Festival Lent kot zrcalna podoba vstajniške politike: sami sebi publika, sami sebi kritika

Piše: Aljoša Dragaš, publicist

Ko mi omenijo Festival Lent, se ponavadi spomnim na Kim Wilde, britansko zvezdico, ki je v vesoljskem morju pop glasbe tonila nekje takrat, ko je prvoomenjeni po Dravi šele prav zaplaval. Ko so potem ob povratniškem albumu in nekaj duetih z njej enakovredno Nemko Neno za mnenje povprašali nekega glasbenega kritika, je ta zamahnil z roko, rekoč: “Vsa čast ženski, ki že 25 let ni menjala frizure!” Ko me vprašajo, kaj si mislim o Festivalu Lent, zamahnem z roko: “Vsa čast festivalu, ki že 25 let kot svoj primarni adut na jumbo panoje lima plakate s podobo ognjemeta!” In pri tem nisem osamljen; še enkrat več je bil obdravski festival deležen toliko kritik, da bi jih bilo družbeno neodgovorno prezreti.

Preživel pristop branda brandov?

Ko sem pred leti v sosednji štajerski metropoli- avstrijskemu Gradcu, ki si tak naziv v nasprotju z našo najbrž res zasluži- pomotoma predčasno izstopil iz vlaka, sem se odločil, da jo do naslednje postaje mahnem kar po potki ob tirih. V izogib mestnemu vrvežu, kajpada. Hodil sem in hodil in nenadoma zagledal ta veličasten plakat, to jumbo raketo, ki je sredi belega dne, kakih 50km zračne linije od mariborskega starega mosta, neprizanesljivo parala nebo. In takrat me je prešinilo- Festival Lent, heh, je brand! In naj se v štiri do šest-minutnem ognjemetnem peklu dravskega nabrežja scvre tisti, ki si drzne pomisliti nasprotno!

Vidite, festival Lent ni samo brand, pač pa brand brandov. Seveda ni to nobena velika modrost; to, heh, sinergijo spremljamo že več kot 20 let. Težava je v tem, da festivalu škripa, ker škripa podpornim brandom, kolikor jih je še sploh ostalo. Kar je pri tem frapantno, je ravno to, da si nerodnega dejstva nihče noče javno priznati. Raje nam servirajo junaške zgodbe o samožrtvujočih se organizatorjih, ki bi tudi kri dali, da bi nekdo še 24-ič videl isto. Mitologija prejšnjih časov se na totem koncu izkorišča še na Zlati lisici, vse pa iz niti najmanj banalnega razloga: da bi se nahranilo omrežje. Kar nas privede do logičnega sklepa: gre za platformi za družbeno- politično pozicioniranje in dnevno-politični marketing.

Kar nas potem nujno privede do tega, da je Vladimir Rukavina zrcalna podoba oblasti, ki mu je omogočila vzpon. Zato tudi verjamem, da mu v preteklem obdobju ni bilo lahko. Denarja ni, ljudje pa nejevoljni ali apatični, mesto pred dokončnim zlomom. A ravno to dokazuje zdaj že splošno ljudsko percepcijo lentarskega vzpona in padca: lahko je s tujim saj-vemo-čim po koprivah mlatit’! Povedano drugače: Rukavina ni krizni manager, ampak nekdanji povzpetnik, ki na pridobljeni poziciji mirno in potrpežljivo čaka; bodisi, da kriza mine, bodisi, da se karte na novo premešajo. Rdečeburžujsko mešetarjenje je navsezadnje živ dokaz kontinuitete zgrešenih pristopov, skritih za blefiranjem in tempiranih na politično aktivacijo.

O političnem ozadju.

Mislili smo, da nižje ne gre, da je za vse kriv Duplek, ko nam je na vrata pozvonil Miklavž. Ne bi žvečil prežvečenega, a smo namesto nedolžnega, malodane erotičnega tepeža s šibo po (nagi) ritki fasali neizprosnost in brutalno resnicoljubnost. Iz vreče je vsul parklje

( Kovačič, Pelko, Berlič, Partlič, Krištofič- Jamnik), na predpražniku pa pustil klobuk. In sporočilo. Da Božička ne bo, niti Dedka Mraza. Prvi obiskuje le še kapitalsko odgovorne države Skandinavije, drugi v potrošniški brainwash ne posega; raje pomaga pri vzponu matere Rusije. Šit, nismo bili pridni otroci; kuhanček in vonj cimeta sta ostala rezervirana za elit(ic)o, ki se gre dolce vita štose raje po Schladmingih in Kitzbuhlih. Njim se topijo nurnberški medenjaki v ustih, ne nam.

