[su_box title=”MEDNARODNA KONFERENCA SENIORJEV”]»Veliko stvari destabilizira Evropo in z njo Evropsko unijo. A meni osebno se zdi za našo prihodnost najbolj nevarna – ker ima nepopravljive dolgoročne posledice – tista kriza, ki je povezana z ostarelo družbo oziroma z nizko rodnostjo v članicah Unije,« je v svojem prispevku izpostavila dr. Andreja Valič Zver.[/su_box]
V nadaljevanju objavljamo prispevek dr. Andreje Valič Zver z naslovom Demokracija zahteva odgovoren odnos do preteklosti, sedanjosti in prihodnosti: vitalnost demokracije je odvisna tudi od vključitve starejših, ki ga je pripravila za mednarodno konferenco seniorjev, ki je potekala 21. in 22. oktobra 2016 v Ljubljani:
Spoštovana predsednica ESU dr. Ann Hermans, spoštovani predsedniki seniorskih organizacij SDS, NSi in SLS: mag. Zvonko Zinrajh, Jože Jurkovič in Anton Bogataj, spoštovani gostje, spoštovani gospe in gospodje!
Hvala za vabilo na srečanje! V čast mi je, da vas lahko pozdravim v imenu Inštituta dr. Jožeta Pučnika in v imenu Študijskega centra za narodno spravo. Današnja mednarodna konferenca z ugledno udeležbo opozarja na eno od odločilnih vprašanj današnje evropske družbe: demografska situacija v Evropi, staranje Evrope in posledice tega procesa.
Čas, ki ga živimo, je poln izzivov. Evropejke in Evropejci se dnevno soočamo z vse bolj zaostrenimi geostrateškimi okoliščinami. Naj naštejem le nekatere od njih: terorizem in radikalizacija islama, težko obvladljivi migrantski tokovi, ki prinašajo s seboj še večjo varnostno tveganje, nestabilne soseščine ter agresivnost Putinovega režima in ranljivost evropskega obrambnega sistema, porast ekstremističnih skupin, energetska odvisnost, kriza bančnega sistema, Brexit itd.
Veliko stvari destabilizira Evropo in z njo Evropsko unijo. A meni osebno se zdi za našo prihodnost najbolj nevarna – ker ima nepopravljive dolgoročne posledice – tista kriza, ki je povezana z ostarelo družbo oziroma z nizko rodnostjo v članicah Unije. Povprečno starost v EU je danes 42 let, v Turčiji 29 let. V naši Sloveniji 43 let. Nataliteta v Evropi že desetletja pada, najnižja je v Nemčiji. Še pred leti je Slovenija imela najnižjo nataliteto v EU.
Največji paradoks pa je, da imamo v EU kar 4 milijone mladih brez službe, še posebej v tistih državah, ki so gospodarsko manj sposobne. Predvsem bi morali izboljšati politike do mladih družin; sicer se bomo starali sami in osamljeni.
Odrasli in starejši so odgovorni, da se razmere spremenijo, da so tudi mladi bolj vključeni v gospodarsko in družbeno življenje nasploh. Ne gre le za problem, da se povečajo gospodarska in socialna tveganja za starejšo populacijo, če mladi ne delajo. Saj veste, pri nas se razume medgeneracijska solidarnost tako, da generacije, ki delajo, skrbijo za generacije, ki ne delajo več. Ne, gre za bistveno več! V medgeneracijski komunikaciji potekajo pomembnejši procesi, ki se ne morejo meriti z evri: gre za prenos kulturnega obrazca, tj. vrednot, načel, vedenja, načina življenja, osmišljanja … Starejši si ne smejo nikoli vzeti te pradavne (socializacijske) vloge. Če jo opustimo – kot to hočejo na levici – jo prevzamejo drugi dejavniki, vključno z manipulanti. Pomislite, v Sloveniji se že nekaj mesecev bijeta dva pogleda na čisto konkreten problem: ali imajo stari starši pravico skrbeti za vnučke, če starši tega ne morejo, ali ne. Si lahko zamislite situacijo, da takšne otroke država vzame starim staršem in jih da v rejo tujim ljudem? Pri nas je državni organ, rečemo mu Center za socialno delo, storil prav to! Odločitev državnega organa je popolnoma v nasprotju s tradicijo, normalnostjo, ki jo v Evropi živimo stoletja. Vrhovno sodišče je pred dnevi ugotovilo, da je bila ta odločitev tudi v nasprotju z zakonom. To je nezaupnica starejšim in klasičnemu konceptu družine, ki je nekaj več kot le t. i. jedrna družina.
