Janez Janša v 2. delu velikega intervjuja Črnčeca postavlja na laž in razkriva njegovo dvoličnost!

V nadaljevanju objavljamo 2. del velikega intervjuja s predsednikom največje opozicijske stranke SDS Janezom Janšo, ki si ga lahko v celoti preberete tudi na Politikis.si.

[su_box title=”PRVI DEL VELIKEGA INTERVJUJA Z JANEZOM JANŠO”]Janez Janša brezkompromisno o šefu partije: Milan Kučan je zakrknjen zločinec prve kategorije! Berite dalje TUKAJ.[/su_box]

Janez Janša je spregovoril o delu Cerarjeve vlade, slovenskem pravosodju pa tudi o Damirju Črnčecu in Lojzetu Peterletu … Govorili smo o pripravah na naslednje državnozborske volitve in dejavnikih, ki bodo prevesili jeziček na tehtnici.

Je SDS zato (da se mrtve dostojno pokoplje, op. M. B.) v parlamentarni postopek vložila novelo zakona o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev?
Tudi zato. Povsem nesprejemljivo je, da v primeru, če se odkrije eno samo truplo oziroma človeški ostanki prvorazrednih, takoj obvezno na kraj dogodka prideta policija in preiskovalni sodnik. Ko pa se odkrije na stotine trupel drugorazrednih, to ni obvezno. Sami se lahko odločijo, ali tja pridejo ali ne, ker sta tako odločila Miro Cerar in Ljudmila Novak ter njuni poslanci. Se vam zdi to normalno? Ob tem nekateri poslanci vladajoče koalicije in Združene levice naravnost malikujejo množičnega morilca Josipa Broza Tita, ki ima na vesti 570.000 umorjenih ter več kot 3 milijone v taboriščih in zaporih mučenih ljudi. Predstavljajte si to neizmerno količino trpljenja, ki ga je povzročila ta oseba, in poškodovanost osebnostne strukture človeka, ki lahko še danes, ko je to splošno znano, časti takšnega zločinca. V času SFRJ velika večina nas, ki smo se rodili po vojni, tega ni vedela, pa tudi če smo kje kdaj slišali šepetanje prestrašenih o komunističnih zločinih, se je normalni človeški um upiral verjeti, da bi bila takšna grozodejstva sploh mogoča. Z lahkoto je režim prepričeval mladino, da gre za sovražno propagando. Toda danes, ko je vse na dlani, ko Slovenijo ob poskusih pokopov znova preveva podoživeta groza Krimske in Hude jame? Takšno malikovanje zločina je danes ne samo sprevrženo, ampak tudi nevarno. Sporočila državnega in nekaternih lokalnih odborov ZZB, npr. v Cerknici, pa tudi zapisi odborov Socialnih demokratov in Združene levice so grozljivi. Ljudem, ki se trudijo za resnico, grozijo z enako usodo, kot so jo doživele žrtve Krimske jame. Namesto da bi se predsedniki republike, vlade in parlamenta uprli takšnim javnim grožnjam, preprosto molčijo. Oblikovalci javnega mnenja, npr. Marko Filli in Ljerka Bizilj z RTV Slovenija, pa v tem občutljivem času v zabavni oddaji propagirajo totalitarne simbole in sporočajo širni slovenski javnosti novodobni pionirski pozdrav: Za domovino – z množičnim morilcem naprej. Oprostite, na takšnih temeljih ni mogoče graditi dobre prihodnosti za Slovenijo, tudi če bi imeli 10-odstotno gospodarsko rast.

V zadnjem času vas torej ne napadajo samo iz tranzicijske levice, ampak precej žolčno tudi nekateri z domnevno pomladne, t. i. desne strani. Tudi nekdanji predsednik Odbora 2014 Damir Črnčec, ki so ga nedavno v prestolnici videli v družbi Mateja Tonina. Črnčec trdi, da ste ga vi predlagali za predsednika Odbora 2014. Ali to drži?
Ne drži.

Kdo pa ga je potem predlagal?
Predlagal se je sam.

Ste mu takrat še vedno zaupali?
Seveda, vabili smo ga celo, da kandidira za SDS, čeprav ni bil naš član. To je zavrnil, češ da bo formiral in vodil Odbor 2014. Predlagal je vrsto aktivnosti za svoje delo, deloval je prepričljivo.

Kdaj pa se je potem prvič zapletlo z njim?
Ob mojem odhodu v zapor. Praktično nič od tega, kar smo se pogovarjali prej, ni bilo narejenega. Tisto prireditev na Dobu, kamor je prišla množica ljudi in bi lahko brez organizacije ter ob morebitnih provokacijah nastal kaos, so potem na vrat na nos organizirali kolegi iz regijskega odbora in našega glavnega tajništva.

