Tilen Pusar: “Na mojih koncertih mi je lepo opazovati ljudi, kako se odprejo…”

Tilen Pusar je kitarski virtuoz, njegove instrumentalne skladbe so nabite s čustvi, v njih na veliko razkriva tudi svoje srce in dušo. Je neumoren in ploden skladatelj, vse skupaj je napisal že več kot 200 izvirnih skladb in je tik pred izdajo 2. samostojnega albuma. V zadnjih letih svoje odlične kitarske mojstrovine predstavlja po vsej Sloveniji.

Intervjuval za Demokracijo: Dejan Kaloh

V: G. Pusar v zadnjem času prav žarite, kar opazijo tako obiskovalci vaših kitarskih koncertov kakor tudi vaši sledilci na spletnih družabnih omrežjih. Nam zaupate razlog za takšen – kot se je izrazila neka vaša oboževalka – sonček na vašem obrazu?

(Smeh). Spoznal sem mojo Anjo. Verjamem in tudi pogosto slišim, da kar žarim oz. žariva oba. Tako enostavno se zdi, kot da sva od vedno skupaj in da tako mora biti. Anja je vsestranska športnica (triatlonka in kolesarka) in najine poti so se združile tudi v skupno, poslovno pot, zato jo lahko izpostavim tudi medijem. Vikend pri Anji in Tilnu, o tem boste še slišali. Skozi bivanje v naravi, bova parom pomagala do pristnejše in globje vezi.

V: Vaše kitarske koncerte predstavljate pod zanimivim sloganom »večer emotivno močne glasbe«. Kaj lahko torej obiskovalci vaših koncertov pričakujejo? Smeh? Solze? Obujanje takšnih ali drugačnih spominov? Morda tudi to, da se bodo tisti večer v koga celo na novo zaljubili?

Moje glasbene večere so tako spontano poimenovali kar poslušalci. Lepo mi je opazovati ljudi, kako se odprejo in kako mi po koncertih zaupajo življenske zgodbe in spoznanja ob glasbi. Velikokrat se tudi s kom pogovorim, ker imam vsebinsko zelo zanimivo publiko in se od njih tudi sam učim. Tudi solze so, take in drugačne in takrat vem, da sem svoje delo dobro opravil. Ljudem sem uspel zbuditi zavedanje o življenju. Res je, da pod odrom včasih kdo zganja tudi romantiko, jaz pa moram igrati in lahko samo gledam (nasmešek).

V: V zadnjem letu ste doma precej koncertirali, kako pa je z nastopi v tujini? Pred leti ste imeli nekaj odmevnih koncertov tudi na Otoku…

V zadnjem času se bolj posvečam domu in družini. Tako nastajajo tudi nove melodije, drugačne in seveda nabite s čustvi. Tako mora biti. Nastopam malo več v Avstriji. Kar od enega glasbenega kluba do drugega, se širi vest o meni, kar geografsko nekako naprej, če se pošalim. To področje ureja moj prijatelj Rok. Igral sem pa tudi v Angliji, ja. Bila je zanimiva izkušnja, ljudje so zelo odprti, kakor tudi v Nemčiji. Vsekakor se bova z Anjo usmerila tudi v tujino. Tudi glasba je del najine skupne poti, ona plete »managerske« poslovne vezi. Vsekakor je na vrsti tudi Amerika.

V: Vaši videospoti so tako kot vaše pesmi, prava poslastica – poleg ušes, v gibljivih slikah – tudi za oči. Večkrat je video podlaga za vaše skladbe prelepa narava. To verjetno ni naključje?

Spoti so nastali spontano, zelo na hitro, ker imam poudarek na zvoku in so tako namenoma enostavni. Hvala, sicer sam nisem tako zadovoljen z njimi, jih pa take ne spreminjam, ker so del moje poti. Pred leti sem namreč začel snemati s kamero vredno 150 evrov. Bistvo pa začutijo tisti, ki jim je dano več. Narava je moje zatočišče, v mestih postanem nervozen in se ne morem načuditi ljudem, ki lahko živijo tam. Preobčutljiv sem postal na vrvež in gnečno onesnaženost. Pravzaprav pridem iz mesta precej izčrpan domov. Potem pa sem v parih minutah spet močan in živ. Zato narava in mir.

V: Eno izmed zahtevnejših in daljših kitarskih skladb ste poimenovali »Journey to Myself«. V prevodu: potovanje k meni. Ste v vašem življenju že čisto našli samega sebe ali še kaj manjka do perfekcije imenovane »biti izključno jaz«?

Do perfekcije biti izljučno jaz in tako popoln, prideš samo v samoti. Vsaj jaz.

Potem pa moraš doumeti, da si tukaj z namenom in ta namen je sobivati z ljudmi, ki jih imaš najraje. S svojo ženo in s svojimi otroci. Doumeti moraš, da živiš na Zemlji in prenesti razsvetljenska spoznanja na zemljo. Lahko si Buda sam. Bodi pa ljubeč, spoštljiv in ustvarjalen z družino, to šteje in to me najbolj nahrani in osmisli. Ta skladba pa je polna mojih viharjev in borbe proti svetu in tako proti samemu sebi. Na koncu je rešitev.

V: Pred časom ste na Facebooku napisali lepo misel: »Tisti, ki vidi v telesih duše in ne ljudi, bo vedno med prijatelji.« Lahko bolj podrobno razčlenite to misel? Smo ljudje v sodobnem, hitrem času, preveč površinski v medsebojnih odnosih?