Tako bi, drage udeleženke in udeleženci, želela počasi priti do svojega osnovnega sporočila, ki vam ga s tem predavanjem želim posredovati. Seniorke in seniorji imate posebno mesto v družbi v vzgojnem smislu in pri osmišljanju vsega, kar se dogaja, še posebej pa pri razlagi odraščajočim, kaj je bilo, kaj je prav in kaj ne, kaj je dobro in kaj ne. S tem imamo v t.i. postsocialističnih/tranzicijskih/postkomunističnih državah – kot sem omenila že zgoraj – kar precej težav. To, kar se je dogajalo, se pravi zgodovino, so tisti, ki so imeli moč, prikrojili po svoji meri in to vzdržujejo še naprej, s pomočjo državnih in političnih ustanov, podržavljenega šolstva, medijev itd. Vsak poskus spremembe mainstream pogledov na stvari pa označijo za revizionizem, s pojmom, ki so mu že prej nadeli negativni pomen.
Torej k problemu, s katerim se srečujem na svoji politični in profesionalni poti – odsotnost vsesplošne kritične samorefleksije. Ta problem je rešljiv na en način: da kritični državljani, ki imajo izkušnje, znanje – in to ste vi – opravijo svoje poslanstvo, ki so ga t. i. levičarji že zdavnaj pripisali sebi.
Menim, da je za spravno prihodnost – še posebej o temnih straneh naših zgodovin; mislim zlasti na odpravo dediščine totalitarnega sistema – nujna ustrezna refleksija preteklega. George Santayana je zapisal: “Tisti, ki pozabijo preteklost, so obsojeni na njeno ponavljanje.” Vedno znova se namreč potrjuje dejstvo, da ljudje zagotovo ne razumejo sedanjosti, če ignorirajo preteklost. Prihodnost demokracije je namreč odvisna od preteklosti, ki nenehno učinkuje na sedanjost. Še posebej veliko odgovornost za prihodnost demokracije, ki ni brezčasna, nosijo tisti, ki imajo mnogo bolečih izkušenj s totalitarizmi in premalo izkušenj z demokracijo. In mednje spadamo tudi Slovenci, ki smo doživeli tri smrtonosne totalitarizme: fašizem, nacionalni socializem in komunizem. Slednji je zakrivil več kot 630 morišč po Sloveniji tik po 2. svetovni vojni. Pa tudi prej. Do leta 1990 je bilo dovoljeno govoriti le o strahotah prvih dveh, o komunističnih zločinih pa je vladal “molk”. Po osamosvojitvi Slovenije naj bi se vrata in okna odprla; Slovenija je šla na pot upora proti “kulturi pozabljanja”, na pot t.i. “spravnega procesa”, “tranzicijske pravičnosti” … A po 25 letih ugotavljamo, da se ni kaj bistveno premaknilo. Nasprotno, poprava krivic ali vsaj dostojen pokop umorjenih le počasi dobiva domovinsko pravico v Sloveniji, kar je sicer ena od osnovnih humanitarnih in civilizacijskih norm. Naj omenim, da je slovenska vlada skupaj s t.i. partizansko veteransko organizacijo preprečila postavitev spominskega obeležja na več kot 100.000 pomorjenih po drugi svetovni vojni na slovenskih tleh v eni od evropskih inštitucij. Nepietetno, da se težko ubesedi.