Vendar tega širša javnost ni slutila. Zakaj ste to skrivali?
Moj vpliv na dogajanje je bil precej omejen, poleg tega pa sem imel vsak prispevek k delu Odbora 2014, seveda tudi Damirjevega, za dodano vrednost, kot nekaj dobronamernega, omejenega pač s potenciali posameznika. Vse smo skušali reševati z dolgimi pogovori in prepričevanji. A nasprotja v pogledih na delovanje so se krepila, Damir je odstopil, vodenje Odbora 2014 pa je spontano prevzel Aleš Primc, sicer bi kljub velikemu potencialu lahko delo zamrlo. Največjo težo tistega časa je seveda nosilo vodstvo SDS, Zvone Černač še posebej, pa večina sedanjih poslancev in poslank. Predvsem zaradi njih in našega članstva smo stali in obstali. Konec poletja 2014 sem nekaterim članom odbora poslal pismo, v katerem sem jih opozoril na samohvalo Milana Kučana, ki jo je izrekel leta 1988 na zaprtem partijskem sestanku, ko je dejal, da v veliki meri od znotraj obvladujejo delovanje takratnega Odbora za varstvo človekovih pravic.

Vendar takrat še niste vedeli za to, da Črnčec ni izročil vseh dokumentov Udbe Arhivu Republike Slovenije …
Ne, nasprotno. Ena njegovih nalog kot direktorja Sove je bila, da to naredi. Da popravi napako direktorja Rupnika iz leta 2008. Že na začetku. A se je vse skupaj vleklo celo leto, dokler tik pred koncem vlade nisem bil obveščen, da so vsi dokumenti izročeni. Ni res, da bi vlada ali jaz videla ali celo odobrila sporazum, ki je bil podpisan 7. februarja 2013. Objavljeno je bilo le sporočilo za javnost.

Letos pa se je ob nadzoru državnozborske komisije za nadzor nad obveščevalnimi službami izkazalo, da vsi dokumenti niso izročeni.
Še več. Izkazalo se je, da sta Črnčec in Dežman podpisala natanko tak sporazum kot Rupnik. Da dokumentov SDV izpred maja 1990, ki so priloženi novejšim dokumentom, arhivu ne izročijo. Ta določba je po 26 letih absurdna, a omogoča enostaven izgovor za neizročitev dokumentov.

In na tej podlagi so v Sovi dejansko ostali dokumenti SDV?
Da. Tudi nekateri, ki so zelo pomembni za današnji vpliv udbovskega omrežja v državi.

Zanimivo je, da Damir Črnčec v zadnjih izjavah napada Antona Drobniča, ki naj bi podpisal izjavo o lojalnosti režimu v najtežjih razmerah komunističnega koncentracijskega taborišča tik po drugi svetovni vojni, medtem ko v isti sapi zagovarja Petra Jambreka, ki naj bi po podatkih iz istih virov ovajal slovenskega disidenta Leva Detelo, ki je živel na Dunaju. Čeprav Jambrek takrat ni bil zaprt, ampak v ugledni državni službi. Kako to komentirate?
Dvojna merila pač. Mogoče so obtožbe neupravičene v obeh primerih. A takšno razlikovanje je vseeno povsem brez logike in zato zelo prozorno, saj to dodatno pojasnjuje njegove motive za neizročitev nekaterih arhivov SDV. Še posebej pa je prozorna njegova postavitev za dekana na Jambrekovi fakulteti. Vam se mogoče to ne zdi nič posebnega, meni pa. Ravno o Jambreku, ki je sicer eden najbolj inteligentnih, ne pa tudi najbolj etičnih Slovencev te generacije, je Damir Črnčec namreč nekoč znal povedati zelo zanimive reči.

Novinarski kolegi pravijo, da je Damir Črnčec zelo vplival na izjave Vere Ban in da je urejal tudi njene stike s POP TV, kjer je javno napadla stranko in vas osebno.
Povsem mogoče. Že poleti 2014, ko sem bil v zaporu, je nekaterim kolegom in predvsem kolegicam na našem glavnem tajništvu, ki jih je vabil na kosila, razpredal o tem, kako mora SDS zamenjati predsednika. Nekateri so mislili, da gre za provokacijo in da on po mojem naročilu testira njihovo lojalnost. Takrat na vse to nisem reagiral, čeprav me je veliko ljudi nanj opozarjalo, nisem reagiral niti pozneje, ko je o tem pisal javno, saj je takšno razmišljanje bilo in je povsem legitimno, čeprav v njegovem primeru nekoliko nenavadno, ker nikoli ni želel vstopiti v SDS, ukvarjal pa se je s tem, kdo naj stranko vodi.

