Eva Breznikar s svojo blagovno znamko usnjenih izdelkov ‘EvilEve’ navdušuje tako doma kot v tujini

Simpatično in malo »odštekano« 38-letno Evo Breznikar večina ljudi pozna po njenem glasbenem udejstvovanju, saj je bila nepogrešljiv del rokerske zasedbe Makeup 2 (kasneje tudi skupine Evil Eve), zadnja leta pa je postala zelo uveljavljenja modna oblikovalka na področju oblikovanja unikatnih usnjenih izdelkov. Njena blagovna znamka ‘EvilEve’ je med ljubitelji usnjenih izdelkov prepoznana »firma«, njena trgovina v Ljubljani v Židovski ulici pa je maja obeležila leto dni obstoja. V tem intervjuju smo se pogovarjali predvsem o njeni preokupaciji z oblikovanjem usnjenih izdelkov in dodatkov, ki je v zadnjih petih letih prerasla v čisto resen posel.

Piše: Dejan Kaloh

*Eva, bil sem pozitivno presenečen, ko sem v poslovnih bazah preveril, da vi od modnega oblikovanja dejansko živite. Čestitke! Marsikatera Slovenka iz sveta šovbiznisa »se je šla modno oblikovalko tega in onega«, a finančni domet takšnega ustvarjanja je bil precej kratek in kratkotrajen. Več kot očitno je, da ste se tega lotili zelo profesionalno, ne glede na to, da ste dejansko samouk na tem področju?

Med tovrstnimi ‘izleti’ znanih oseb v razne modne in druge vode ter rokodelstvom je ena pomembna razlika: KDO izdeluje in pa sočasno s tem RAZLOG, zakaj izdeluje. Zgoraj omenjeni primeri znanih Slovenk so prikaz tega, da so seveda pač kovale železo dokler je vroče, in prepričana sem, da so v tem videle zgolj neko poslovno priložnost in dodatek k njihovi uspešni karieri, ne pa, da bi jih modno oblikovanje kot takšno zares zanimalo – sicer bi verjetno že prej to počele, vsaj za lasten hobi, in se tudi obdržale dlje. Torej, posodile so svoje ime, izdelal je nekdo tretji, dobiček pa so si razdelili. Podobno je na primer s parfumi – parfum Beyonce ali Christine Aguilere seveda nista izdelali zvezdnici sami, ampak sta zgolj dali svoje ime in s samo izdelavo nimata prav nič. In zato še nista na primer izdelovalki parfumov, kot tudi omenjene znane Slovenke še niso modne oblikovalke na podlagi dejstva, da so posodile svoje ime pod izdelek, ki ga je ustvaril v resnici nekdo drug. V Sloveniji takšna sodelovanja ponavadi segajo do tja, da znana oseba izmed na primer desetih že narejenih modelov hlač (ali česa drugega) izbere tiste, ki bodo predstavljale ‘njeno’ kolekcijo. Posel kot posel, ki pa ga v Sloveniji prehitro zamenjujemo s pojmom modne oblikovalke ali oblikovalke nakita in podobno.

*Nam prosim opišete vaš »klasičen« oblikovalsko-rokodelski dan? Imate kakšno posebno mantro ali misel preden prvič primete v roke kos usnja, ki ga boste spremenili v kaj lepega?

Sama ne vem, od kje moj navdih, čutim pa, da je to prav ta isti kanal oziroma muza kot na primer pri pisanju besedil za skladbe. Večkrat rada rečem, da ‘moje roke kar same delajo’. Vsak dan večino časa preživim v delavnici in neizmerno uživam med delom. Butik je tako odprt ‘na zvonec’, ampak tega so se ljudje povečini zdaj že navadili.

*Glede na to, da ste vašemu rokodelskemu delu z usnjem zelo predani, vam vaša delavnica prej prestavlja nekakšno svetišče kot pa nek klasičen delovni prostor? Pa tudi orodje je za vsakega oblikovalca kot svetinja, mar ne?