Kot ugotavljajo mednarodni strokovnjaki, ki se ukvarjajo s posledicami vojn na Balkanu v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, je za uspeh spravnega procesa pomemben “celosten pristop”, katerega tvorijo mnogi dejavniki, med njimi na prvem mestu delovanje pravne države! Nujne bi bile t. i. “komisije za resnico”, preiskovalni sveti, dostop do dokumentacije in arhivskega gradiva, seznami pogrešanih oseb, zgodovinske knjige, izobraževalno gradivo, rehabilitacija, kompenzacija, spomeniki, javna opravičila, komemoracije, sodni postopki in nadzor nad njimi, mednarodni tribunali, institucionalne spremembe, lustracija…
Slovenski spravni proces je del evropskega spravnega procesa, vendar pa ugotavljamo, da je bil že na začetku narobe zastavljen. Spravna maša v Kočevskem Rogu julija 1990 je bila zgolj simbolno dejanje, ki je zaznamovalo začetek slovenskega spravnega procesa. Pomembno delo na področju t.i. tranzicijske pravičnosti so opravili in opravljajo vladna komisija za popravo krivic, vladna komisija za reševanje vprašanj prikritih grobišč, Študijski center za narodno spravo, nevladne organizacije in predani posamezniki.
Študijski center za narodno spravo je leta 2008 ustanovila (po osamosvojitvenem Demosu) prva desno-sredinska vlada Janeza Janše. Študijski center se znanstveno raziskovalno ukvarja s kršitvami človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz obdobij vseh treh totalitarizmov. Izdaja publikacije, zbira pričevanja, sodeluje v vzgojno-izobraževalnem procesu na različnih ravneh, sodeluje z mednarodnimi institucijami in povezavami ter organizira mnoge dogodke.
Pa vendar je potrebno reči, da je spravni proces na Slovenskem, tako kot proces demokratične tranzicije, zašel v slepo ulico in je bilo storjenega mnogo premalo. Ob izrazito nenaklonjenem medijskem prostoru, zlasti t.i. dominantnih medijev, ki jih še vedno obvaduje stara nomenklatura s svojimi odrastki, ob lustraciji, ki se ni zgodila, ob uničeni večini arhivskega materiala tajne politične policije, ob slabo delujočem pravosodju, ob skrivenčenosti levega političnega pola, ki vlada večino časa po letu 1990 ter se v tujini predstavlja za »demokrate«, za domače potrebe pa ne zmore jasno obsoditi zločinov komunizma – se nam ne obeta nič dobrega.
To je že zgodaj spoznal tudi oče slovenske države, nekdanji politični disident, voditelj Demosa, ki je izpeljal osamosvojitev, demokrat in iskren Evropejec – dr. Jože Pučnik. Sočutje dr. Jožeta Pučnika bo ostalo za vedno vtkano v enega najpogumnejših poskusov soočanja Slovencev s temnimi poglavji lastne preteklosti. Še posebej si je za to prizadeval kot vodja parlamentarne raziskovalne komisije o povojnih množičnih pobojih v mandatu 1992-1996. Komisija sicer zaradi mnogih blokad ni uspela v celoti opraviti zastavljenega dela. Pa vendar na desetine fasciklov priča o tragiki povojnega dogajanja v obliki pričevanj žrtev in zaslišanj domnevnih storilcev. Del gradiva, ki ga je Inštitut dr. Jožeta Pučnika uspel objaviti leta 2010, ne rekonstruira le dogodkov, procesov, dejanj in vlog posameznikov ter funkcioniranja totalitarnega sistema, ampak kaže na razcepljenost slovenske politike tudi po vzpostavitvi demokracije v devetdesetih letih in njeno očitno nesposobnost pogoditi se z zgodovinsko resnico. Tako se npr. članom komisije ni uspelo poenotiti zlasti v delu, ki vsebuje bistvene ugotovitve in ocene.
Ob tem se nam nujno zastavi vprašanje, zakaj je situacija ravno v Sloveniji tako zapletena, zakaj smo tako neuspešni, zakaj nismo napravili več korakov v spravnem procesu? Kot da ne živimo v evropskem prostoru, ki je sprejel celo vrsto ukrepov za odpravo zapuščine totalitarnih režimov, še zlasti po vstopu novih članic v Evropsko unijo leta 2004. Tedaj je postalo jasno, da Zahodna Evropa slabo pozna in razume trpljenje Vzhodne in Srednje Evrope v času totalitarizma. Pomemben delež v evropskem spravnem procesu je prispevalo tudi slovensko predsedstvo EU v času Janševe vlade, ki je spomladi leta 2008 skupaj z Evropsko komisijo organiziralo v Evropskem parlamentu prvo javno tribuno o zločinih totalitarnih režimov, na temelju široke mednarodne razprave pa je bil izdan evropski zbornik Crimes committed by totalitarian regimes. Od leta 2011 aktivno deluje Platforma evropskega spomina in vesti, ki združuje več kot 50 institucij iz Evrope in vsega sveta, ki se ukvarjajo s posledicami totalitarizmov.
