»Ne sodim med tiste, ki se zavzemajo za Jugoslavijo za vsako ceno, niti med tiste, ki so za vsako ceno za samostojno Slovenijo. Vitalni interes Slovenije je, da sodeluje v evropskih integracijskih procesih, kar je po mojem prepričanju tudi interes vseh drugih jugoslovanskih narodov.«
Delo, 17. marec 1990
Tik pred prvimi demokratičnimi parlamentarnimi volitvami po 2. svetovni vojni je Milan Kučan dal jasno vedeti, da njegova prva opcija vsekakor ni samostojna Slovenija. To svojo anti-slovensko izjavo pa je mehčal s svojo namišljeno »proevropskostjo«, kar je bil samo še en znak Kučanove vedno bolj preračunljive politične igre v prihodnosti.
Po mojem se še danes večina Slovencev podpiše pod točno to, kar je Kučan takrat rekel.
Zgodovina mu je dala prav, saj:
– Jugoslavije ni več. S Slovenci ali brez njih se južnoslovanski narodi med seboj ne marajo.
– Samostojne Slovenije ni več. Je del EU in njene zakone pišejo v Bruslju. Če še kdo misli, da smo samostojni, naj pogleda denar v denarnici, naj se vpraša kaj dela naša vojska sredi Kabula, naj se vpraša, koliko besede in samostojnosti smo imeli pri migrantskem valu.
– Čeprav med sabo skregani, je edina perspektiva vseh južnoslovanskih narodov združena Evropa. In Srbi, Makedonci, Albanci v Evropo veliko bolj spadajo kot Sirci, Iranci, Afganistanci. Samo Zahodnjakom to še danes ni jasno, Kučanu je pa že takrat bilo.