Zdaj boste pomislili: “nori Dragaš” je res nor. Poletni festival je z(a)mešal z novoletnim dogajanjem. A nikar prehitro. Ko nam je v knock-downu in zapuščenim od Boga in sveta pred nosom ostal le klobuk, je bil prav Rukavina tisti, ki ga je pobral in si ga poveznil. Ste morda pozabili, kdo je prevzel vajeti v svoje roke ob žalosti, imenovani “Vilinsko mesto” oz. prednovoletni Maribor?!

Nič čudnega, tudi on je neposredno odgovoren za vstajniški naskok na mestni in kasneje državni tron. Najprej bodo interesni krogi uzurpirali proteste in jih brandirali v vstaje prav z ozvočenjem, ki bo na Štukljev trg odromalo iz Narodnega doma, prav tam bodo kmalu inaugurirali še Fištreka. Medijsko-energijski impulz doda naslednji čvrsti člen verige (Večer) in Franken’Fištra shodi. Post-vstajniški Maribor se rodi, vstajniški je v trenutku zgodovina.

Gremo naprej!

Vile vilinskega Maribora so bile bolj dezorientirane kot tiste v Trnuljčici: v kolektivnem spominu je ostal rahlo majajoči se, ravno tako dezorientirani, župan, ki je v zanosu v večtisočglavo množico klobučnjaško sluzasto butnil, da je “doniral 1000 litrov vina za bolj tekoč vstop v novo leto”. Da bi nas pred naslednjim izletom na Kitajsko, pred izgradnjo naslednje tuje univerze ali pred odprtjem naslednje tovarne baterij dokočno ponižal, se mu je zareklo še o 200 (ali koliko že?) evrih, ki da jih je doniral v javno kuhinjo. Iz svojega-vašega žepa, da ne bo pomote.

Mislili ste, da je bilo Kanglerjevo novoletno odpiranje penine s sabljo nekaj najbolj bizarnega, kar ste kadar koli videli in doživeli?! Nedolžna šala, z današnjega vidika gledano.

In da bi bila ironija usode popolna: lokalne izpostave dominantnih medijev so takrat zasmehovale sicer preračunljivo nabijanje lokalne managerke o princu na konju ( Kangler), ki da se bo prebil skozi trnje ( stanje duha) in obudil spečo kraljično ( Maribor). Nerodnost na stran ( Maribor je moškega spola); osredotočimo se na prestolništvo ( EPK), ob katerem so res zadoneli zvonovi. A za preplah. Danes ne zvonijo, kar nas nujno privede do vloge medijev.

O medijih.

Festival Lent- in tudi to je eden temeljnih vzrokov njegovega zatona- ni bil nikoli pravilno medijsko ovrednoten. Kritiko- če je sploh kdaj obstajala- je že zdavnaj zamenjalo lizunstvo, umerjenost in trezen pristop pa navijaštvo in poceni PR. Rukavina je- vsaj na začetku- težil k nasprotnemu, to je treba priznati, v obdobju debelih krav pa se je tudi njega polastila nadutost.

To najbolje oriše primer Senke Dreu ( takrat VEČER), ki si je v zdaj že znamenitem komentarju, ki bi moral najti prostor v vsaki učilnici novinarstva, drznila nastaviti ogledalo rdečeburžujski samovšečnosti. “Dunajski zrezek je sicer dober,” je zapisala v voščilo, “a se ga po 10-ih letih tudi preobješ!” Čenče o tem kakšne neugodnosti vse je doživljala novinarka, so bile bolj obsežne in zaželene kot pa letošnje, ko je Valvazora Janeza ob otvoritvi festival(čk)a ne ravno številnemu občinstvu svojega menda bivšega moža predstavila kot župana, kar navsezadnje tudi je. Da ne dolgovezim: še nedavno smo bili zgolj štirje, ki smo si v vlogi predstavnikov sponzorskih medijev v več kot 20-ih letih drznili kritizirati festival ( še Petra Vidali, Vanessa Čokl in moja malenkost).

Lentarji so znali; ob vsaki medijski potencirani težavi naj bi se hitro našla akreditacija viška. Navsezadnje so bili izbrani mediji vselej, vedno in povsod tudi “medijski sponzorji”. Jasno?! Če ni, preglejte letošnji VEČER, ki mu je Rukavina podal prvi in zadnji- alfa in omega, heh- intervju. Prvega Branki Bezjak, zadnjega Jaši Lorenčiču, katerega dnevno poročanje v vidu rafalnega streljanja medsebojno težko povezljivih besed in pojmov je še iz zanemarljivega trka na prehodu za pešce degradirane Koroške ceste naredilo happening. Huh, upam, da sem ga uspel ponazoriti. In upam, da si je vsaj zaslužil za dopust.