Zakaj je torej prav slovenski prostor tako zatohel? Odgovor bi lahko bil dokaj enostaven: kriva je politika, ki v zadnjih dveh in pol desetletjih ni našla volje, da bi se temeljiteje lotila vprašanj, ki kličejo po razrešitvi. V Sloveniji, kjer so se zgodili najhujši množični izvensodni umori v Evropi (tudi pripadnikov drugih narodov), bi nujno potrebovali med drugim dostop do arhivov Udbe in drugih nekdanjih jugoslovanskih institucij, ki se z veliko verjetnostjo še nahajajo v prestolnici nekdanje skupne države, nediskriminatorne vojne zakone, identifikacijo ostankov žrtev, pieteten pokop vseh preminulih, kostnico, skupen spomenik, celovito pravno presojo medvojnega in povojnega dogajanja itd. V zadnjem času smo priče nekaterim premikom na področju dostojnega pokopa žrtev morišča v Hudi jami in drugje. A praksa je pokazala, da so rešitve v novem zakonu preslabo premišljene in zato vzbujajo nezadovoljstvo med zainteresirano javnostjo v Sloveniji in širše.
Slovenska leva politika žal ni zmogla niti toliko moči, da bi potrdila resolucijo, ki jo je aprila 2009 sprejel Evropski parlament z veliko večino vseh poslancev in v kateri obsoja vse totalitarne in avtoritarne režime. Poniglavo sprenevedanje in nepietetne razprave ob seznanjanju z evropsko resolucijo in poskusih njenega sprejemanja, je dokaj slabo sporočilo za prihodnost mladi in razvijajoči se slovenski demokraciji.
Toda ali lahko res vse naprtimo politiki? Ali pri politiki, zlasti leve provenience, ne gre le za izkoriščanje dane situacije za lastne interese in dnevno-politične koristi?
Prav o tem vprašanju je veliko razmišljal tudi dr. Jože Pučnik. V demokratični državi državljani odločajo o tem, kaj naj počne politika. Kaj pa pri nas? Pri nas je mnogo manj pritiska civilne družbe na politične in državne ustanove. Pučnik je postavil tezo o poškodovanosti mentalitet, ki je rezultat dolgoletnega bivanja v totalitarnem vzorcu in izpostavljanju posameznika politični indoktrinaciji. Ljudje sčasoma postanejo odvisne, negotove osebnosti; ostanejo nezreli, zato potrebujejo nekoga, ki jih vodi, zato mu služijo, ga ubogajo, se mu udinjajo. So kot otroci! Totalitarizem potrebuje ‘otroke’; ne prenese zrelih, odraslih, nekonformističnih, avtonomnih osebnosti. Slovenska tranzicija je zaznamovana s tem dejstvom. Pučnik je v svojih kasnejših nastopih pogrešal več državljanskega poguma, več kritike in protestov proti totalitarizmu. Disidentov ni več. Namesto tega obstajajo pasivni državljani, ki so bolj naklonjeni patološkemu vedenju. In temu sledi (patološka) politika. V zrelih in utrjenih demokracijah bi težko našli poteze, primerljive s podeljevanjem visoke nagrade šefu tajne politične policije v totalitarnem režimu. Patološko se zdi, če se 25 let po padcu sistema, ki je bil utemeljen na kršitvah in ogrožanju temeljnih človekovih pravic, poimenuje ulica po njegovem vodji, po krvavem diktatorju. Znani politiki žugajo tistim, ki si prizadevajo za spravo in da bo paradoks še večji, zanjo si bolj prizadevajo tisti, ki so bili nekoč žrtve; istočasno pa dobivajo očitke o revanšizmu. Dvorni zgodovinarji vpijejo o nevarnosti ‘revizije’ zgodovine, kot da je zgodovina enkrat za vselej napisana dogma, nespremenljiva resnica; in odkritja novih zgodovinskih dejstev na naše znanje o preteklosti ne bi smelo imeti nobenega vpliva. Dr. Jože Pučnik, ki je bil žrtev montiranega političnega procesa in je nekaj let preživel v celicah jugoslovanskih komunističnih zaporov, nato pa ostal brez možnosti preživljanja družine in je bil prisiljen iskati eksistenco v tujini, je v trenutku stiske ubesedil ves absurd tovrstnih sprevrženih očitkov v vzkliku: “Ja, kaj sem pa jaz komu hudega storil?”