Mogoče ste mu preprosto preveč zaupali že na začetku. Ostal je namreč direktor varnostne službe na ministrstvu za obrambo tudi pod ministrico Ljubico Jelušič, ki je danes desna roka Tita Turnška na ZZB. Vas ni nihče opozoril na ta čas njegove kariere?
So opozarjali. Tone Krkovič je bil na primer eden od njih. A po drugi strani so ga mnogi drugi hvalili kot profesionalca, ki bo delal korektno ne glede na barvo ministra. Takrat sem še naivno verjel, da takšni obstajajo. In da ne bo pomote, naivnost glede Damirja Črnčeca je izključno moja napaka.

Danes Črnčec trdi, da se je zavzemal za vas, medtem ko je evropski poslanec Milan Zver prirejal piknike …
Neumnost. Pa pokvarjenost tudi. Milan Zver se je takrat v evropskem prostoru skupaj z drugimi izjemno angažiral. Ti napori navzven sicer niso bili vidni, so pa bili vidni rezultati. Ni bilo enostavno evropski politiki v času menjave bruseljskih struktur pojasniti, da se sredi EU dogaja klasičen politični sodni proces. Vendar so bili uspešni in primer je bil v poznavalskih krogih deležen pozornosti, ki je zagotavljala hitro obravnavo na Evropskem sodišču za človekove pravice. To je bilo edino, česar se je mafija v Sloveniji res bala. Mislite, da bi slovensko ustavno sodišče res soglasno razveljavilo vse sodbe v zadevi Patria, če ne bi bilo evropske ravni? Tisti, ki tako misli, naj se vpraša, zakaj so bili junija 2014, ko bi se še dala preprečiti kraja volitev, za takšno rešitev samo trije ustavni sodniki?

Mislite, da bo Damir Črnčec ustanovil novo stranko? Je njegov izrazito ostri protibegunski besednjak iskren ali samo poza? Ali ni nenavadno, da nanj v dominantnih medijih ni nobene reakcije, čeprav je državni uslužbenec, nekaj časa pa je bil celo v diplomaciji?
Že velikokrat sem slišal, da bi našega Braneta Grimsa ali kogarkoli drugega, če bi nastopal tako ekstremno, dnevno pribijali na križ in mu grozili s postopki. Očitno je nekaterim dovoljeno več in najbrž ne po naključju. V tem primeru je protislovje še toliko večje, če vemo, da je Črnčec prikriti lobist Goldman Sachsa. Glede stranke pa ne verjamem v njegov potencial. Nastopa preveč protislovno, kar običajno hitro privede do razgaljenosti.

Verjetno tudi ni naključje, da je Črnčec za napade na SDS in vas osebno izbral dva medija v lasti tajkuna Martina Odlazka. Najprej Svet24, sedaj Reporter?
Ne, ni naključje. Če bi izbral Dnevnik, Mladino ali POP TV, ne bi bilo v njegovem stilu. Vendar gre, vsaj kar se lastništva tiče, za isto politično zaledje.

So med dokumenti Udbe, ki so nezakonito ostali v Sovi, tudi dokumenti o Lojzetu Peterletu?
Tega ne vem.

Je bil Peterle po vašem udbovec?
Ne.

Nekateri pisci, na primer Boštjan M. Turk, vztrajno dokazujejo nasprotno.
Mislim, da se motijo. Problem Lojzeta Peterleta je drugje.

Kje?
V dejstvu, da je njegov ego večji od srca.

Kandidira za predsednika evropskega parlamenta. Menda se je sam predlagal za to mesto. Ga boste podprli?
Ne.

Zakaj?
Zaradi pravkar povedanega. Vse, kar bi še dejal, bi bilo odveč.

Pa ima kaj možnosti?
Ima. Toliko, kot jih je imel Türk s svojim egom za generalnega sekretarja OZN.

 Je Cerarjeva vlada lutka v rokah botrov in lobijev iz ozadja?
Absolutno. Nihče pri zdravi pameti ne verjame, da je mogoče brez lobijev in mafijskega ozadja 2. junija ustanoviti stranko, sredi julija istega leta pa zmagati na volitvah. Pa potem s stranko, ki to sploh še ni, ustanoviti vlado in voditi državo. Jasno je, da oboje v pretežni meri naredi nekdo drug in ne stranka ali formalna vlada.

