Mineva 26 let od kar je Demos na prvih demokratičnih volitvah premagal Kučanove “prenovitelje-prevarante”

Na današnji dan pred 26 leti, torej 8. aprila 1990, so v Sloveniji potekale prve večstrankarske volitve po drugi svetovni vojni. Na njih je zmagala Demokratična opozicija Slovenije (Demos), ki je tako dobila pravico, da sestavi vlado. Osem mesecev pozneje, 23. decembra 1990, je sledil plebiscit o osamosvojitvi, 26. junija 1991 pa razglasitev samostojnosti.

Volitve v 240-člansko tridomno skupščino so potekale v več delih: 8. aprila 1990 so volivci izbirali 80 delegatov družbenopolitičnega zbora in 80 delegatov zbora občin, 12. aprila pa še 80 delegatov zbora združenega dela.

Volitev se je udeležilo 83,5 odstotka volivcev, naj njih pa je s 54,8 odstotka glasovi zmagal Demos, ki je premagal stranke, nastale iz političnih organizacij prejšnjega sistema.

Kot posamična stranka se je najbolje odrezala Zveza komunistov Slovenije – Stranka demokratične prenove (ZKS-SDP), ki je v družbenopolitičnem zboru zasedla 14 delegatskih mest. Stranke Demosa so dobile 47 sedežev, med njimi največ, 11 sedežev, SKD.

Hkrati z volitvami v skupščino so potekale tudi volitve predsedstva. Za predsednika predsedstva so se potegovali Milan Kučan, Jože Pučnik, Marko Demšar in Ivan Kramberger. V drugem krogu, ki je potekal 22. aprila, sta se pomerila Kučan in Pučnik, zmagal pa je Kučan.

16. maja je bila na podlagi rezultatov volitev imenovana prva slovenska demokratično izvoljena vlada oziroma izvršni svet. 27-člansko vlado so sestavljale stranke koalicije Demos, njen predsednik pa je postal predsednik SKD Lojze Peterle. Slednji je, kot je pred časom povedal za STA, to mesto najprej ponudil predsedniku Demosa Jožetu Pučniku, a ga je ta zavrnil.

Vodja opozicije Janez Janša pa je danes na to temo tvitnil: “Mineva 26 let od zgodovinske prevare, ko so komunisti postavili 1/3 skupščine (ZZD) brez splošne volilne pravice in tako blokirali #Demos.”

Danes pa se je zgodilo še nekaj pomenljivega. V NSi so danes sprejeli člane in simpatizerje stranke, ki so sodelovali pri nastajanju samostojne države, seveda je bil med njim tudi predsednik prve slovenske vlade Lojze Peterle. Na Politikis.si smo v zvezi s tem tvitnili: “Smešno je, ko @lojzepeterle danes govori o vrednotah Demosa. Vmes pa s Kučanom o “demokratičnem socializmu“. #NoGo

In kako se je prvi med enakimi komunisti Milan Kučan spominjal teh prelomnih volitev za Mladino?

»Po mnenju ljudi smo ravnali kar prav. Na volitvah spomladi 1990 je največ glasov dobila stranka prenoviteljev, naslednica nekdanje ZK.«

Mladina, 30. junij 2009

 Dogajanje 8. aprila 1990, prve demokratične in večstrankarske volitve po 2. svetovni vojni. Zakaj že so največ glasov dobili ravno komunisti-prenovitelji? Iz podobnih razlogov kot je bil na vzporednih predsedniških volitvah izvoljen tudi Milan Kučan. Partija je bila skoraj pol stoletja edina dovoljena stranka v državi, ki je ljudem nezavedno zlezla pod kožo, v negativnem smislu seveda. Bali so se je in so jo nekako vdano imeli za samoumevno, za tisto nujno zlo, s katerim so hočeš nočeš morali živeti vrsto let. Slovenska družba v komunizmu je bila impregnirana s socialistično idejo, ki je napolnila prav vse njene pore. Kot vidimo je očiščenje tega rdečega trdovratnega fluida iz današanje sodobne slovenske družbe še vedno izjemno težko in zahtevno delo.

Prenovljeno partijo so v precejšnji volili tudi tisti, ki so bili zaradi svojih služb neposredno odvisni od države, od delavstva, uradništva, do nosilcev pomembnejših položajev, ki so do njih prišli s pomočjo partije.

Poleg tega so za »prenovljeno partijo« stali prorežimski mediji, ki so prepričevali javnost o nujnosti kontinuitete »izkušenih in dobronamernih«. Deloma jim je celo uspelo. A relativna zmaga ZKS – SDP na volitvah na srečo ni ogrozila koalicije Demos, ki ji z večino glasov nato uspela sestaviti pomladno vlado pod vodstvom Lojzeta Peterleta.

Prenovitelji so seveda zmagali iz zgoraj naštetih predlogov, ne pa morda zaradi programa, v katerem bi se večinsko videli Slovenci. Na to je v svoji knjigi Čas velikih sprememb opozoril tudi France Bučar: »Ni nastopila s programom, kakšno družbo naj bi ustvarili, kakšni naj bi bili novi odnosi v družbi, kako naj bi delovalo novo tržno gospodarstvo, kako si predstavlja socialno pravičnost, na kakšnem sklopu vrednot naj bi bila družba povezana; v tem pogledu je bila revnejša od svoje partijske predhodnice. /…/ Ker ni imela predstav o prihodnosti družbe, v kateri pa je hotela imeti svoj prostor, je vso pozornost usmerila v prizadevanje za svoj lastni obstoj.« (sta/ured)