Z orodjem sem se bolj resno začela spoznavati že v času glasbene kariere, ko sem sodelovala s skupino The Stroj. Tam sem se naučila marsikaterega ‘moškega’ opravila in vedno pravim, da je Primož Oberžan moj orodjarski mentor. Še danes mi pomaga pridobivati znanje, ki je sicer rezervirano za moške, in je eden redkih, ki razume, da je meni za rojstni dan namesto čokolade ali vina treba kupiti izvijač ali brusilni aparat. Moja delavnica je prostor, prežet z ustvarjalno energijo, v njej pa vlada urejen nered. In nikoli ni dovolj prostora.

*Kot oblikovalka ste znani po tem, da imate lastno tehnologijo izdelave. Vse zapestnice, ogrlice in torbice so izdelane popolnoma brez uporabe niti, šivanke in ravnila. Ste morda čarovnica? Bom vprašal kot največji laik: kako je potem s simetrijo in kako se izdelek sploh »skupaj drži«?

Vsi moji izdelki so nastali prvotno iz uporabne vrednosti, šele na drugem mestu je izgled. Pri kupljenih stvareh me je vedno nekaj motilo: prekratki ali predolgi ročaji torbic; lepe, a neudobne zapestnice; lepi in kakovostni pasovi, a po trikrat previsoki ceni za moj žep; krasne ogrlice, vendar narejene iz slabega materiala, ki je puščal barvo; kakovostno izdelan nakit, vendar v čudnih barvnih kombinacijah…in še bi lahko naštevala. Tako sem začela izdelovati sama in si stvari izdelala tako, da so stvari udobne, iz kakovostnih materialov in torej trpežne, na več mestih imajo snemljive dele za večnamensko uporabo in tako naprej. Na simetrijo se ne oziram niti ne težim k popolnosti -več dam na to, da je izdelek uporaben in da je že na prvi pogled kristalno jasno, da je ročno delo. Kako vse drži skupaj? Povem lahko le to, da je izjemno pomembno pravilno zaporedje korakov in če se zmotiš v enem koraku, lahko izdelek vržeš stran. V razvoj lastne tehnologije izdelave sem bila nekako prisiljena in sem se učila sproti na lastnih napakah in ob številnih poskusih. Z veseljem bi se učila pri kakem starem mojstru, ampak sem kaj hitro ugotovila, da so pri nas vsi blazno obremenjeni, negativno nastrojeni do novih rokodelcev in se zelo bojijo, da jih boš skopiral. Roko na srce, po letih izdelave in izkušnjah, ko tudi mene že kopirajo, lahko rečem, da je njihova bojazen torej razumljiva in večinoma upravičena. Žal pa se znanje pri nas tako ne prenaša več iz roda v rod, bolj kot kadarkoli zdaj velja: znajdi se sam. Rokodelsko znanje se danes skriva. Vsi drug pred drugim skrivajo tudi, v katerih trgovinah oziroma kje se kateri material kupi. Tako da si res na koncu za vse sam. Deloma razumem, kaj je privedlo do takšnega stanja: ljudi, ki kopirajo in si sposojajo ideje, je danes res veliko. Tudi k meni v butik hodi nekaj hobi ustvarjalk s sladkim nasmehom in pod pretvezo, da bodo kaj kupile, proučevat, kako je kaj narejeno, in potem vidim podoben izdelek na njeni Facebook strani ali na kakšnem sejmu ustvarjalcev. Uporabijo drug, precej cenejši material, dobesedno pokopirajo dizajn, dajo polovično ceno in upajo na prodajni uspeh. Jaz pa verjamem, da za vsako rit palica raste, in vsakič potem v delavnici spontano naredim kaj še lepšega. Nikoli mi ne zmanjka idej in to je poseben čar. Za to muzo v sebi sem neizmerno hvaležna, vsak dan posebej.

*Vaši najbolj »odbiti« izdelki ali predelave, na katere ste sami najbolj ponosni?

To je pa pretežko vprašanje. Stojim za vsakim izdelanim kosom. Če mi ni všeč, ne gre v prodajo, oziroma izdelek delam toliko časa, da sem zadovoljna s končno verzijo.

