Pribac bi se šel klerikalno ureditev državnopravnega sistema

Piše: Sebastjan Erlah, publicist

Znani profesor filozofije na ljubljanski Filozofski fakulteti, Igor Pribac, priznam, mi nikoli ni bil preveč simpatičen. Še posebej ne zaradi njegovih marksističnih stališč in veliki podpori Danilu Türku, ko je ta bil kandidat za predsednika države. Pa tudi na pogled mi je bil vedno antipatičen, čeprav pravi znani ljudski pregovor, da je bolj kot zunanja, pomembna notranja lepota človeka. A kaj, ko pri Pribcu do te stopnje odkrivanja njegove (morebitne) notranje lepote nikoli nisem uspel priti, da bi me prepričala v nasprotnost znanega rimskega pregovora, ki pravi, monstrum in fronte, monstrum in animo.

Toda v zadnjem času, posebej, ko sem bral njegove zapise na Twitterju, sem do njega začutil nekakšno simpatijo. Še več. Pribca sem celo vzljubil. Seveda se bo tu tistim, ki me dobro poznate, zastavilo parafrazirano heideggerjansko vprašanje, ki se v originalu glasi „Zakaj nekaj je in ni rajši nič,“ v tem kontekstu primernejši obliki, „Zakaj je Erlah vzljubil Pribca, in ga ne rajši ignorira?“

Odgovor na zgoraj zastavljeno vprašanje najdemo v izhodiščnem zapisu, ki ga je Pribac zapisal na Twitterju, in sicer: „Če je prav, da starši dajo otroka krstiti+birmati, je prav tudi, da se zmenijo, koga bo poročil pred 18. letom? Od zakramenta do zakramenta.“ Ne vem, ali je to pravilo na Filozofski fakulteti, ali pa velja samo za dotičnega doktorja filozofije, ki ga obravnavam v tem zapisu, da ne poznajo oz. ne pozna Splošne deklaracije o človekovih pravicah, niti ne poznajo oz. ne pozna Ustave Republike Slovenije. Če pa omenjena teksta pozna, pa ima Pribac, domnevam, težave z logiko, morebiti pa tako nelogično deluje zgolj zaradi marksističnega filozofskega pedigreja, ki pa je v bistvu nič drugega kot navadna sofistika. Pustimo vnemar, da „veliki filozof“ pri svojem dobronamernem vprašanju, v kar trdno verjamem in sem prepričan, gladko ignorira 16. in 18. člen Splošne deklaracije o človekovih pravicah. Prvi namreč govori, da imajo polnoletni moški in ženske brez kakršnih koli omejitev pravico skleniti zakonsko zvezo in ustanoviti družino, drugi pa, da ima vsakdo pravico do svobode misli, vesti in veroizpovedi, kar pomeni, da to vključuje svobodno spreminjati prepričanje ali vero, kakor tudi njuno svobodno izražanje, pa naj si bo to javno ali zasebno, posamezno ali v skupnosti, s poučevanjem ali s kakršnim koli drugim izpolnjevanjem verskih dolžnosti (prim. Splošna deklaracija človekovih pravic, OZN, 1948). Pravniki 16. člen Splošne deklaracije človekovih pravic imenujejo tudi „ius connubii“, kar „predstavlja temeljno pravico človeške osebe, po kateri more vsak moški in vsaka ženska po prosti izbiri sozakonca skleniti zakon“ (B. Košir, Zakonsko pravo Cerkve, Družina, Ljubljana, 1997, str. 60), 18. člen pa preprosto imenujemo verska svoboda oz, kakor to dobro imenuje Ustava Republike Slovenije, svoboda vesti.

Če Pribac misli, da lahko logično izenači ius connubii in svobodo vesti, kar delno mogoče drži, ne pa v celoti, se gladko moti. Res je, da se ius connubii navezuje na dejstvo, da se en zakonec svobodno po svoji vesti odloči za izbiro sozakonca in obratno, ter da na to izbiro nihče nima nikakršne pravice vplivati z ničemer, ne drži pa, da je področje zakonskih skupnosti mogoče izenačiti s področjem starševske vzgoje otrok, ali kot pravi naša Ustava v 41. členu, da imajo starši „pravico, da v skladu s svojim prepričanjem zagotavljajo svojim otrokom versko in moralno vzgojo.“ To pa mora biti po Ustavi v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo ter z njegovo svobodo vesti. Zakon o verski svobodi v 10. členu to pravico staršev omeji na 15. leto starosti otroka. „Po petnajstem letu ima otrok pravico, da sam sprejema odločitve, povezane z versko svobodo“ (B. Novak, Družinsko pravo, Uradni list RS, 2014). A Pribac ugotavlja, da je ta starostna meja previsoka, zato na Twitterju zapiše: „Podpiram nižanje starostne meje njene veljave.“ S tem se strinja tudi pravnica Barbara Novak, ki o določbi 10. člena Zakona o verski svobodi pravi naslednje: „Določba ZVS ni samo neustrezno umeščena, temveč tudi vsebinsko neustrezna, ker ne sledi zgledom v primerjalnem pravu, ki ločujejo med določitvijo vere in versko vzgojo, in ker starostno mejo za versko zrelost postavlja nesorazmerno visoko“ (B. Novak, Družinsko pravo, Uradni list RS, 2014).

Pribčevo razmišljanje o nižanju starostne meje zavoljo otrokovih pravic glede verske svobode oz. svobode vesti, gre torej v pravo smer. Drugi vatikanski koncil v izjavi o verski svobodi, kjer priznava pravico osebe in skupnosti do družbene in državljanske svobode v verskih zadevah, pravi, da „ima človeška oseba pravico do verske svobode. Ta svoboda je v tem, da morajo biti vsi ljudje prosti od siljenja tako s strani posameznikov kakor tudi s strani družbenih skupnosti in katerekoli človeške oblasti; in to tako, da v verskih rečeh ni dovoljeno nikogar siliti, da bi ravnal zoper svojo vest, niti ga ovirati, da ne bi – znotraj zahtevanih meja – ravnal po svoji vesti zasebno in javno, naj bo sam ali združen z drugimi“ (VS, str. 428, 2), medtem, ko Zakonik Cerkvenega prava določa, da cerkveni zakoni vežejo tiste, ki so krščeni v Katoliški Cerkvi ali so bili vanjo sprejeti, poleg tega pa morejo zadostno razumno ravnati, kar pomeni, da so dopolnili sedmo leto starosti (prim. kan. 11).

Verjamem, dragi bralci, da ste tekom branja kolumne opazili moj ironično-sarkastičen ton do Igorja Pribca, ki je s svojima dvema tviter zapisoma hotel zabiti zmagoviti gol v mrežo njegovih katoliških sogovornikov, v resnici pa je sprožil sam sebi strel v koleno. S svojo ne uspelo provokacijo in eksplicitno izkazanim ne poznavanjem snovi, ki jo obravnava, se je namreč približal v mišljenju prav temu, kar si verjetno niti v najhujši nočni mori ne bi želel – klerikalni ureditvi državnopravnega sistema. Priznam, svojim političnim ne somišljenikom takšne more privoščim, še posebej, če si jih przadenejo sami. Prav v tem pa je srčika mojega današnjega zapisa, zaradi česar sem vzljubil Igorja Pribca.