Za konec naj rečem, da torej potrebujemo demokratično prenovo na ravni kulture, šele tej bo sledila normalnost tudi na polju politike. A normalnost ne bo prišla sama od sebe. Treba jo bo ustvarjati: vsi akterji, ki sooblikujejo politično in siceršnjo stvarnost, morajo delovati v isti smeri, v smeri spoštovanja človekovega dostojanstva. Potem bo možnosti, da se ponovi temna stran zgodovine, mnogo manjša.
In če se vrnem k izhodišču: vsi vi, vse tri seniorske organizacije imajo v spravnem procesu, procesu tranzicijske pravičnosti, ki bi ga lahko poimenovali (in)kulturacijski proces – neprecenljivo vlogo, tj. transfer resnice na mlade generacije (če že uradne politike in mediji te vloge ne opravljajo). Brez resnice pa ni prihodnosti.
Hvala za vašo pozornost!
Odlične in zdravorazumske besede spoštovane gospe Andreje Valič Zver!
Tako je. Sprave ne bo tako dolgo dokler komunisti in njihovi moralni in fizični nasledniki ne spoznajo svojih morilskih zablod in se za njih tudi jasno in glasno pokesajo ter opravičijo.
Kakšna sprava neki, z morilci lastnega ljudstva, rdečo sodrgo, dajte no bit pametni !
Pri nas je praksa: Kriminalec? Desni? je kriminalec.
Kriminalec? Levi? je narodni heroj.
Rešitev je samo ena, da se reče kriminalu kriminal. Tu političnega alibija ne sme biti, sicer to ni politika, temveč kriminal.
Poglejte si kazenski zakonik!
https://www.uradni-list.si/1/content?id=109161
Štirinajsto poglavje
KAZNIVA DEJANJA ZOPER ČLOVEČNOST
Genocid
100. člen
Od tu naprej.
Dober govor o spravi! Takega levaki ne bodo znali spraviti skupaj še naslednjih 50 let.
Pa saj komunizem je bil eno samo sprevračanje dejstev in resnice, kar je globoko občutil tudi Pučnik.
hoj
Tole nekam ne štima. EU je kopija bivše Sovjetske Zveze.
čao
Joj, haapy yack, kaj pa trapaš?! Ti CCCP videl nisi!
Pucnika so najbrz unicevali isti ljudje kot Bajuka, saj se ve, kdo je nad Bajukom organiziral operativno akcijo
Ja in ti isti ljudje jima zdaj hvalnice pojejo
Ta zverova ima probleme z realnostjo.Njo ljudje vidijo le kot podpornico trgovca z orozjem, ona je tip cloveka, ki je za svojo korist priplavljen narediiti vse.To je v posmeh zgodov. znanosti, da ona predava, to je se celo jj ju jasno, zakaj ga ti ljudje podpirajo in se mu slinijo.Izkljucno zaradi koristolovstva.
Ce je bil ta pucnik res pri bnd, je marsikaj vedel in ni bil nobena nedolzna ovcica, isti kot vsa desnicarska tolpa
@zdf: tipična rdeča podgana, ki grize vse naokoli, ker je ostalo še nekaj demokracije na naših tleh. A ne bo vam uspelo Slovenije spet napravite komunistične dežele.
naši rdeči pra sci komunist ićnega klanja otrok in dojenčkov ne bodo NIKOLI problematizirali ampak zagovarjali…..drugače ne bili bili to kar so in ne bi bili tako trdno na oblasti v kučanistanu……
je pa pa EU v resnih in hudih težavah , ker je v zadnjih 15 letih pač dovolil absolutno popolnoma nekr itićni vstop prevelikemu številu jug ićev in mu slićev……
spomnite se, blazno smrdeči in sistemsko mafijski jugići in blazno nazadnjaški in sistemsko mafijski muslići bodo uničili EU od znotraj in nas preljali nazaj v srednii vek…..škoda, ampak vsi vemo, da bo tako…..
jugićev in muslićev ne bi smeli sprejeti v evropo….to je to…vse ostalo je sprenevedanje…..v kučanistanu je pač vsaj 1/3 jugićev, v croatiji pa skoraj 1/3….. drugje p jugobalkanu pa skoraj 50%…..kje već, drugje manj…..še dodamo se musliće…….razumemmo zakaj ne smejo NIKOLI v eu…….vse ostalo je sprenevedanje….