Nedvomno imajo ti botri in njihovi nasledniki velik vpliv tudi na pravosodje, na slovensko sodstvo. Poznamo ogromno primerov politično motiviranih odločitev sodnikov; od sodne farse Patria, Kanglerja do Noviča in še bi lahko naštevali. Slovenija je država z največ kršitvami človekovih pravic na 100.000 prebivalcev v Evropi. Nazadnje smo slišali za skoraj 1.000 založenih oporok, vrhovna sodnica Nina Betetto pa je izjavila, da nima smisla, da bi kdo odgovarjal za to. Kako to komentirate?
Nedavno smo lahko na Twitterju prebrali misel Božidarja Novaka, da si pred 25 leti, ko smo se trudili za samostojno in demokratično Slovenijo, pod tem pojmom nismo predstavljali države, ki krade volitve, dediščino in otroke. Odgovarja pa nihče, ker to niso posamične napake, ki se dogajajo povsod, ampak je to sistem. Sistem kršenja človekovih pravic, ki je povzdignjen v absolutno nedotakljivost. Zlorabljajo kriminalistično policijo, tožilstvo in sodstvo, ob tem pa kričijo, da jih je treba zato še spoštovati.

Kako pa komentirate izjavo ministra za pravosodje Gorana Klemenčiča, da bodo “letele glave”, če bo primer Bavčar zastaral? Očitno pa ne bodo letele v primeru “založenih” oporok …
Ali v primeru Patria. Vrhovna sodnica Vesna Žalik že od 16. januarja zavlačuje s pripravo povsem preproste formalne odločitve glede zahteve za varstvo zakonitosti zaradi odločitve Višjega sodišča v Ljubljani, ki je presodilo, da primer Patria še ni zastaral in da je prvostopenjsko sodišče odločilo napačno, vendar se moja pritožba zavrne zato, ker da se ne morem pritožiti v svojo škodo. Predstavljajte si te sodne Butale, kjer zapišejo takšno norost. Če bi mislil, da gre namerno zastaranje primera v mojo korist, se najbrž ne bi pritožil. Jemljejo si torej tudi pravico, da v nasprotju z voljo državljana odločijo, kaj je zanj bolje. Tipičen totalitarni popadek prvorazrednih. Seveda gre za absurdno logiko, ki kaže samo krčevita prizadevanja sodne mafije, da njihova največja sramota v tem stoletju na vsak način zastara. Zato tudi takšno zavlačevanje na vrhovnem sodišču, čeprav gre za primer s prednostno obravnavo, ker se roki iztekajo. Klemenčič seveda nič ne reče o tej zamudi, saj je že dolgo del ekipe, ki namerno uničuje vladavino prava v Sloveniji.

Je kaj novega v primeru sodne farse Trenta?
Enaka zgodba. Zavlačevanje za vsako ceno. Potem ko je preiskovalna sodnica Irena Topolšek brez uspeha zaslišala vrsto prič tožilstva in pridobila dve oceni sodnih cenilcev za posest v Trenti − obe sta bili blizu ali nad prodajno ceno iz leta 2005 − in potem ko je IMOS na dražbi posest prodal za podobno ceno 120.000 evrov, bi se morala preiskava po vsaki normalni logiki ustaviti. Toda ne. Topolškova je naročila še tretjo cenitev, tokrat kar pri funkcionarju Socialnih demokratov iz Maribora in njihovem nekdanjem mestnem svetniku Andreju Kocuvanu. Ta je zbral ekipo, ki je “ugotovila”, da je bila posest leta 2005, ko so bile cene nepremičnin visoke, vredna kakih 20 tisoč evrov oziroma šestkrat manj kot leta 2016, ko so cene nepremičnin še vedno občutno nižje. Obramba je zahtevala izločitev očitno pristranskih, politično motiviranih cenilcev, vendar je sodnica zahtevo zavrnila. Farsa se torej nadaljuje, Bavconova “aleja slavnih” sodnic pa poleg Klajnškove, Arifinove, Cenerjeve in podobnih dobiva še eno članico.

Kaj je treba storiti, da se bo stanje v pravosodju spremenilo?
Zastavili ga bomo na novo, tako da se bo spoštovala zakonska klavzula, po kateri tisti, ki so kršili človekove pravice, ne morejo opravljati trajnega sodniškega mandata, ter vzpostavili sistem, v katerem bodo sodniki odgovarjali za namerno krivo sojenje. Ta člen v zakonu sicer obstaja že 10 let, a se ne uporablja. Druge potrebne spremembe, od javnosti sojenja do odprave zaostankov, pa so tako ali tako že predlagane v pravosodnem svežnju, ki smo ga oblikovali skupaj z Odborom 2014. Cilj je sodstvo, ki ga sestavljajo neodvisni sodniki s hrbtenico in integriteto namesto sedanjega stanja, kjer na vrhu prevladujejo kršilci človekovih pravic, vmes sodnice z rdečo rutico in pionirsko kapico, spodaj pa vrsta sicer mogoče poštenih, a prestrašenih in ubogljivih imen, od katerih se npr. niti eden ni upal javno oglasiti ob drastičnih zlorabah pravosodja v primerih, ki ste jih našteli.