Vmes se je v štorijo z zaključnim komentarjem vključila še Glorija Lorenci, vdova rdečeburžujske alfe in omege na lokalnem novinarskem področju, ki ji je sicer uspelo zapisati, da se nekoč o festivalu Lent ni smelo zapisati nič slabega, a se je že stavek kasneje negirala s poentiranjem “Festival Lent je za mesto dober”. Nepričakovano?

Morda za nepoznavalce: Branka Bezjak predstavlja del linije Večer- ZM (medijski sponzor- (generalni) sponzor) in je iz sebe uspela iztisniti eno samo kočljivo vprašanje ( drugo leto se Rukavini izteče mandat, je načela), kar je natanko eno več kot to uspe njenemu ljubljencu iz redakcije, ko se znajde pred obličjem župana, ki si ga je nekoč že želel za sodelavca.

Pokojni mož druge je na FL pripeljal Večerovo redakcijo “Lent”, pred katero se je dal z “Rukijem” tudi ovekovečit’. S špricarjem in cigareto. Veselica, pač. Za izbrane.

Sčasoma so postale mariborske izpostave dominantnih medijev javni servis Rukavinovega tvezenja. Poglejmo samo letošnji primer sramotno praznega avditorija na novo zbitega prizorišča (katerega resnično srhljivo ozadje si zasluži posebno obravnavo) na Štukljevem trgu. Rukavina, mojster obračanja besed, je fiasko kaj hitro obrnil sebi v prid z ugotovitvijo za anale: “Ker ni šlo za premiero in so stalni obiskovalci gledališča obe predstavi že videli, menim, da smo vendarle dosegli velik uspeh. Eden od namenov festivala je prav pritegniti na kulturne dogodke ljudi, ki sicer ne hodijo v dvorane.” Zaznavate čudežnost? V post-vstajniškem Mariboru je tudi neuspeh uspeh in Fištravec, svojčas svojevrstni lentarski alter-ego, je za to najboljši dokaz!

O konkurenci.

Festival Lent, v nasprotju z ostalimi festivali, ne rabi skrbet’ zavoljo konkurence. Ker je ni.

Vsi morebitni konkurenti so varno razporejeni v hierarhijo, na vrhu katere je saj-vemo-kdo. Kadar koli bi se konkurenca pojavila, bi splet kapitalsko-političnih interesov že omenjenih “javno mnenje” zanesljivo in pričakovano obrnil proti njej; v kolikor bi do javne obravnave sploh prišlo. Zato Maribor ‘zgleda in deluje tako…eee…čudovito zaostalo. Kar ni presenetljivo, saj Maribor je zaostal, ni pa v tem nič čudovitega. Razen za pripadnike samozvane elit(ic)e, ki so itak samozadostni. Kot Festival Lent.

Zato ni nič čudnega, da je Rukavina letos izjavil, da si želi, da bi Festival Lent postal družinski festival; saj veste, za vsakogar nekaj. Kar zveni kot idealno opravičilo za stagnacijo: mi v bistvu ne vemo, kaj bi, zato ponudimo, kar je pač na razpolago, vi pa si po potrebi vzemite. Kot realsocialistična samopostrežna restavracija, mater. Hej, kot delavska menza.

Za načenjanje konkurenčnosti bo torej nujno pogledati čez mejo, v smeri juga. Kar se ne bo zgodilo samo zaradi tega, ker je v neposredni bližini ( Varaždin) zrasel ŠpancirFest, ki je FL dobesedno osramotil. Tudi ne zaradi tega, ker je    ( v razmislek !!!) odstopljeni župan Kangler rad povedal, da želi, da se Maribor v bodoče primerja z Gradcem, Varaždinom, Osijekom. “Saj veste,” je dodal, “Dunajem, Budimpešto in Zagrebom, ne Ljubljano!”

Ne, zgodilo se bo zaradi tega, ker se enako (kot družinske destinacije) promovirajo številne zabačene jadranske rive, ki jih v Mariboru rado primerjajo z lentarsko, no, promenado. “Mediteran, kakav je nekad bio”, je glasil slogan na začetku trnovite poti hrvaške turistične renesanse, ki je pomanjkljivost- popolnoma v rukavinovskem stilu- pretvoril v prednost.

Zdaj si pa predstavljajte, da se tako oglašujejo lentarji, heh. Manjkajo jim: zaposleni; pozitivna družbena klima; okolje z vizijo; proizvodni obrati, ki niso kitajske sorte; socialna varnost; stremljenje k napredku in družbeni odgovornosti; sejmišča; nagrade kot nadgradnja, pa makar Zlate žlice ( če se osredotočimo samo na dogajanje ob Dravi).

Tragikomično: “Maribor, kakav je nekad bio” predstavlja vse tisto, kar Maribor ni danes.

In Festival Lent je za to najboljši dokaz.

