Sedmak itd., mi praktično meče blato v obraz, saj moje družbeno stanje, ni niti primerljivo s temi elementi (ali sem jaz do vas bil kdaj tako žaljiv, tovariš Kršinar?) Razumem, če ste za to dobro plačan, ker to je danes moralno-etično merilo v Jugo-Sloveniji. Lep primer je bil že, ko sem napisal članek »Klonirani uredniki« v zvezi s prevzemom MAG-a. Na žalost, je vedno odvisnost od gmotne moči, tudi moralno-etično obnašanje. Pri meni ni tega problema. Omenjate seveda današnjega »heroja« Leljaka za potrditev vaših zlobnih domnev, čeprav tudi ta original-udbovec, je sam priznal, da se je o marsičem motil in »popravlja« svoje odnose do njegovih delodajalcev (o tem kdaj drugič). Kar je bolj kot vidno, vsaj meni, je dejstvo, da UDBA še vedno uporablja svojevrstno logiko: »Če si prišel živ iz nemških uničevalnih taborišč, si nedvomno sodelavec GESTAPA« (tipičen primer: Dachauski procesi) Zato vsak živ Domobranec je še vedno kolaborant in po tej »logiki« je nujno tudi vsak zapornik uničevalnih taborišč Titove Juge sodelavec UDBE, saj končno je milostno preživel, mar ne? (To tudi potrjuje, da so bila Titova uničevalna taborišča povsem enaka ali morda še hujša od Adolfovih glede zadnjih odkrivanj).

Tovariš Kršinar, v mojih odgovorih se prav nič ne zapletam in če vam to nič ne pojasnjuje, nisem jaz kriv, če vam druge resnice ne vem in logično, ne morem povedati. Meni nihče ne narekuje odgovorov, niti ne usmerja misli že eno življenje, zato mi vi, ne nihče drug, ne boste solili pameti. Nisem absolvent »tršic«. Da se bo v Arhivu našel kak »dokument«, kot upate v koncu diskreditirajočega pamfleta, sem celo prepričan, glede na prakso kriminalne dejavnosti ponarejanja dejstev vam tako drage »naše skesane UDBE«. Že samo dejstvo, da knjižni avanturist, efektivno verodostojno polnopravni agent Udbe, uživa v javnem mnenju »herojstvo« odkrivanja že odkritega, verodostojni resen komentator in raziskovalec Omerza je pa praktično spregledan, ker resnost raziskave ni cenjena pri ignoranci, je povsem kontradiktorno. Da ne govorim o reviji ZAVEZA, ki že četrt stoletja obravnava realno dogajanje na naših tleh, pa nobeden ne niti malenkostno komentira zapisanega. Po sedanjih trendih prav kolumnistov v Reporterju, se demonizirajo zares žrtve UDBE (tu jaz nisem vštet, ker v teh mahinacijah nimam vloge, v kolikor neodvisen za preživetje od pritiskov političnega kriminala, predvsem finančnega) kot so člani NSZ in preživelih v matici, edino poštenih Slovencev – Tigrovcev – Domobrancev, ki se jih upam braniti.

Mentaliteta, ki še vedno prevladuje v poosamosvojitveni Sloveniji, je pač nebulozna v luči ideološkega izobraževanja v osnovnih šolah in akademskem učnem dosežku, v kolikor v podzavesti prevladuje prepričanje o »psiho-agitpropovski resnici« o »izdajstvu in kolaboraciji«, ki je povsem napačno, ne le razumljeno, ampak tudi razlagano, kljub svetlim izjemam, ki znanstveno razgaljajo dogodke naše polpretekle zgodovine, ki je povsem pohabljena od povojnega šolskega sistema, ki še danes vleče to balastno breme v podzavest tudi novih generacij. Tem trendom niso imuni niti določeni pošteni posamezniki v pomladnih vrstah, da ne govorim o mladini, ki še danes ni deležna domovinske vzgoje in zato defektna, kar se tiče narodne zavesti in ponosa nacionalne identitete.