Prvi del tega intervjuja so dominantni mediji ignorirali, čeprav ste zelo neposredno govorili o položaju v družbi. Tudi o Milanu Kučanu ste govorili brez dlake na jeziku.
Ravno zato. Ko ni protiargumentov, se beži od soočanj in uvaja cenzura.

Ob drugi obletnici sedanje vlade se je njen predsednik Miro Cerar na veliko hvalil, kaj vse je njegova vlada storila v teh dveh letih. Pripisuje si zasluge za gospodarsko rast, večjo finančno stabilnost in manjšo brezposelnost. Po njegovo je velika zasluga te vlade tudi politična stabilnost. Kaj porečete na to?
Politično stabilna je tudi Severna Koreja, zato ta floskula brez utemeljitve ne pomeni nič. Primerjalno gledano je naša vlada v 4 mesecih leta 2012 naredila bistveno več kot Cerarjeva vlada v 24 mesecih svojega mandata. Vrti sicer rutino, ki jo iz tedna v teden producira administracija, vmes so tudi samoumevne dobre rešitve kot pri vsaki rutini, dodane vrednosti pa praktično skoraj ni. Povečuje število zaposlenih v administrativnem delu javnega sektorja, ohranja in povečuje najrazličnejše privilegije prvorazrednim državljanom in t. i. civilni družbi leve usmeritve, jemlje denar občinam in zamuja s projekti, zato propadajo evropska sredstva. Kitenje s tujim perjem je v takšni situaciji samoumevna posledica delovanja najšibkejše vlade v zgodovini Slovenije.

Nedvomno SDS pod vašim vodstvom cilja na vnovično relativno zmago na prihodnjih državnozborskih volitvah. Zato se je vaš strokovni svet usmeril v analizo zdajšnjega stanja in pripravo programa za prihodnost. Očiten znak, da v Sloveniji ni perspektive, je izseljevanje, in to predvsem visoko izobraženih mladih, ki se ne nameravajo vrniti.
Kot sem skušal pojasniti že prej, vzroki niso samo ekonomski in socialni, temveč tudi zatohlo ozračje, ko se kot zgled in dobra praksa ponujata množični morilec Josip Broz in propadla SFRJ. Ponuja se torej preteklost. Slaba, mestoma zločinska preteklost. To počnejo tisti, ki hkrati obtožujejo nas, da smo zazrti v preteklost. Nobeno sprevračanje ni tako perverzno kot pravkar omenjeno. Povsem jasno je, da mlad izobražen posameznik nagonsko začuti, da takšno okolje ni nekaj dobrega. Redki se odločijo, da ga bodo pomagali aktivno spreminjati na bolje, večina voli z nogami oziroma išče povsem individualne rešitve zase in svoje najbližje. Slovenija pa tako izgublja najpomembnejši potencial prihodnjega razvoja. Izvaža svoje hčere in sinove ter v zameno uvaža migrante iz muslimanskega sveta. Vlada Mira Cerarja begu možganov in narodove substance iz domovine ne posveča prav nobene pozornosti, medtem ko je za uvoz migrantov letos namenila v proračunu 130 milijonov evrov. Rešitev problema je na načelni ravni preprosta. Vlada mora zamenjati ti dve prioriteti. Še prej pa morajo očitno volivci zamenjati vlado.

Verjamete, da bodo na prihodnjih volitvah odločali programi? Doslej z izjemo leta 2004 niso prav veliko.
Ne verjamem. Program pripravljamo predvsem za čas po volitvah. Želimo biti pripravljeni od prvega dne. Prihodnje volitve bodo poleg SDS odločili trije dejavniki: krhanje medijskih monopolov, panika v režimskem taboru zaradi zločinov preteklosti in število tistih, ki bodo ugotovili, da je cesar nag.

Drug ogromen problem je naše zdravstvo. V zadnjih dveh letih so se čakalne vrste s 130.000 podaljšale na 270.000 čakajočih. Bolniki čakajo in trpijo, nekateri med čakanjem tudi umrejo. To je grozljivo. Tu so še skoraj podvojene bolniške, korupcija v zdravstvu, izgube javnih zavodov, nezadovoljni zaposleni … Kaj predlagate za rešitev teh težav?
Temeljito reformo zdravstvenega sistema, v katerem je poleg naštetega velik problem tudi izkoriščanje mladih zdravnikov, posledica pa njihov beg v tujino. Če se bo ta trend nadaljeval, bo slovensko zdravstvo v nekaj letih pristalo na ravni grškega. Odbor za zdravje pri Strokovnem svetu SDS je pred poletjem pripravil celovit nabor ukrepov za omenjeno reformo, ki ga lahko najdete na spletni strani sds.si. Vabim vse, da ga preberejo. Imamo jasne rešitve za reorganizacijo, zatrtje korupcije pri javnih naročilih in odgovore na temeljno vprašanje, kako z vedno omejeno količino sredstev, ki jih lahko namenimo za javno zdravstvo, kar najbolj povečati dostopnost in kakovost storitev.