Ja! Obremenjeni smo z videzom in podobo o namišljeni uspešnosti. Pa predvsem s strahom pred nesprejetostjo. Vse skupaj je obup in neumnost. Od malih nog naprej vidim ljudi brez balasta, se pravi da vidim ljudi take kot so. Vsebinsko bogati ljudje so ponavadi bolj v ozadju in jih ni veliko slišati. Prijatelje imam tako med poslovneži kot v tej družbi označene kot neuspešne ljudi, med revnimi. Življenje te lahko izjemno bogati, če mu prisluhneš kaj ti ponuja.

V: En intermezzo v tem intervjuju. V moji zadnji knjigi Slovenijada sem med drugim zapisal: »Strahospoštovanje pred nedojemljivo prostranostjo vesolja mi zbudi občutek neskončne majhnosti in nepomembnosti. Saj v resnici je tako, da smo ljudje samo bežni mimoidoči, ki na hitro pozdravijo in že izginejo v gromozanskem kolesju časa in prostora. Rodimo se in umremo. V primerjavi z zvezdami – v hipu. Uživajmo torej v tem hipcu našega obstoja. Ne bodimo malenkostni in ne grenimo po nepotrebnem življenja drug drugemu. Prav smešno je, kako si nekateri prav prizadevajo biti nadvse pomembni pri nepomembnih stvareh in so za to pripravljeni iztrošiti vso svojo življenjsko energijo.« Bi še kaj sam dodali tem mojim mislim?

Lepe in realne misli. Reciva, da sem romantični idealist. Kar pomeni, da se mi zdi nesmiselno trpeti ta čas tukaj. Po drugi strani, pa brez teme ne zaznamo svetlobe. Na koncu vsi stremimo k miru. Potem, ko ugotovimo, kaj nas veseli, tisto tudi počnemo. Vse ostalo se zgodi spontano in iz te majhnosti dojamemo, da smo mogočni. Če seveda ne nasedemo rutini in da smo sposobni ubežati sistemu, ki nas omejuje. Opisujete sodobnega človeka, ki ne ve kam paše in moti. Vas razumem.

V: G. Pusar ste verni? Verjamete v Boga? Ni namreč ostalo prezrto, da ste videospot za vašo skladbo Hope (Upanje) posneli v cerkvi pod razpelom…

Sem veren. Z veseljem obiskujem tudi cerkvice po gričih in tudi molim. Boga pa vidim drugače, kot ga rišejo pravljične vere. Bog je vesolje, narava, celotna formula fizike in matematike. Vseeno je, katero besedo za to uporabiš. Ko opazuješ življenje, znake, dogodke in razplete, bi bil neumen, če bi mislil, da nismo del formule nekega res čudovitega čudeža. Zato z lahkoto lahko rečem, da sem veren in se učim skladnosti svojih misli in želja s potjo, ki mi je dana. Raziskujem naprej. Tudi to, zakaj že dve leti kamorkoli pogledam, vidim številko 33. Večkrat na dan.

V: Imeli ste tudi težko življenjsko preizkušnjo, zaradi katere ste pristali celo na cesti. Kje ste črpali to notranjo moč, da ste se spet postavili na lastne noge in kaj ste v tem času spoznali?

Na cesti nisem bil prav dolgo, eno poletje. Veliko sem delal po strehah, prebival v naravi in spoznaval sebe na novo. Odvrgel sem vse tisto kar ni moje in končno sebe spet postavil takega, kot sem bil kot otrok. Velikokrat sem si rekel, da če bo šlo vse narobe, mi še vedno ostane glasba. No, pa se je izkazalo, da je bil ta klic tako močan, da se je moralo tako zgoditi, da sem se ves do temelja na novo postavil in da sem končno jaz, skladen s sabo. Mislim, da bi vsak moški moral nekaj podobnega doživeti, da potem s tem znanjem postavi družino.

V: Rojstni dan imate 25. junija – tako kot naša država Slovenija, ki je letos praznovala 25 let. Vemo, da imate radi svojo domovino, a kako vam je kot umetniku živeti v Sloveniji? Marsikdo se rad pritoži nad državo, ki dejansko slabo skrbi za njene glasbene ustvarjalce…

Veliko mi pomeni Slovenija, predvsem narava. Imamo res neverjeten biser, ki ga premalo cenimo. Morali bi zgraditi visoke zidove, če bi lahko edino tako lahko ohranili našo deželo. Od države bi si želel, da me ne omejuje in ne bremeni preveč. Že to bi mi bilo dovolj. Nisem del nobenih lobijev, tako da nimam tudi nobenih koristi od avtorskih agencij ali kulturnega ministrstva. 25. junija pa pravzaprav praznujeva rojstni dan oba z mojo Anjo.

V: Pa zaključiva ta intervju še malo družbeno »trendi«, t.j. z enim »starševskim« vprašanjem: koliko se kaj vidite z vašimi tremi otroci, kaj počnete, ko ste skupaj in o čem bomo še slisali, ko ste omenili vikend z Anjo in Tilnom?

Veliko smo skupaj in raziskujemo naravo v kateri živimo. Pogovarjamo se o našem obstoju. Veliko se tudi igramo in prav v teh dneh načrtujemo tudi otroška igrala. Tako bodo zanimiva, da celo razmišljamo, da bi sprejemali naročila. Zelo rad namreč izdelujem stvari iz lesa.

O vikendu z Anjo in Tilnom pa takole: parom želiva približati način življenja, ki ga sama živiva. Skozi strokovna predavanja in pogovore ter primere iz praktičnega življenja. Živiva v lovski hišici in uživava vsak v svoji vlogi. Imava se tako lepo, da želiva to deliti tudi z drugimi.

To bodo »glamping« vikendi z Anjo in Tilnom. Ker živiva na hribčku s čudovitim razgledom sva se odločila, da postaviva še dodatne lesene hiške in ljudi povabiva v najino družbo. Hišice bodo lepe in privlačne in zagotovo tudi nekaj posebnega – tako kot midva. To bodo res pristna vikend doživetja!