No, v Zagrebu- h kateremu je težil Kangler- je medtem že ustaljeni InMusicFestival, ki gosti taka imena, da mi jih je v kontekstu z 99 cestnimi kilometri oddaljenemu Mariboru sploh nerodno omenjat’. Letos je kot presežek tam stala replika znamenitega električno- prevodnega stolpa Nikole Tesle, ki je plenila pozornost že od daleč.

Kar je naslednji problem FL: nima presežkov. Dok je bilo para, bilo je i muzike, dobesedno: “presežki” so bile odslužene svetovne zvezde. Organizatorjem so pomagale pri brandiranju in blefiranju, elit(ic)i pa pri pozicioniranju. Prošla baba sa kolačima, bi rekli na jugu. Še malo k njim: kot svojevrstna najava InMusica na zagrebškem Jarunu poteka tudi mednarodni festival ognjemetov, v Mariboru pa sta ognjemeta glavna festivalska magneta, ki v kombinaciji z vročo poletno nočjo privabita množice, te pa so navsezadnje izkoriščene kot opravičilo.

O družbenem učinku.

Moti se, kdor misli, da Festival Lent družbenega učinka nima. Leta vzpona so lekcija “No space” iz znamenite “No logo” še bolj znamenite Naomi Klein. Povedano drugače: uzurpacija javnega prostora, kjer se pod krinko kulture prodaja ideologija. Kar je treba lentarjem priznati, je spretno krmarjenje med potrošništvom in nostalgijo; kar ni frapantno, je dejstvo, da so se s tem ukvarjali levičarji. Sledita stagnacija in počasen propad, širitvi navkljub. A kar se zdi na prvo žogo kontradiktorno, je v bistvu ključni dokaz.

FL je dezorientiran, probleme ima z lastno identiteto. Kam sodi, kaj je, s čim operira, kaj nudi? Ne ve(do). Festival nosi ime po mestnem predelu ob Dravi, a ga tam skorajda sploh ni. Namesto tega se je razširil. Vsebinsko “vsako-leto-isto” implozijo skuša nadomestiti s teritorialno ekspanzijo in si – tako sproti- podrediti prav vse. “Zapišavanje teritorija”, heh.

Kar je drugi velik problem, ko govorimo o družbenem učinku. Zunanja podoba festivala. Če smo prej imeli plastificirano šotorišče le ob reki, imamo danes “dogajanje” povsod po mestu. In kjer je dogajanje, tam je…klošarija, pravijo Mariborčani. Kar povzroči kontra-efekt.

Tisto, kar naj bi mesto dvignilo, ga navsezadnje dotolče. Razlog: parcialni interesi in domnevno pomanjkanje sredstev. Oboje laž, kajpada. Obstranski opazovalec ne ve, kaj je bolj gnusno: hlastanje za proračunskimi sredstvi v kombinaciji z nesposobnostjo pritegnitve resnično zasebnega kapitala ali PRovska kreacija javnega interesa pri katerem z velikim užitkom in klanovsko vnemo sodelujejo dominantni mediji in njihovi “akreditiraj me nežno” novinarji. Ne verjamete? Prej omenjena Lorencijeva je- tako mimogrede, kajpada- pohvalila vse novo-lentarske priveske, ki pa v svojem bistvu niso nič drugega kot inkubatorji vstajništva, zatorej generatorji politične agende; za proračunski denar, da ne bo pomote.

Kar nas pripelje do tretjega, tragičnega ne-učinka: nazadovanja. Razlog je jasen, a zamolčan: kulturniki- vsaj mariborski- niso alternativci, še manj uporniki zmožni preboja. Prej usrane, ušive, potlačene riti, ki se za par sto proračunskih evrov – od društva do zavoda, preko s.p.-ja do evropskega socialnega sklada- prodajo najboljšemu ponudniku. In to je trenutno Fištravec, od katerega so za nagrado za halabučenje na vstajah prejeli prazne občinske prostore. Oživitev mesta, heh. “Oživitev”, no.

Evropsko prestolovanje kulturi v Mariboru vendarle ima efekt: nikjer ni iz kulturniških semen pognalo toliko kulturnikov kot v Mariboru in hkrati vzklilo tako malo življenja. Managerjev na področju kulture kolikor hočeš, povsod pa puščobnost.

Imajo pa zanimivo karakteristiko, ti kulturniki. Sovražijo zaostalost. In slovenceljskost. Čeravno nimajo nič proti, da tam neki Hanza, Joža in Franc, ki si hrbte lomijo na CNC mašini in se veselijo ob kranjski in Modrijanih, zanje polnijo proračun. Da jih dvojno obdavčijo, če pomotoma delajo v tujini. Ker- saj veste, saj poznate- tudi oni in njihovi otroci koristijo javni sektor. In javni servis so oni, kulturniki. Kar jih dela hvaležno volilno telo, te kulturnike.

Welcome to Maribor! Pridite, se bomo igrali!