*Kaj pa (mednarodne) nagrade v vašem poslu, vam dosti pomenijo, vam dajo nek »pospešek« za vaše delo za naprej? Lani decembra ste denimo v Milanu na največjem rokodelskem sejmu na svetu prejeli celo pomembno rokodelsko nagrado…

To je bilo zame presenečenje. Sploh glede na to, da sem na sejmu videla res veliko izjemnih rokodelcev. Ne govorim o tistih, ki kupujejo polizdelke in jih sestavijo v celoto ter se potem podpišejo kot rokodelci in umetniki, ali o tistih, ki prispevajo dizajn, zadevo pa potem izdela podizvajalec. Govorim o tistih, ki od prvega do zadnjega koraka naredijo izdelek sami, z lastnimi idejami in rokami, in pri katerih posledično že iz izdelka ven sije neka energija in dodana vrednost. Mladi italijanski ustvarjalci so me v tem pogledu najbolj navdušili. Zato sem pomembnost nagrade dojela šele čez nekaj dni, na poti domov. Morda pa tudi zato, ker moj primarni cilj ni neko pobiranje nagrad, čeravno so lepa spodbuda za naprej, ampak pač ustvarjam zato, ker prihaja res od srca in v tem uživam. Opravljala sem že kar nekaj različnih poklicev – po izobrazbi sem novinarka in trenerka plavanja – in vse sem rada počela, vendar mi moje sedanje delo nudi še kanček več zadovoljstva. Zato, ker se že na vratih butika dela ‘naravna selekcija’: nekdo, ki mu nisem všeč jaz ali moje delo, sploh ne stopi v butik, in posledično srečujem same ‘fajn’ ljudi in nimam opravka z negativci ali nergači. In to je v današnjih časih po mojem mnenju velik privilegij.

*Ste v letošnjem letu tudi že kaj razstavljali v tujini? Odzivi? Kakšna je dejansko konkurenca v tujini na področju izdelave unikatnih usnjenih izdelkov?

Nimam pojma (smeh). Ne spremljam dela drugih. Ne spremljam modnih smernic. Za letos kar se tiče tujine načrtujem zame pomembnejše sodelovanje z ameriškim proizvajalcem unikatnih kitar Scala. Pripravila bom kolekcijo pripadajočih kitarskih pasov.

*Dajte mi še nekaj povedati. Sedaj, ko ste že nekaj let čisto zaresna podjetnica, s svojim poslom, v zadnjem letu tudi s trgovino. Kako ste se kot poslovna ženska soočali s to pregovorno slovensko birokracijo, ko gre za posel? Je bilo v teh letih kaj takega, kar vas je res pri »biznisiranju« zares razjezilo?

Iskreno, veliko stvari me je razjezilo, še več razžalostilo, ampak jaz se ne dam in peljem po svojem tiru dalje ne glede na vse. O podrobnostih ne morem govoriti, ker se bojim, da bi mi lahko škodovalo.

*Pa zaključiva tale intervju »kul«. Ena druga Eva, namreč poslanka Eva Irgl, je po duši tudi rokerica in že videna v usnju. Se vam na splošno zdi, da so rokerji bolj «kul« ljudje? To vas sprašujem zato, ker v današnjem kariernem in hitrem svetu skoraj ni več »kul« ljudi, takšnih, ki cenijo še kaj drugega kot pehanje za denarjem in kariero…

Eva Irgl je ena od tistih žensk, ki se jim moj nakit izjemno poda, in ga znajo tudi odlično skombinirati v brezčasno celoto in uporabiti za različne stylinge. Izdelki lahko izpadejo rokersko, odštekano ali elegantno – odvisno, kaj skombiniraš zraven. Prav Eva Irgl je nazadnje pri meni kupila krasno usnjeno ogrlico v obliki rože in kadar vidim, da nek izdelek nekomu resnično izredno pristoji, mi kar srce zaigra, in to je več od vsakega denarja. Sicer pa ja, rokerji so kul (smeh). In Eva je med njimi.