Biti svoboden

Piše: Vera Ban, sopotnica slovenske pomladi

Tako daleč je ta dan, pa vendar zelo blizu. Kot bi z zaprašenih streh veter nenadoma izbrisal vso nesnago in priklical sonce. Vse močneje je sijalo, vse več ljudi je svoj obraz nastavljalo njegovemu siju. Kaj se dogaja, odkod ta nepopisni vrvež, kaj je ljudi prignalo na ulice in poti skozi mesta in vasi, zakaj je otroški smeh postajal vse glasnejši in prešernejši? Zgodilo se je, nekaj velikega in nedoumljivo skrivnostnega je prevzelo ljudi. Ta silna reka ljubezni, vrelec moči, ki je zdramil srca, je naznanjal veliki dan. Ko se rodi otrok, praznuje družina, ko se rodi domovina, praznujemo vsi. Tako je bilo pred tolikimi leti in tako bi moralo biti še danes. Toda srce je le še zaklad spominov na tisti veliki dan, na večer, »ko so bile dovoljene sanje«. Mar ne bi mogli sanjati tudi danes, je mar ogenj v očeh ugasnil zato, ker sta prevzetnost in zagledanost vase utišali pesem, ki je tako praznično in ponosno zvenela v slehernem kotičku naše prelepe zemlje? Prešeren je zapisal: »Kranjc, ti le dobička išeš, bratov svojih ni ti mar, kar ti bereš, kar ti pišeš, mora dati gotov dnar!«

Bili so časi, ko smo otroci odraščali sredi vojne vihre, ko si za uveljavljanje slovenske besede v okupatorjevi šoli dobil po prstih ter so granate in bombe letele vsevprek, ne da bi vedeli, kdaj nas bo zadelo. Tudi brez domov smo ostali. Pa smo potem po nekaj letih vseeno priklicali Pomlad. Vsa topla in nežna nas je odela v prijazen objem ter nam v naročje nasula kruha in svobode. Smo zdaj pozabili na hvaležnost, ki jo dolgujemo prebujenim sanjam, ki uresničene še vedno čakajo, da se znova zavemo, kaj pomeni biti svoboden, svoboden danes in jutri. Bogastvo svobode je vir življenja, ki jo človek potrebuje zato, da preživi najtežje trenutke. Naj bo torej darilo prazničnemu dnevu zavest, da je domovina naš skupni dom miru in ponosa.