Prvo se je zgodilo to.
http://muceniskapot.nuovaalabarda.org/galleria-ita-2.php
Potem tisto o čemer modruje gospa Zver.
Zdf pojdi skozi kazenski zakonik, ki ga je nekdo prilepil tu!
Zakaj so taki, kot Zdf sploh še lahko na prostosti?
Mimo grede, sam si se spravil na skupni imenovalec kriminalcev.
Ti bi se še kar šel krvno maščevanje. (Iz tvojega pisanja, gre sklepati, da zagovarjaš krvno maščevanje.)
Ljudje vemo, da je bil Kučan in njegov forum 21 edini trgovec z orožjem.
hoj
Petrovc.
Politbiro je bil isto kot je sedaj od nikogar voljena Evropska komisija.
To v kaj se spreminja EU monstrum opozarjajo bivši ruski disidenti.
Tugi Gorbačov je opozarjal, da gradite novo Sojvetsko Zvezo, da bi mal utišal so mu globalist zrihtal Nobelovo nagrado.
čao
Do sprave v Sloveniji,ne bo prišlo,NIKDAR.
Zakaj ?
Ker potem trajnožarečemu DESNEMU-KOMUNISTU Dr.Janshariju zmanjka tem,s katerimi,bi lahko promoviral svoj UDBO-JANŠEVIZEM.
hoj
Narodna sprava je bila uradno izvedena 3. avgusta 1945, ko je zmagovalec II. svetovne vojne ponudil poražencu splošno amnestijo in pomilostitev. Torej mnogi zagovorniki izmišljene sprave lažejo že 30 let.
čao
komunisti niso nikoli končali klati…..spomnite se tega….ne glede koliko in kako lažejo…titovi smrdeči komunistićni pra sci in svi nje so kot fotokopije…..lažejo kot po tekočem traku…….vmes pa tudi veliko zakoljejo….
in zato uvoženi hapijakići tako zagovarjajo komunistićno klanje in so blazno jezni če se o njihovih svinjskih zloćinih sploh govori……
večina partizanov je pač na koncu nasedla komunističnim klavcem in ker ne bo NIKOLI dopuščeno, da na vrh njihovih organizacij pride kdo, ki ni mafijsko, ideološko, absolutno zvest in preverjen kader, bodo tudi partizani končali v isti smrdeči gn oj……kar pa je škoda…..
ampak glavno je, da se obeodani zverinskost , mafijskost, zloćinskost naših komunistov in njihovih podrepnikov…..tudi rdečih partizanov…….da smo si jasni, oni bodo ostali to kar so…in tam, kjer je partija največ zakala in uvozila najveš smrdeče jugićeve drhali tam
spomnimo , da le 30 let nazaj si za širjenje partijsko prepovedane resnice ” bil umorjen, 25 let nazaj si imel čudno nesrečo, 20 let nazaj si bil zverinsko medijsko križan in si zgubil delo, 15 le medijsko poljuvan,10 let nazaj le še popljuvan s strani rdečih pra scev in svi nj……danes pa nihće več ne mora zanikati DOKAZANIH DEJSTEV … več kot 700 prikri tih grobišč, zaklanih žensk, otrok, dojenčkov in celo nosečnic…….to je to…..vse ostalo je sprenevedanje
hoj
http://stres.a.gape.org/fasizem_fascism/fasisti/zavedanje_greha_ljudi.htm
čao
I’m really enjoying the theme/design of your website. Do you ever run into any web browser compatibility issues?
A number of my blog audience have complained about my blog not working correctly in Explorer but looks great in Opera.
Do you have any ideas to help fix this problem?