Islam in terorizem? Kaj je to proti »levici«!

Piše: Aleš Ernecl, filozof in urednik

To kolumno pišem iz Poreča, kjer s še dvema prijateljema iz Debatnega društva Univerze v Mariboru vodimo delavnice za srednješolce, na katerih jim skušamo približati tematike kot so »begunska kriza«, »LGBT skupnost«, »romska problematika«, »problemi invalidov«, itn., pod parolo »strpnosti do drugačnosti«.

Imamo dvoje ciljev: 1. Da otroci prično pridobivati občutek za doživljanje sebi in večini drugih drugačnih, različnih, »po naravi« za določene karakteristike »prikrajšanih« ljudi in 2. Da otroci prično pridobivati interes in kompetence za razmišljanje o politiki družbe, v kateri živijo.

Izkušnje mi govorijo naslednje: medtem ko je 1. skorajda nesmiselno početi, ker ti otroci večino omenjenega že imajo, to je, »znajo zrecitirati pesmico, če jih zbudiš ob dveh ponoči«, je 2. nujno potrebno početi, ker o tem ne vedo skoraj nič, jih je pa izjemno težko naučiti, ker je najprej potrebno razbiti velik kup metafizične podlage, ki se kot klop veže na sposobnosti v povezavi z ena, ta podlaga pa pri večini, če niso iz redkih družin, ki volijo Janeza Janšo in SDS, ti se po navadi tako sramujejo na glas povedati, da so njihovi za Janšo, če pa že, so nemudoma zasmehovani, vodi v prepričanje, da »biti levičar« pomeni, da si za »pomoč ubogim, odpadnikom, drugačnim«, »biti desničar« pa pomeni, da si »zavedeni, sovražno nastrojeni nasprotnik pomoči omenjenim, ker jih ne maraš, si škrt, zavisten, ali imaš kako drugo primitivno psihološko agendo«.

Ti otroci ne ločijo med vprašanji 1. Ali so x skupina tudi ljudje, po krščanskem verovanju ustvarjeni po Božji podobi?, 2. Ali naj kot družba takim ljudem pomagamo, pa nam bo vsem boljše?, 3. Ali naj kot družba takim ljudem pomagamo preko mehanizma države ali naj skušamo pomagati preko kakega drugega mehanizma, 4. Ali so ljudje, ki predlagajo pomoč tem drugim, moralne avtoritete samo zaradi tega, ker predlagajo pomoč, ali jim lahko gledamo pod prste že zaradi vedno smiselnega suma, da so v bistvu le »interesne skupine, maskirane kot Bog, ker zagovarjajo vmešavanje države v delovanje družbe kot nekaj samoumevnega, nasprotniki pa se takorekoč nemudoma samodemonizirajo«?

Rad bi dejal, da se ti otroci »ne rabijo sekirati«, saj so v »lepi družbi odraslih«, dejal bi, da večine »zahodnega sveta«, ki je kupila smiselnost »levičarske ideologije«, zaradi česar so že nasploh izjemno kompleksni problemi odnosa med »zahodom« in »vzhodom«, migracije, radikalizacija islama, teroristični napadi, korelirani, vsaj na prvi pogled, s to radikalizacijo, večanje prebivalstva islamske veroizpovedi v EU, postali »ireducibilno kompleksni«, ker so jih prevladujoči mediji in »akademija« prevedli v jezik »levičarske ideologije«, v kateri celo Slavoj Žižek, razmišljujoč iz družbeno – pragmatičnega vidika, postane »nestrpni, zarukani desnjakar«.

Večini ljudi je nepojmljivo, da lahko nekdo istočasno sočustvuje z ljudmi in njihovimi usodami, a obenem zagovarja trditev, da je lahko ne samo za družbo kot celoto, temveč celo za ljudi, ki se jim kratkoročno želi pomagati, dolgoročno škodljivo, če in ko se jim želi pomagati preko mehanizma države. Če je »desnica« kot ideologija kaj najprej, je predvsem »skeptična do mehanizma države« kot učinkovitega in dolgoročno koristnega mehanizma za doseganje družbenih učinkov. »Desničarji« se lahko tudi strinjamo z »levičarji«, da kot družba »moramo« težiti k doseganju družbenih učinkov x, a pogosto se ne strinjamo, da je najboljši mehanizem, s katerim se naj k tem ciljem stremi, država.

Pred kratkim je facebook prijatelj o terorističnih napadih, o radikalizaciji in ciljih prvih omenjenih, zapisal nekaj takega: »Cilj terorističnih napadov ni uničenje zahoda, temveč preprečitev modernizacije muslimanov na zahodu. To je nekaterim tako težko razumeti kot to, da zakoni, s katerimi določamo minimalno plačo, povzročajo večjo nezaposlenost.«

Naš ključni boj ni boj z islamom in terorizmom, čeprav seveda ta problem obstaja, niti sto »napadov na dvojčka na leto« ne more »uničiti zahoda«. Naš ključni boj je boj z »levičarsko ideologijo«, to »memetsko kugo«, ki onemogoča resni politični diskurz in omogoča, olajšuje teroristom početi škodo zahodu. Tega boja ne bomo dobili s pozivanjem k nasilju, ker nas zaradi zgoraj navedenih razlogov »levičarji« poimenujejo »ekstremno desnico« in s tem »zlahka« z nami v očeh večine ljudi opravijo. Ta boj mora biti intelektualni boj, intelektualni boj za »psihologijo povprečnega Janeza«.