75. obletnica pokola kijevskih judov

V mestu so obnovili zelene površine in poti, prav tako spominska obeležja. “Spominjati se moramo, kaj se je tukaj zgodilo, da se napake iz preteklosti ne bodo ponovile,” je po poročanju nemške tiskovne agencije dpa dejal kijevski župan Vitalij Kličko. Mesto je za obeležitev tokratne obletnice porabilo več kot milijon evrov.

28. septembra 1941 je bil v Kijevu – vojska nacistične Nemčije je v mesto vkorakala 19. septembra 1941 – v ruščini, nemščini in ukrajinščini objavljen razglas, da se morajo vsi Judje v Kijevu in okolici naslednji dan do osme ure zjutraj zbrati na zbirnem mestu v bližini današnje postaje podzemne železnice Lukjanivska. S seboj so morali imeti osebne dokumente, denar, dragocenosti in toplo obleko. Vsem, ki se ne bi pojavili na zbirnem mestu, so vnaprej zagrozili, da jih bodo ustrelili. V Kijevu, kjer je nekoč živeli okoli 220.000 Judov, jih je v tistem času ostalo samo še okoli 50.000. Moški so bili večinoma v Rdeči armadi ali so pobegnili, tako da so na zbirnem mestu prevladovali starejši ljudje, ženske in otroci.

Tem so nato ukazali, da so se morali odpraviti peš na dva kilometra in pol dolgo pot do obrobja Kijeva. Ko so prispeli na cilj, so jih prisilili, da so se slekli, nato pa so jih v skupinah po deset vodili v sotesko Babin Jar, kjer so jih ustrelili.

“Judje, ki so sledili, so se morali uleči na trupla že ustreljenih Judov, strelci, ki so stali za njimi, pa so jih ustrelili v tilnik,” je po vojni na nürnberških procesih pričal pripadnik esesovskih enot Kurt Werner. Do sredine oktobra so v Babinem Jaru ustrelili več kot 50.000 ljudi. Vojska nacistične Nemčije je nato razstrelila obrobje več kot 50 metrov globoke soteske, da bi zabrisala sledi množičnega grobišča.

V Babinem Jaru so v času okupacije skupno umorili do 200.000 ljudi. Poleg Judov še Rome, vojne ujetnike, duševne bolnike, partizane in ukrajinske nacionaliste. Grozodejstva so se končala šele po 6. novembru 1943, ko je Rdeča armada takratne Sovjetske zveze ob velikih izgubah osvobodila Kijev.

V času Sovjetske zveze se je molčalo o dogajanju v Babinen Jaru. Soteska je čez čas postala del mesta, deloma so jo spremenili v park. Šele po smrti sovjetskega voditelja Stalina je razpravo o dogajanju v Babinen Jaru sprožila leta 1961 objavljena svetovno znana pesem Babin Jar Egvegnija Jevtušenka. Leta 1976 so postavili spominsko obeležje za vse “sovjetske državljane”, pri tem pa zamolčali, da so bili Judje najštevilčnejše žrtve. To se je spremenilo šele ob 50. obletnici pokola leta 1991, ki je skorajda sovpadala z razpadom Sovjetske zveze. Takrat so postavili spomenik v obliki manore, sedmeroročnega judovskega svečnika. Svoje spomenike so dobile tudi druge skupine žrtev, kot npr. Romi. Hkrati se je v državi začela razprava o postavitvi spominskega obeležja za žrtve holokavstva.

Ukrajina je medtem dobila premierja z judovskimi koreninami Volodimirja Groijsmana. Ko je bil med letoma 2014 in 2016 predsednik vrhovne rade, ukrajinskega parlamenta, so tam prvič obeležili minuto molka za žrtve holokavstva.

Sedanji kijevski župan Kličko je že lani obljubil, da si bo kot župan ukrajinskega glavnega mesta prizadeval za uresničitev projekta o skupnem spominske obeležju za vse žrtve Babinega Jara. (sta)