Po raziskavi Svetovnega gospodarskega foruma so največji problemi našega gospodarstva davki ter prevelika in neučinkovita birokracija. Kako se boste lotili tega problema ob dejstvu, da nižanje davkov povzroči manjšo javno porabo?
Nižanje davkov ne pomeni nujno nižanja javne porabe. V mandatu 2004 do 2008 smo z nižjimi davčnimi stopnjami zbrali več denarja, ker je bilo več zaposlenih in boljši gospodarski rezultati, kar mora vedno biti prva srednjeročna posledica pametne davčne reforme oziroma nižanja davkov. Seveda pa ta čas potrebujemo oboje. Pri zmanjševanju porabe ločimo storitveni del javnega sektorja, ki ponekod, npr. pri zdravstvu in oskrbi starejših, potrebuje celo krepitev, medtem ko so velike rezerve v administrativnem delu javnega sektorja. V začetku leta 2012 smo pripravili natančne ocene viškov v administraciji in to je bil potem eden od razlogov, da so čez noč zrušili našo vlado. Danes je največja stranka v vladi praktično stranka birokracije, zato se ta del izjemno krepi. Problem torej narašča in je ne samo ekonomski, temveč tudi političen, kajti gre za obvezne oziroma redne volivce. Rešljiv pa je samo tako, da na volišča pride tudi pretežni del tistih, ki na zadnjih volitvah niso volili.

Kaj pa Slovenska vojska, ki je bila v zadnjih letih pod levimi vladami finančno in kadrovsko osiromašena. Prav tako se je zmanjšala njena ognjena moč. Kako komentirate dejstvo, da je povprečna plača slovenskega vojaka okoli 750 evrov neto, plača slovenskega policista pa skoraj 1.200 evrov neto?
Tudi plače policistov niso previsoke, medtem ko so plače vojakov sramotno nizke, in to namerno. Na ta način se uničuje obrambna struktura države, ki jo tisti, ki jim samostojna Slovenija nikoli ni bila intimna opcija, nikoli niso sprejeli kot svoje. Posebej pa jih je vseh 25 let od osamosvojitve motilo, da ima Slovenska vojska velik ugled v javnosti. Kučan tu ni prenesel konkurence in je storil vse, v veliki meri pa to iz ozadja počne še naprej, da bi Slovenski vojski odvzel čim več ugleda in operativne sposobnosti. V zadnjem času so to njegovi krogi počeli še z večjo ihto zato, ker so se bali, da bi jim Slovenska vojska lahko oteževala njihove načrte z uvozom migrantov.

V številnih evropskih državah razmišljajo o vnovični uvedbi naborniškega sistema. Se k temu nagibate tudi v SDS?
Verjetno je to neustavljiv trend v Evropi. Mi smo z ustanovitvijo nacionalne garde sicer predlagali vmesno rešitev, ki pa ne bo zadostovala, če bomo še naprej odlašali z njeno uresničitvijo. Potem bo ostala samo še uvedba splošne vojaške obveznosti, in to brez diskriminacije enega ali drugega spola. Dogajanje v Evropi in soseščini neizogibno vodi k temu.

Kaj boste storili glede razvoja podeželja? Očitno je, da je pod to vlado zapostavljeno, da je “Jankovićeva Ljubljana” privilegirana.
Je prej precej izpostavljeno. Cerar je z Jankovićem podpisal sporazum za dodatnih 300 milijonov evrov za najbogatejše mesto v državi. Mi temu nismo nasprotovali pod pogojem, da se vsaj enaka skrb in denar namenita tudi vsem drugim, bistveno revnejšim mestom in občinam. Doslej tega še nismo dočakali. Naše javno vprašanje vladi se torej glasi: G. Miro Cerar, kje so milijoni za Maribor, Mursko Soboto, Koroško, Notranjsko, Dolenjsko, slovensko Istro, Goriško, Gorenjsko ter druge regije in mesta v državi? Koliko časa boste samo ljubljanska vlada?

