Konec sanj o reševanju Tuša, a začetek nočne more za slovenske dobavitelje in davkoplačevalce

Iz Spara  je v začetku tega tedna pricurljala vest, da je posel z morebitno prodajo oz. nakupom centra Planet Tuš v Kopru, padel v vodo. Za posel je, kot so prejšnji mesec poročali nekateri mediji, bila zainteresirana družba SES center management, ki upravlja z nepremičninami v lasti Spara. Zakaj je potencialni strateški investitor odstopil od nakupa trgovsko zabaviščnega centra, katerega vrednost je ocenjena na 55 milijonov evrov, ni znano, a če to drži, potem se uresničuje najbolj črni scenarij razpleta Tuševe zgodbe. Po njem je zelo verjetno, da si bodo banke upnice, ki so Tušu mimo vseh pričakovanj in logike,  podaljšale reprogram dolgov do leta 2020,  obrisale pod nosom. Odločitev o podaljšanju  reprograma so, ob izraziti politični kampanji reševanja Tuša, banke sprejele januarja letos, a med pogoji je bil tudi ta, da mora družba Tuš nepremičnine v treh mesecih prodati koprski center.  Če bi ga prodali, bi lahko družba Engrotuš kot najemnik za svojo trgovsko dejavnost uporabljala prostore hipermarketa do leta 2020.  Pa ga očitno ni in rok, do katerega bi ga morali prodati, je že zdavnaj potekel.

Spomnimo, kako zagnano se je slovenska politika ob izteku lanskega in v začetku letošnjega leta spravila k reševanju Tuša. Gospodarski minister Zdravko Počivalšek je večkrat javno vztrajal na tem, da ima trgovec Tuš strateški pomen za slovensko živilskopredelovalno industrijo in je bil še januarja letos, ko se je odločalo o nadaljnji usodi nasedle trgovske družbe, med glavnimi zagovorniki projekta preoblikovanja Tuša v potrošniško zadrugo.  Potrošniško zadrugo Tuš je v tem času, kot izjemno obetaven projekt, na vse zvonove razglašal Tadej Slapnik, uslužbenec v kabinetu Mira Cerarja, ki je omenjeni projekt razvijal več kot leto dni in nanj zapravil na desetine tisoče evrov javnega denarja.  A kot kaže, je bilo vse skupaj za enkratno rabo, predvsem pa politični pritisk na bankirje,  ki so nato sprejeli še eno katastrofalno poslovno odločitev, katere posledice bomo na koncu plačali državljani.  Potem, ko je bil podaljšan reprogram Tušu, o Slapnikovi zadrugi ne duha ne sluha.

Zgovoren je molk vseh vpletenih in izogibanje novinarskim vprašanjem. Tuš nepremičnine bi morale do konca aprila prodati Planet Tuš v Kopru, pa je od nakupa odstopil edini resen kupec. Ob nadaljnjem propadanju trgovske družbe Tuš upada tudi realna tržna vrednost koprskega centra in vprašanje je, če bo Heta z njegovo prodajo na koncu sploh pokrila svoje terjatve do Tuša. Tega se, kot kaže, dobro zavedajo tudi morebitni kupci, ki bodo raje počakali, da čas naredi svoje. Vsaj tako negotova ali pa še slabša je usoda terjatev ostalih bank. A kot rečeno slovenske državne bankirje očitno ne skrbijo izgube, saj jih bomo, tako kot smo jih že večkrat v preteklosti, pokrili državljani.

V drugačnem položaju pa so slovenski dobavitelji, ki jim je Engrotuš ta hip dolžan približno 75 milijonov evrov. Če bo Tuš dokončno propadel in vse kaže da bo,  bo večina tega dolga ostala nepoplačanega. Kdo bo odgovoren za izgube, ki bodo na kolena spravile številne slovenske dobavitelje? Če so v Bosni dobavitelji zaradi propada Tuša izgubili okrog 15 milijonov eurov, grozi slovenskim petkrat večja izguba in mnoge od njih že boli glava. Minister Počivalšek in drugi, ki se v bran svojim zavoženim političnim projektom tako radi sklicujejo na strateške interese slovenskih dobaviteljev, zagotovo ne bodo odgovarjali. Saj nikoli niso za nič odgovorni. Bankirji še manj.  Zavili se bodo v molk, oziroma so se že, in čakali, da vse uredijo politiki. Tadej Slapnik pa bo dokazoval, da bi vse bilo drugače, če bi imel širšo javno podporo za uresničitev ideje o potrošniški zadrugi. Nasrkali bomo spet davkoplačevalci – na obzorju se že kaže nova večstomilijonska bančna luknja.

Povezani članek:Tuš tik pred razprodajo, banke upnice nervozne, “trgovinska” svetovalca Slapnik in Čufer pa sta poniknila
Koliko bodo slovenski dobavitelji izgubili v primeru dokončnega kolapsa Tuša?