Ker moji nasprotniki niso zame sovražniki, ampak le nasprotniki v prepričanju in mnenjih, jim seveda ne zamerim, niti želim kaj slabšega, zato »tovarišu« Kršinarju svetujem, preden o kaki osebi piše, naj piše na podlagi njegovih izjav in prepoznavnih dejanj v javnosti povsem vidnih in dokazanih, ne pa ribariti v kalnem na podlagi zapiskov neke dokazano zločinske organizacije, kar UDBA in njej podobne službe so in so bile. Imam tudi sam Udba.net in zagotavljam vam, da je noter registriranih veliko oseb, ki jih poznam, a na podlagi le teh zapiskov, nimam nobene pravice soditi, kako so se ali se obnašajo, brez dokazov v njihovem slabem ali dobrem delovanju v vsakdanjem življenju. Domneve so le domneve, ne pa merilo vrednot določene osebe. Za nameček naj povem, da podobno oznako kot jaz v Udba.net, ima tudi gospod Bojan Brezigar, včasih župan Nabrežinske občine in pripadnik SSk, ki je bil dolgo let gl. urednik Primorskega (tržaškega partizanskega) dnevnika, ideološkega sopotnika Primorskih novic, ki pa mi ni nikoli hotel objaviti prispevkov, kot mi jih danes ne objavi njegov naslednik Dušan Udovič (brat mojega dolgoletnega družinskega prijatelja Stojana Udoviča). Pozanimajte se tudi zanj, saj se sili v krog SDS (zanimivo, mar ne?) in se predstavlja kot demokrat. Katerega demokrata pa bi sprejeli kot gl. urednika partizanski dnevniki? Med nama je nedvomna razlika,čeprav nosiva isto evidenco. Vam povem še za katerega, ki je tudi pokazal »spošljivost« do Tita in je član NSi, sili pa k SDS in nisem pogledal, če je vpisan v Udba.net? Vsekakor znane »osebnosti«. Veliko je takih, a ti vam ne bodo stopili na prst s svojimi izjavami, da bi pri vas zbudili zanimanje. Za Sunčičevo niti ne povohajo. Je ne bodo kritizirali, je »čista«, celo za spoštovanega Boštjana M. Dr. Turka.

Vsekakor, kot do sedaj in to ste lahko prepričani, bom vedno pisal, kar bom začutil oz. sklepal, da je verodostojno in vredno zapisa. Čas bo pokazal, če se bom motil ali ne. Če pa kdo misli, da me bo utišal z grožnjami takih pamfletov, se zelo moti. Le smrt me lahko ustavi, kar je pa prej ali slej povsem realno.

Neizpodbitno dejstvo pa je, da se »Psihološki agitprop« predvsem trudi, da ostane Domobranstvo in njegovi simpatizerji v permanentni obsodbi povsem zavajalnega in lažnega »izdajstva« in ne bi doživeli rehabilitacije, kot so tega bili deležni srbski četniki z na čelu Dražo Mihajlovičem. To v Sloveniji se ne sme zgoditi, ker bi tako vsa tovariška druščina PIF-OF-NOB-ZZB zgubila »hrbtenico«, ki jo še drži pokonci. Naj tu omenim, da smo Slovenci imeli ravno tako »funkcionalno kolaboracijo« kot Angleži na njih okupiranem otočju, z razliko, da so bili Angleži od lastnih oblasti za to nagrajeni, medtem ko Slovenci so bili pobiti od so-okupatorskega internacional-socializma, tujega boljševizma, ki jim je zavladal in vlada še danes. Kaj bi brez t.i. izdajalcev potem »naši« počeli? Zato omenjeni agitprop rabi take kolumniste kot Sunčičevo, ki postreže s sladoledno kupo »desnice«, koncentrirano v Janezu Janši z na vrhu češnjo NSZ, kot razlog nemoči proti sladkemu zlu levice, ki jo vedno (a ne pretežko protiutežno) tudi pobara v dokaz »nepristranskosti«. Saj škode levici ne more narediti, ker je že povsem razgaljena, a trdo zasidrana v javnem mnenju, kot že v javnosti »obsojena« in celo »spravna« ter povsem legitimno lahko sobiva z demokratičnim ustrojem v t.i. »demokratičnem parlamentu«, kjer bi moral imeti pravico, po tej logiki, tudi nacifašizem, kot manjše zlo današnje dobe.

Morda bo kdo rekel, da preveč razglabljam, a se mi zdi nujno, da pač povem to, kar me sili v razmišljanje zakaj, le v Sloveniji eklatantna LAŽ boljševizma, ima tako dolgo življenje in ne kaže nobene katarze? Upam le, da bom preživel tako dolgo, da bom doživel podrtje te udbo-konstrukcije v Sloveniji, ki je zares edinstvena oaza kriminala vseh vrst, vodenega od ostankov zločinske združbe – uničujočih socializmov, tako priljubljenih od povojnih generaciji, v sled izobraževanja v šolskem sistemu, ki je še danes v rokah ravnateljev in učnega osebja tovarišev in »tršic« – vojakov revolucije, zvestih pohabljajočim »tekovinam« iz katerih je izšla masa današnjih mlajših »novinarjev« (ne časnikarjev) in kolumnistov, da ostale absolvente drugih strok ne omenjam. Nismo zastonj edina država v EU, z najbolj trmastimi zavorami in oviranja demokratičnega napredka med vsemi post-komunističnimi renesančniki stare celine.