V zadnjem času se pojavljajo ocene, da smo davkoplačevalci predrago plačali sanacijo slovenskih bank. Se strinjate s to oceno?
Mi to trdimo že od samega začetka. Ko smo sanirali banke, je bil na voljo poceni denar iz evropskega sklada, katerega uporaba se niti ne bi neposredno štela v naš javni dolg. Toda vlada Alenke Bratušek ga ob pritiskih stricev ni želela sprejeti, ker bi z njim prišli tudi pogoji, s katerimi bi se preprečilo nadaljnje ropanje državnih bank. Ne, tega niso želeli. Raje so luknjo, ki so jo ob tem verjetno še malo dodatno poglobili, zapolnili s komercialnim denarjem, ki so ga najeli na naš račun. Letno tako slovenski davkoplačevalci namenimo za sanacijo bank najmanj 125 milijonov evrov več, kot če bi se odločili za pomoč iz evropskega sklada.

Vas je presenetilo, da je predsednik vlade Miro Cerar začel govoriti, da je treba preložiti prodajo NLB? Se pravi, da bomo davkoplačevalci še naprej metali denar v jamo brez dna!
Nikakor me ni presenetilo. Eden od razlogov, da so rušili našo vlado leta 2013, je bil prav ta. Z enakim razlogom so naredili SMC. S tem ko obvladujejo NLB, lahko kupijo vsake volitve. Podkupujejo večino novinarjev in urednikov. Nagradijo Draga Kosa za Patrio in Roka Praprotnika za rabote v korupcijski komisiji. Poglejte samo ta dva očitna primera, kako bogato so jima postregli pri teh jaslih.

Eden glavnih virov korupcije in klientelizma so podjetja v državni lasti. Prek njih t. i. strici in nečaki iz ozadja obvladujejo državo. Prodaja teh podjetij kvalitetnim tujim lastnikom bi verjetno rešila ta problem … Kakšni so vaši načrti glede privatizacije?
Prvič: da ne boste imeli napačnega vtisa, kako so Kučanovi komunisti proti privatizaciji. Nikakor. Poglejte, kaj vse so že privatizirali za svoj račun. Danes v Sloveniji ne najdete nobenega lastnika, ki je obogatel s privatizacijo nekoč državnih podjetij ali deležev in ki ne sodi v njihov krog oziroma v Forum 21. Tudi na ta način obvladujejo del države. Drugič: NLB ali Telekoma zaradi velikosti in evropske regulative ni mogoče kar čez noč pobasati v žep, zato takšna podjetja obvladujejo oziroma skušajo obvladovati prek zgoljufanih volitev. Pri NLB je to še posebej udobno, saj tako za izgube poskrbijo kar davkoplačevalci. Doslej že dvakrat. In tretjič: čim bolj pregledno privatizacijo vsega državnega premoženja z izjemo nekaj infrastrukture je kljub temu treba izpeljati čim prej ob povsem odprtih vratih za tujo konkurenco, predvsem strateške partnerje, ki lahko poleg kapitala prinesejo tudi znanje in dobre prakse upravljanja.

No, mnogi so kljub temu prepričani, da bo koalicijska vlada, ki jo sestavljajo SMC, DeSUS in SD, zdržala celoten mandat!?
To je samo deloma odvisno od njih. Najbolj pa od teh, ki so jo vzpostavili. Mafija, ki krade volitve, dediščino in otroke, bo odločila, kdaj razgraditi to koalicijo in povzročiti predčasne volitve.

Ali pred prihodnjimi volitvami pričakujete spet “nove” leve oziroma sredinske obraze?
Pričakujem vse to in še mnogo več, saj bodo igrali na vse. A bliža se čas, ko nova cesarjeva oblačila ne bodo več zadostovala. Vse več ljudi gleda, gleda, gleda … in na cesarju kljub hrupu in bleščavam ne najde nobenih oblačil več.

Volilna udeležba je vsakokrat nižja. V javnosti prevladuje prepričanje, da doma ostajajo levi volivci. Je to res? Po drugi strani pa zadnje predčasne volitve kažejo, da je v resnici ostalo doma veliko potencialnih desnih volivcev …
Doma so ostali nevolivci. Zagotovo to večinsko niso tranzicijski levičarji. Tisti, ki branijo privilegije, vsi do zadnjega gredo na volitve. Doma ostajajo tisti, ki so izgubili upanje. Vsa komi propaganda je usmerjena v to, da bi čim več ljudi izgubilo upanje. Ključ do potrebnih sprememb v Sloveniji je namreč v obujenem upanju v moč lastnega glasu.

Kako ste zadovoljni z vašo poslansko skupino?
Je najkvalitetnejša doslej. Ne najštevilčnejša, vendar je kvaliteta v opozicijskem položaju pomembnejša od števila. Brez težav samo nekaj naših poslank in poslancev v spopadu argumentov preseže ves potencial celotne vladne koalicije z vlado vred.

Nekateri v oznakah SDS ne izbirajo besed. Razglašajo vas za nazadnjake, skrajne desničarje, za domobransko stranko. Kako vi vidite SDS v političnem prostoru?
SDS ni ne domobranska in ne partizanska stranka. Domobranske stranke sploh ni mogoče ustanoviti, saj so komunisti praktično vse pobili že sredi prejšnjega stoletja. Gledano z evropskimi kriteriji je SDS po svojem programu, profilu in dosežkih tipična sredinska stranka, članica Evropske ljudske stranke, Mednarodne demokratske zveze in Internacionale sredinskih demokratov. V nekaterih točkah programa zmerno konservativna, v drugih liberalna in desnosredinska. V programu EPP npr. piše, da je EPP sredina evropske politike, v kateri so levo socialisti in desno liberalci. V slovenskem političnem prostoru pa si pravico do označevanja drugih jemljejo samo tranzicijski levičarji in skrajni levičarji. In kadar skrajni levičar ocenjuje druge, te razglaša za desničarje in skrajneže, sebe pa za normalo. Kot temeljni označevalec levice pa je njihov pozitivni odnos do SFRJ in njenega nekdanjega diktatorja.

Kolumnist Matej Kovač piše o strategiji osamitve vaše stranke, ki da ji naseda tudi NSi. Zakaj si po vašem mnenju tako prizadevajo za osamitev SDS? Končno je to lahko dvorezen meč, saj poudarjanje, da so na eni strani vsi razen SDS, krepi tudi občutek, da je SDS edina alternativa obstoječemu stanju, s katerim pa velika večina ljudi ni zadovoljna. Ali ta strategija osamitve ni v nasprotju z interesi politike novih obrazov, s katero je tranzicijska levica − ob izdatni pomoči zlorab pravne države −  zmagala na volitvah?
Verjamejo, da so propagandno tako močni, da lahko kombinirajo dva deloma med seboj nasprotujoča si pristopa. In verjamejo, da bo stransko škodo protislovja, če bo nastopila, plačala predvsem NSi. Ne verjamem pa, da so se povsem odrekli politiki lansiranja potrošnih novih obrazov za en mandat.

Podpirate uvedbo obveznega verouka v javne šole?
Ne.

Zakaj?
Zato ker imajo starši, tako verni kot ateisti, pravico, da sami izbirajo, v katerem svetovnem nazoru in veri bodo vzgajali svoje otroke.

Boste predlagali spremembo tistega člena ustave, ki govori o svobodnem odločanju glede rojstva otrok?
Ne. Bomo pa delali na drugem odstavku istega člena, ki nalaga državi, da naredi vse potrebno, da torej ustvarja ugodne razmere za družine in posameznike, da se bomo odločali ZA rojstvo otrok.

Kaj je po vašem mnenju ta čas najpomembnejše za blaginjo Slovenije?
Vrnitev pravičnosti v domovino oziroma vzpostavitev vladavine prava, resnica o preteklosti in sprava, ugodno okolje za gospodarsko rast oziroma dovolj dela, kruha in poslovnih oziroma življenjskih priložnosti za mlade ter splošna in socialna varnost upokojene generacije, ki mora biti še naprej vključena v družbo.

Kako se začne vaš običajni delovni dan?
Odhod žene v službo, prebujanje Jakoba in Črtomirja ter priprava za vrtec in varstvo pri babici, vožnja v Ljubljano, čakanje v koloni običajno nekje pri Domžalah, seje, sestanki, razgovori … Pozno popoldne ali zvečer pot domov ali obiski lokalnih odborov, javne tribune itd. Kadar sem pravočasno doma, igra in obvezno branje pravljic otrokoma pred spanjem. Velikokrat pa je ta rutina prekinjena z obveznostmi v tujini, dolgimi sejami ipd. Za kreativno delo ali pisanje tako ostanejo pozne nočne ure ali kaka ura med vikendi, če so prosti.

Bralci sprašujejo, kdaj bodo lahko vzeli v roke drugi del romana Noriško kraljestvo?
Upam, da kmalu. A letos smo delali na prevodih in jaz predvsem na priredbah romana za angleško in nemško govoreče bralce. Za angleški trg bo struktura trilogije namreč nekoliko spremenjena, ker uredniki želijo več akcije na začetku. Končujem pa tudi knjigo o vodenju Evropskega sveta in slovenskem predsedovanju Svetu EU ter aktualnih izzivih, ki so danes pred staro celino, kar prav tako terja svoj čas.

Ste po naravi optimist ali pesimist?
Nepopravljiv optimist. Na pol stoletja podlage.